"Vsa ta leta, ko sem služil človeštvu, mi niso prinesla nič drugega kot žalitve in ponižanja," je pisal Tesla. Preberite si zadnja pisma, ki jih je poslal materi.
To so zadnja pisma slavnega srbskega znanstvenika Nikole Tesle njegovi materi.
Sreda, 18. november
Mama, ob misli nate se počutim težko in žalostno, ne vem kako, ampak čutim, da nisi dobro. Želel bi si, da bi bil zdaj ob tebi in ti prinesel vode. Vsa ta leta, ko sem služil človeštvu, mi niso prinesla nič drugega kot žalitve in ponižanja. Danes sem vstal pred svitom, ker sem ponovno slišal nekaj, kar že dlje časa v spanju slišim v svoji sobi.
Slišal sem glas, ki poje in moli v nekem maurskem jeziku, lepa žalostinka ali klic. Danes sem pregnal spanec z oči in potrdil, da glas prihaja od vsepovsod, vendar ne morem določiti, ali je od zunaj ali iz notranjosti. Bojim se, da nisem izgubil razuma. O tem ne morem govoriti z dr. Lionelom, ker mu ne zaupam več. Slišal sem, da je pred dvema tednoma obiskal gospoda Edisona...
Spet mislim nate, mama. Spet čutim nemir in žalost v telesu. Danes bom pisal Uradu za patente, naj moj javni eksperiment prestavijo za en teden, ker se moram odpraviti domov, v domovino, k tebi. Zdaj vem zagotovo, da nisi dobro, ker sem ponovno zavesten slišal tisti glas, tisto žalostinko. Še vedno sem priseben...
Preberite si še:
Petek, 20. november
Nisem pisal Uradu za patente, njihov agent je prišel po potrditve in osebno sem mu povedal svoje namene. Povedal mi je, da obžaluje, a da se termini ne morejo prestaviti, saj so kongresniki iz približno 20 zveznih držav težko uskladili termin. Odšel sem do slapov in svojim fantom rekel, naj vklopijo turbine in čakajo na moj klic, pripravljeni za jutri.
Odločil sem se, da človeštvu podarim, kar mu pripada, in se vračam v Evropo, k tebi, mama. Vlade so povsod iste, kot doma. Zdaj sem na koncu spoznal, da je človeštvo odvisno od vlad in da posameznik ne more sam spremeniti sveta. Tisti čuden glas me skrbi. Vem, da nekaj pomeni in da ima zvezo s teboj, z mojim eksperimentom, z nečim transcendentnim...
Preberite si še:
Sobota, 21. november
Draga mama, jutri odpotujem v Jugoslavijo. Gospodična Nora je po mojem nalogu šla v pristaniško kapitanijo in mi priskrbela vozovnico do Lizbone, od tam bom z vlakom potoval do Züricha, nato pa neposredno domov. Računam, da mi bo pot vzela približno deset dni ali največ dva tedna.
Danes sem stopil v kongresno stavbo in na seji senatorjev prosil za nekaj minut njihove pozornosti. Nisem bil dobrodošel, a so mi dovolili. Prosil sem za telefon in naj me povežejo z laboratorijem pri slapovih Niagare. Fantje so po mojem nalogu vklopili turbine in kongresna dvorana se je osvetlila z mojo energijo, desetkrat močnejšo od običajne, prav tako kot sem napovedal. Njihove reakcije me niso zanimale. Takoj sem odšel ven, ker tega nisem naredil zanje, ampak za človeštvo.
Namesto veselja in zmagoslavja sem občutil praznino. Zavedel sem se, da sem nekaj velikega v življenju zamudil. Neka formula je bila tako blizu mojega razumevanja, pa je nisem našel ali pa je nisem želel najti. To ima zvezo s tisto maursko žalostinko, zdaj sem prepričan...
Nedelja, 22. november
Tega pisma nikoli ne boš prejela, mama. Ne vem, zakaj ti ga sploh pišem, ker ga ne moreš več prebrati... Naj ti bo lahka zemlja, mama, in oprosti mi, da so me moje poti odvedle stran od tebe, da ti ne morem priti niti na pogreb. Prebiram telegram o tvoji smrti in preziram ljudi, ki še pred dvema letoma niso hoteli verjeti, da se lahko elektrika prenaša brez žic.
Zdaj so, evo, videli, da je to mogoče, vendar ne bodo vedeli, kako to uporabljati še stoletja, ker je nekdo požgal mojo laboratorij do temeljev, skupaj z vsemi zapisi in načrti. Rekli so mi, da sumijo na gospoda Edisona.
Tako sem brezbrižen, da ne prepoznam več samega sebe. Prej bi se morda pritoževal, a zdaj ne več, ker vem, da nekdo vse to nadzira in da je moje odkritje za človeštvo prišlo prehitro. Pravzaprav to sploh ni moje odkritje. Vem, da nekdo vse nadzira in ima načrt, zato sem morda brezbrižen.
Moj ladja za Lizbono odpluje ob 11. uri. Kola me čakajo zunaj.
To pismo bom položil na tvoj grob, ko pridem na naše podeželsko pokopališče. Zdaj verjamem v to, kar prej nisem, da sem tam nekje še vedno "jaz" in da tvoje življenje NI za vedno prenehalo. Zdaj mi je žal, da se nikoli nisem hotel družiti s Turki, ker so peli podobne žalostinke kot tista, ki jo zdaj slišim.
Zaman so bila moja leta v znanosti, ko je bila ta jalova. Prosi zame tam, mama, če lahko, s tisto maursko žalostinko za izgubljeno dušo tvojega ubogega neukega sina...
Nikola Tesla
Vir: stil.kurir.rs
Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković