Vprašanje, ki bo spremenilo vaš odnos z otrokom (in vsemi drugimi ljudmi)

Dobroto lahko pogosto najdemo v sebi kot odgovor na preprosto vprašanje: »Kako si lahko najbolj velikodušno pojasnim, kar se je pravkar zgodilo?«

Dr. Becky Kennedy, ki ji več milijonov sledilcev na Instagramu pravi »milenijska šepetalka otrokom«, pravi, da se pogosto tako vpraša v zvezi s svojimi otroki ali prijatelji ter se trudi, da bi se to pogosteje vprašala tudi v zvezi s svojim zakonom in seboj. Kadar koli izgovori te besede, celo samo v mislih, čuti, da se ji telo sprosti, in ugotavlja, da komunikacija z drugimi postane veliko prijetnejša.

Oglejmo si primer pogovora z otrokom

»Rada bi ti povedala sobotni načrt,« začnete. »Z očkom bova šla na večerjo za njegov rojstni dan. Babica bo prišla k nam in ti delala družbo, ko naju kakšno uro ne bo.« Sin vzklikne: »Oba gresta ven brez mene? Sovražim te! Ti si najbolj grozna mama na svetu!«

Ojoj, kaj se je zgodilo? In kako se odzovete? Tule je nekaj primerov:

»Najbolj grozna? Pravkar sem ti kupila novo igračo! Kako nehvaležen si!«
»Če tako govoriš, je mami žalostna.«
Preslišite njegove besede in odidete.
»Ojej, to so pa hude besede, naj zajamem sapo … Vidim, da si razburjen. Pogovoriva se o tem.«

Po letih zapletov prihaja triler z bogato zasedbo slovenskih igralskih zvezdnic

Upoštevajte najbolj velikodušno razlago

Dr. Becky je všeč četrta možnost, ker je najbolj smiselna, če upošteva najbolj velikodušno razlago. Prva možnost tolmači sinov odziv preprosto kot znamenje razvajenosti in nehvaležnosti. Druga ga uči, da so njegova čustva premočna in preveč grozljiva, da bi jih bilo mogoče obvladati; da prizadenejo druge in ogrožajo navezanost z mamo.

Tretja možnost sporoča, da se ji sin ne zdi razumen in da je njegove težave ne zanimajo. Toda njena najbolj velikodušna razlaga otrokovega odziva je taka: »Aha, moj sin si res želi, da bi bil na tem posebnem dogodku. Razumem ga; žalosten je in ljubosumen. Ti občutki so premočni za njegovo malo telo in kar izbruhnejo v obliki hudih besed, ki jo prizadenejo, toda pod tem se skrivajo silovita boleča čustva.«

Njena strategija ki sledi – sočutna zagotovila, ki temeljijo na tem, da svojega otroka vidi kot dobrega – njegove besede prepozna kot znamenje neznosne bolečine, ne pa tega, da je z njim nekaj narobe.

Darilo za Sensa bralce: Brezplačen priročnik s skrivnostmi tradicionalne kitajske medicine

Pozornost namenite temu, kar se dogaja v otroku

Iskanje najbolj velikodušne razlage starše uči, da se posvečajo temu, kar se dogaja v otroku (močna čustva, hude skrbi, velike potrebe, siloviti občutki), namesto tistemu, kar se z njim dogaja na zunaj (hude besede in včasih tudi dejanja). Ko to počnemo redno, učimo otroka, da ravna enako. Usmerjamo ga v notranje doživljanje, ki obsega misli, čustva, občutke, potrebe, spomine in podobe.

Otroci se vedno, še posebej pa takrat, ko so neregulirani – kar pomeni, da čustva premagajo njihove trenutne mehanizme za spoprijemanje – zgledujejo po starših, da bi dobili odgovor na vprašanje: »Kdo sem v tem trenutku? Ali sem hudoben otrok, ki počne grde stvari … ali pa sem dober otrok, ki mu je težko?« Otroci oblikujejo podobo o sebi tako, da vpijajo starševe odgovore na ta vprašanja. Če hočemo, da so otroci samozavestni in da imajo dober občutek o sebi, jim moramo dati povratno informacijo, da so v sebi dobri, čeprav imajo na zunaj težave.

Vsi smo v sebi dobri

Otroci se odzivajo na tisto različico sebe, ki jim jo odsevajo starši, in ravnajo skladno s tem. Če jim govorimo, da so sebični, bodo ravnali sebi v korist. Kaj se zgodi, če rečemo sinu, da se njegova sestra vede veliko lepše kot on? Še naprej bo nesramen. Velja pa tudi nasprotno. Ko rečemo otroku: »Dober otrok si, samo zdaj ti je hudo. Ampak jaz sem tu, ob tebi,« verjetno čuti več naše empatije, kar mu pomaga, da se regulira in sprejema boljše odločitve.

Nič ni bolj dragoceno od tega, da v stiski odkrijemo svojo dobroto, kajti tako bomo laže prišli do vpogledov in se spreminjali. Vse dobre odločitve temeljijo na občutku varnosti v lastni koži in v svojem okolju, in nič nam ne daje takega občutka varnosti, kot če nas prepoznajo kot dobrega človeka, kar tudi smo.

Povzeto po knjigi Dobri v sebi

Preberite tudi: