Vsak ima možnost, da se tekom zemeljske inkarnacije spominja, da ni ločen od Izvora

Vse se je začelo znotraj, v maternici. Še predno smo ugledali luč sveta, smo (s)prejeli vase program pozabe.

Vsak ima možnost, da se tekom zemeljske inkarnacije spominja, da ni ločen od Izvora (foto: profimedia) profimedia
23. 11. 2021

Še predno smo prvič zajokali, je bila izbira zemeljske izkušnje že narejena. Rodimo se iz teme in zemeljsko telo zapustimo skozi luč, v polnem zavedanju sebe kot celovitega Bitja. Pot od rojstva do smrti, ponazarja evolucijo duše skozi temo (pozabo) zemeljske izkušnje, da se zopet spomni, da je v prvi vrsti svetloba. Evolucija duše nima nobene skupne povezave z evolucijo družbe. Vsaka duša ima individualen izbor izkušenj, ki jih, za svojo celovitost, potrebuje izkusiti znotraj zemeljske realnosti. Košček za koščkom se osvetljujejo pozabljeni spomini in duša z evolucijo postaja celovita.

Vse v Vesolju stremi k celovitosti. Vsaka duša je celovita, kadar izkuša vse, kar si zada pred samo inkarnacijo, vključno z izkušnjami, ki jih skozi um delimo na negativne in pozitivne. Ko smo odklopljeni od Vira v sebi, tavamo v ločenosti od svoje duše, kar pomeni, da smo odprti za zunanje energije, ki lahko kadar koli prevzamejo vlogo ''vira''. Misleč, da sledimo avtoriteti, ki ve bolje od nas samih, predajamo svojo moč v roke zunanjim manipulativnim silam, ki upravljajo z našimi mislimi, posledično čustvi in vplivajo na naše zemeljske izbore. Izbor duše torej nima opravka z zemeljskim izborom, ki ga naredimo v poslušnosti do zunanje avtoritete. Mnogi tudi tak izbor zamenjujejo za izbor duše in s tem tonejo še bolj v pozabo spominov na svojo izvorno naravo, svojo svobodno izbiro odločanja pa predajo v roke zunanjim ''virom''. 

Zatorej smo si vsi, ki živimo v tem času, izbrali živeti znotraj te realnosti. Ko pogledamo na trenutno veliko zunanjo krizo kot na izkušnjo, ki smo si jo kot duša izbrali, da bomo imeli možnost celovitost izkusiti skozi zemeljsko materijo, lahko zunanjo krizo lažje obrnemo sebi v prid.

To pomeni, da ni naključje, da živimo prav tukaj in zdaj. Vsak, ki ima zemeljsko telo, je izbral svojo izkušnjo pozabe. Da lahko evoluciji duše sledimo tudi z umom in telesom, je potrebno kopati v globine in razkrivati tančice nezavednega. Tega ''nas'', ki je v pozabi. Nezavedni ''mi'', smo samo neosvetljeni ''mi'' (torej še vedno smo ''mi''). Mnogi si nezavedno predstavljajo kot neko ločeno entiteto od našega Bistva. A se ne gre za ločenost, pač pa za še za neosvetljene aspekte nas samih, ki jih potrebujemo osvetliti in integrirati v naše Bitje in tako prispevati nov vrnjen spomin na izkušnjo celovitosti.

Te aspekti so individualni in unikatni izbori naše duše za našo trenutno inkarnacijo. Od barve oči, kože, lokacije na kateri se rodimo, fizičnih predispozicij, izbire staršev, pa vse do manj oprijemljivih aspektov našega Bitja, osebnosti, vrednot, darov in talentov, načina govora, dušnih nalog in dogovorov… Vsega, kar kot skupek predstavlja naše Bitje. Znotraj te realnosti pa seveda nismo izpostavljeni samo izboru svoje duše, pač pa imamo kot zemeljska bitja avtomatsko vgrajen program pozabe, ki nam omogoča, da pozabimo vse, kar smo kot celota, da se lahko vnovično ponastavimo in poravnamo z Izvorom.

Vsaka vnovična zemeljska inkarnacija je posebna in unikatna in od nas terja pozabo spominov na svojo izvorno naravo, da se je lahko, skozi nabor zemeljskih izkušenj, ponovno spominjamo. Naš meseni del je potreben, da lahko izkušnjo vračanja spominov integriramo v svoje zavedanje. Z vsako osvetljeno zemeljsko izkušnjo, si povrnemo nove spomine in evolviramo na nove ravni. 

Ne gre se za to, da je Zemlja edini planet, kjer se spominjamo. Je pa edini planet, kjer izkušamo povrnitev spominov nazaj v svojo dušno matrico skozi izkušnjo dualnosti. Vsak ima to možnost, da se, tekom te zemeljske inkarnacije, znova in znova spominja, da ni ločen od Izvora. Vedno imamo to možnost, da se spomnimo kot tudi to, da pozabimo. Vsak se na svoj način trudi, da lovi ravnotežje med pozabo in spominjanjem. Zatorej spominjanje ni neko obstoječe ultimativno stanje, h kateremu stremimo in katerega dosežemo, da bomo ''razsvetljeni'', pač pa vsakokratno vračanje (centriranje) nazaj v Bistvo, ko se ulovimo, da smo odtavali stran. Tako je za ''razsvetljenje'' potrebno samozavedanje in prisotnost v vsakem trenutku. Bolj se zavedamo sebe, lažje se ujamemo, ko odplavamo stran od sebe. 

Namesto izraza ''razsvetljenje'', ki nakazuje na neko fiksno stanje, sama raje uporabljam izraz razsvetljevanje - vnovično spominjanje svoje izvorne narave znotraj te zemeljske izkušnje.

Evolucija duše je torej neskončna in nima končnega cilja. Kot tudi ne evolucija družbe v širšem. Prišli smo do točke, ko se ne gre več toliko (samo) za spominjanje kot za integracijo spominov v naše zemeljske izbore. Nihče ne bo namesto nas osvajal lekcij naše duše ali osvetljeval nezavednih kotičkov nas samih. Vsak je za svojo evolucijo odgovoren sam pri sebi. Kot družba nosimo skupno odgovornost, ki je hkrati odgovornost vsakega posameznika posebej, da se vsak pri sebi po odgovore obrača vase, na svojo notranjo avtoriteto. 

Amadea Pišljar