Sama sem odšla na otok za 6 dni in izklopila telefon...

Tam daleč od ponorelega sveta... 

Ko sem se še zadnjič vsedla v meditacijski položaj, zaprla oči in prisluhnila zvokom valov, ki so nežno pljuskali ob belo-rožnate kamenčke, ko sem zaslišala zvok galebov, vonjala smilj, ki se je potrpežljivo pripravljal, da znova, kot vsako leto zacveti, so mi po licih zdrsele solze napojene z občutkom hvaležnosti.

Ko sem se odpravljala, priznam, bilo me je malo strah. Ne tega, da bom sama, ampak mojega uma, kaj vse si bo privoščil, ko bo sonce zašlo in bo noč prevzela moč. V takih trenutkih me radi obiščejo razni junaki iz grozljivk, iz črne kronike... Ampak vedela sem, da se bom morala s tem soočati.

Mislila sem, da bom na tem potovanju k sebi doživela veliko težkih trenutkov, da bodo prišla na dan potlačena čustva in boleči spomini. Pripravljena sem bila na to, nekako sem se tudi zaradi tega odločila za ta odmik. Da se pogovorim s svojimi strahovi in prepričanji, ki me tlačijo, ki me odvračajo, da še bolj polno zadiham in zaživim.

Ko sem se odpravljala, sem kolebala, ali vzeti s seboj knjigo ali ne. Knjigo, katero sem na posojo prejela od dragega prijatelja. Niti se ne spominjam več zakaj mi jo je prinesel. Odločila sem se, da gre z menoj knjiga VRNITEV BOGINJE.
Tedne pred odhodom sem jo z radovednostjo opazovala. In prišla je ob točno pravem času, brala sem jo na pravem mestu. Kmalu sem ugotovila, da bo to potovanje čas spominjanja.

Knjiga, ona sama BOGINJA, me je prišla spomniti, da je ena od mojih nalog v tem življenju negovati sebe, negovati vse, kar je del stvarstva. Pravzaprav mi je prišla sporočiti, da smo nekoč to vse ženske bile. Vodila me je v daljno preteklost, ko so ljudje živeli v sožitju in miru brez vojn, manipulacij, živeli so v globokem spoštovanju do mati zemlje, ki v sebi še danes in za vekomaj nosi čistino in resnico, je brezpogojna ljubezen, je darovalka, sprejema vse njene prebivalce, ima v sebi moč, ki jo izkazuje skozi veter, sonce, luno, ogenj... Ona je velika MATI, je BOGINJA.

Ko smo prenehali v njej videti svetost, smo prenehali videti svetost v živalih, ljudeh in nas samih. Knjiga opisuje čas, ki je meni tako domač in resničen, po kateremu hrepenim. Hrepenim po svetosti.

Ko sem sama sedela ob morju in ga tiho opazovala, sem slišala tišino.
Ko sem poslušala galebe, je bila v ozadju prisotna tišina.
Ko sem vonjala smilj, je bila v ozadju prisotna tišina.
Tišina, ki jo ljubim, ki jo tako redko slišim.

Odmaknjena sem bila daleč od avtomobilov, od vseh naprav, od ljudi. Rada se vračam k njej, tišini, ki mi da neizmerno veliko. Dotakne se jedra mojega srca iz katerega takrat vre hvaležnost.

Če se vrnem k Boginji... Prišla me je spomniti, da je moje telo sveto, da naj si drug drugemu povrnemo svetost in spoštovanje. 

Kot ženska se definitivno nisem tako počutila in zato sem v življenje privabljala ljudi in situacije, ki so mi to potrjevale. V mene se je globoko zarezalo nezaupanje do moških, do življenja samega. Prepoznala sem to, od tega odklopa dalje pa še toliko bolj.

Prvič sem to svetost doživela pred nekaj leti na tantrični delavnici, ko smo za zaključek imeli obred. Oh, obredi, to je nekaj, kar se me globoko dotakne. Ženske smo si vzele čas in se očedile, se povezale z boginjo v nas, medtem ko so moški za nas pripravljali prostor, kjer je obred potekal.

Vsaka se je ob vstopu v prostor priklonila, stopila do svojega partnerja in mu dlani položila na glavo. On pa je v tišini in čuječe približal ustnice stopalom in jih poljubil. Trenutek, ki je v meni prebudil spečo... ne znam opisati kaj vse, a zame je bil to trenutek, ki ga nosim v srcu.

Vsaka ženska je šla do vsakega moškega in ponovila dejanje in on je ponovil dejanje. Prvič v življenju sem začutila SVETOST med ŽENSKO in MOŠKIM. To, kar sem pozabila in ne živela, a hkrati v sebi nosila dan za dnem. Čakalo je, da se ob točno pravem trenutko zgodi, prebudi.

Nato je imelo življenje svojo pot in dogajali so se zelo počasni premiki, kjer sem in imam priložnost vaditi potrpežljivost, zaupanje, predanost, vero.

Mnogokrat še padem, pozabim, a življenje me hitro zdrami in spomin se vrne.
Če želim to živeti, potem moram sama sebi to dati, izkazati to vsem bitjem. Ne, ne zmorem vedno, a sem si zaobljubila že dolgo nazaj, da bom sledila tej resnici.

6 dnevni odklop je bil tako poln trenutkov hvaležnosti. Je bil čas, ko nisem razmišljala o delu, o svetu. Bila sem tam na svojem malem koščku zemljice obdana z lepotami in čistostjo nje, narave, VELIKE MATI.

Bila sem v miru (razen, ko je padla noč, a sem vedela, da me moji dragi ljudje pa tudi kakšen angelček čuvajo) a tudi zato, ker sem vedela, da imam doma ljudi s katerimi gradim spoštljive, svete odnose, da imam varen dom in delo preko katerega lahko služim v najvišje dobro.

Čas samosti mi je dal vpogled, kdo sem danes v primerjavi s preteklostjo, kam se želim usmerjati v prihodnost, katere so moje vrednote in prioritete.

Čas samosti je dragoceni čas in spodbujam te, da se podaš tudi ti vanj, vase.

Tišina in narava nam omogočata izostreno zaznavanje

Ko sem po 6 dnevih odklopa prišla domov, je moj živčni sistem doživel rahel šok. Kar malo sem pozabila, da je po takšnem odklopu, ko ni bilo nobenih zunanjih motilcev, obkrožena samo z naravo, za telo rahli stres se ponovno priklopiti na različne, vsemogoče frekvence.

Ko smo izpostavljeni samo naravi za nekaj časa se naša senzitivnost poveča, naša čutila se izostrijo.

Spominjam se obdobja, ko sem nekaj let živela odmaknjena od sistema, v tesnem stiku z naravo, kako se mi je izostril sluh in še bolj vonj. Še danes se, ko se kdaj pa kdaj znajdem v kakšni veliki trgovini, izognem oddelku čistil. Za moj vonj oz. telo je to prevelika doza dražljajev. 

Za naš živčni sistem (sodobnega človeka), ki je konstantno pod napetostjo, izpostavljen zunanjim in tudi notranjim dražljavev, je to velikokrat preveč. Ampak se tega navadi, vzeli smo to kot nekaj normalnega. Pa je?

Odklop, katerega sem doživela, pa mi je ponovno ponudil izkušnjo, kako frekvenca narave umiri, sprosti živčni sistem. Še bolj deluje, če smo ob tem prisotni, da nismo v raznih razmišljanjih.

Narava, njena frekvenca, umiri valovanje možgan, kar posledično vpliva na optimalnejše delovanje vseh sistemov v telesu ter, kar je dragoceno - prebudi intuicijo.

Narava je zdravilo za živčni sistem. In nam to zdravilo ponuja brezpogojno, brezplačno, brez kakršnegakoli urnika, ob vsakem času.

Ko sem prišla domov in se nazaj priklopila na internet, začela stike z ljudmi, bila bolj aktivna, je moja notranjost postala kot zabaviščni park. Vse se je premikalo, hitreje delovalo, določene telesne stvari, ki so na odklopu izpuhtele, so se v nekaj urah povrnile nazaj. Začudena sem bila, kako se telo hitro odziva, spremeni stanje v nekaj minutah ali urah. 

A ker je naše telo zelo prilagodljivo, sem se čez en dan ponovno spet navadila na to drugačno realnost, ki mi sicer ne prija toliko, a jo sprejemam.

Ponovno sem imela izkušnjo, ko sem lahko primerjala dva različna stanja, kar mi je znova potrdilo, kako pomembno si je vzeti odklop, se resetirati, umiriti, spočiti. Kako pomembno je ravnovesje med aktivnosto in pasivnostjo.

Prisluhni, resnično prisluhi svojemu telesu, kaj ta trenutek potrebuje. Če se ta trenutek težko odpraviš na odklop, pa dobrodošel/a na individualno uro, ko bom preko vaj, tehnik in moje prisotnosti poskrbela, da se boš spočil/a, umiril/a in regeneriral/a. Si povrnil/a nazaj moč, energijo in vitalnost.

Maja Kenda,
Center Diha. Facebook stran: Center Diha 

• Preberite si še: Dedne bolezni ne obstajajo, obstaja pa dedna energijska matrica

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja