Vstopili smo v najtemnejši del leta, ko nas kozmični cikli naravno premaknejo navznoter, v globino lastne teme, kjer se človek lahko sreča s svetlobo lastnega bitja.
Takrat, ko noč krade svetlobo dnevom, je pravzaprav najbolj skrivnostni čas v vsem letu. Tančica, ki zakriva to, kar je onkraj, na drugi strani vidnega, je namreč takrat najtanjša in ljudje smo takrat najbolj dovzetni za globoka duhovna doživetja. Od nekdaj je ta čas veljal za svetega.
Videl sem sonce, kako globoko v noči sije v polni svetlobi. (Apulej)
Nekoč so v času, ko Sonce daruje Zemlji svojo zadnjo toploto, Mojstri izbrane učence – tiste, ki so bili pripravljeni prebuditi svoj višji jaz – posvečali v misterije življenja. Posvečeni so skozi misterijske obrede morali dojeti, da sta življenje in smrt neločljiva; da v smrti počiva življenje; da onkraj propadanja in umiranja v siju vzhajajo novi cvetovi in sadovi pomladi; da se Zemlja preraja s silami rojstva. Naučiti so se morali, da se v časovni točki, ko nastopi zimski solsticij, v najbolj notranjem bitju Zemlje dogaja nekaj velikega, da prav zdaj življenje premaguje smrt.
Nazorno jim je bila prikazana slika svetlobe, ki postopoma premaguje temo, in bili so priča polnočnemu soncu – svetlobi, ki je začela sijati v globoki temi. “Videl sem sonce, kako globoko v noči sije v polni svetlobi,” je svojo iniciacijo opisal rimski filozof Apulej.
“V skalnati votlini so zagledali svetlobo, ki je nasproti njim žarela v moči in slavi iz nečesa, kar je izgledalo kot mrtvo. Na tak način so bili učenci privedeni v vero v moč življenja, v katero je mogoče pritegniti človekov najvišji ideal. Tako so se naučili gledati gor, v višji ideal človeštva.” (Rudolf Steiner, Božič)
Globoko duhovno razumevanje tega dragocenega prazničnega časa je danes na debelo prekril ceneni kič, spokojno tišino svetih noči so preglasile divje zabave in pocukrana božična popularna glasba, smisel je zbledel, zdaj je to samo še praznik brezglavega potrošništva.
“Da bi pravilno razumeli ta praznik, moramo reči: Tisti, za katerega verjamemo, da se ponovno rojeva vsako božično noč, je človeška duša v svoji izvorni naravi, duh človekovega otroštva, kot je bil na začetku zemeljske evolucije, ko se je kot napoved spustil iz nebeških višin. A ko se bo človeško srce zmoglo zavedati te resničnosti, se bo duša izpolnila z neomajnim mirom, ki nas, če smo dobre volje, lahko nosi k našim vzvišenim ciljem. Zares je mogočen svet, ki se nam lahko oznani v božični noči, če razumemo njegov pomen.” (Rudolf Steiner, Božič)
Bodimo torej v tem dragocenem obdobju tihi, čuječni in zavestni: zdaj, ko je zunanje Sonce najšibkejše, imamo priložnost, da se potopimo v brezno lastnega bitja in dosežemo notranje Sonce, ki sveti v vseh nas. Občutimo notranjo silo, ki nam daje zaupanje in varnost v naša dela. Zdaj je čas, da posejemo nova semena za naslednji sončni cikel.
Kajti: “Tako kot je sila, ki jo vsebuje seme vsake rastline, tesno povezana s fizičnimi silami Zemlje, tako je najbolj notranje bitje človekove duše tesno povezano z njenimi duhovnimi silami. In tako kot seme rastline ponikne v globino Zemlje v času, ki ga poznamo kot božič, tako se človeška duša istočasno spusti v globoka, globoka kraljestva duha, črpajoča moč iz teh globin, kot to počne seme rastline za svoj spomladanski razcvet." (Rudolf Steiner, Božič)
Draga bralka, dragi bralec, ob koncu letošnjega leta si ustvarjalci Sense želimo Milosti, ki bi prav v vsakem od nas oznanila to čudovito skrivnost.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani izdaji Sense december/januar 2022/23, v prodaji od petka, 2. decembra
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
