Ko govorimo o narcizmu, pogosto pomislimo na pretirano samovšečnost, pomanjkanje empatije in potrebo po občudovanju. Toda pod površjem teh vedenj se skoraj vedno skriva nekaj globljega – rana iz zgodnjega otroštva, v kateri ima materinska figura osrednjo vlogo.
Narcizem kot posledica ranjene povezanosti
V psihološkem smislu narcis ni človek, ki se preveč ljubi, ampak nekdo, ki se nikoli ni naučil varno ljubiti – ne sebe ne drugih. Njegova grandioznost in nenehna potreba po pozornosti sta pogosto kompenzacija za pomanjkanje brezpogojne ljubezni v zgodnjem otroštvu.
V prvih letih življenja otrokovo doživljanje sebe temelji skoraj izključno na odzivih matere (ali osebe, ki prevzema to vlogo). Če mati ni čustveno prisotna – če je hladna, ambivalentna, kritična ali preobremenjena s svojimi travmami – otrok ne razvije občutka, da je vreden ljubezni takšen, kot je. Namesto varne navezanosti se vzpostavi občutek praznine, ki ga kasneje poskuša zapolniti z zunanjim potrjevanjem.
Mati, ki preveč potrebuje otroka
Narcis lahko nastane tudi v okolju, kjer je mama preveč čustveno vpletena. Takrat otrok postane njen vir pomena, nekdo, skozi katerega uresničuje svoje neizživete želje ali zapolnjuje notranjo praznino. Otrok v takem odnosu dobi sporočilo: “Vreden si le, če me osrečuješ.”
Ta dinamika je zahrbtna, saj je prekrita z videzom ljubezni. Otrok pa ne razvije lastne identitete, temveč živi za materin odsev. V odraslosti to vodi v pretirano potrebo po kontroli, perfekcionizmu in nerealnih pričakovanjih, ki jih narcis projicira na druge – na partnerje, prijatelje, sodelavce.
Preveč ali premalo ljubezni – ista rana
Psihoterapevti poudarjajo, da sta oba pola – zanemarjenost in pretirana vpletenost – enako škodljiva. V obeh primerih otrok ne dobi prostora, da bi bil to, kar je:
- če ga mati ne vidi, se nauči skrivati čustva;
- če ga mati preveč vidi, se nauči, da obstaja samo, če izpolnjuje njene potrebe.
V obeh primerih se oblikuje osebnost, ki išče potrditev, a je hkrati ne zna sprejeti. Narcis se zato nenehno giblje med občutkom veličine in občutkom ničvrednosti.
Očetova odsotnost in dodatna ranljivost
Če je v ozadju še odsoten, šibek ali čustveno nedostopen oče, otrok ostane brez zrcala, v katerem bi lahko oblikoval zdrav občutek sebe. Tak otrok se v odraslosti pogosto pretirano zanaša na zunanjo podobo, status ali uspeh – vse, kar bi lahko nadomestilo notranji občutek lastne vrednosti.
Sočutje do narcisa
Razumevanje narcizma ne pomeni opravičevanja. Toda, če pogledamo globlje, vidimo, da gre za osebo, ki se nikoli ni počutila dovolj varno, da bi bila ranljiva. Za svoj sijaj plačuje visoko ceno – nezmožnost resnične bližine.
Psihoterapevti opozarjajo, da narcis ne zmore ljubezni v klasičnem smislu, dokler se ne poveže s svojo bolečino. To pa je mogoče le, če se osvobodi iluzije popolnosti, ki jo je zgradil kot oklep pred bolečino iz otroštva.
Mati ima pri nastanku narcistične osebnosti res ključno vlogo, a naj to ne zveni kot da je sama kriva za vse. Matere so običajno zgolj vpete v nerazrešene medgeneracijskege vzorce. Narcis je pogosto otrok matere, ki sama ni bila videna, ljubljena ali spoštovana. Zato razumevanje narcizma ni le razumevanje ene osebe, ampak celotne zgodovine ranjene ljubezni, ki se prenaša iz roda v rod.
