Marjan Ogorevc: "To, kar imamo danes, bi jaz imenoval demonska kreacija."

Preživljamo obdobje največjih političnih, ekonomskih, moralnih in etičnih pretresov v naši mladi državi. Občutek je, kot da smo talci države. Temu bi lahko rekli, da smo v hipokriziji. Tudi v svetu je tako, saj se, kot je to zakoreninjeno skozi vso zgodovino v svetu in v vsaki državi merijo moči dveh polov, tokrat Rusije in Nata (beri Amerike), ki tekmujeta v Ukrajini, od tam pa se kriza izvaža v Evropo in posledično tudi k nam. Smo v volilnem obdobju, strankarski boj je iz dneva v dan ostrejši, nas državljane, ki smo že od nekdaj razdeljeni na leve in desne, je dodatno razdelila situacija s covidom na cepljene in necepljene.

Tisočletja se ponavlja ista zgodba, Rimljani so se ločevali od »Nerimljanov«, templjarji so lahko nekaznovano ubijali vse, ki so bili proti križu, nacisti so ločevali sebe od nečistih, danes pri nas ločujemo bele od temnopoltih beguncev. Mati muslimanka, begunka z otroki, je manjvredna od belopolte matere z otroki, ki je kristjanka. Temu ni videti konca.

Čeprav smo mislili, da smo to že presegli, pa nas oblast čedalje bolj kontrolira. Mokre sanje vsake vladajoče strukture, pa naj bo leva ali desna, so vedno bile potreba po tem, da nas kontrolirajo, usmerjajo in uvajajo v vse nove in nove omejitve, da bi lažje vladali. V času covida jim je to uspelo, saj so v vsak paket ukrepov zavili še enega trojanskega konja. Trojanskih konj se je nabralo za celo krdelo. Prisilili so nas, v mestoma neustavne ukrepe, kratenje svobode in posledično kazni, če nismo spoštovali omejitev. Kajti država, ki si je podredila policijo, je dobila še močnejšega partnerja in večina je brezupno spoštovala omejitve, kajti skorajda ni bilo možnosti, da bi se lahko uprli brez posledic.

Večinoma se opredeljujemo na leve in desne. Čeprav imajo eni in drugi povsem drugačne vrednote in pogled na življenje, jih povezuje skupni imenovalec, to je potreba po vladanju in s tem sebi in svojim elitam zagotovijo določene privilegije. Eni in drugi, velik del istih politikov se vrti na sceni že 30 let, po potrebi za svojo korist menja barve, pri tem na ljudi sploh ne pomislijo.

Jaz sem za tretje, ne leve in ne desne, ampak za poštene, nekorumpirane, ne za tiste, katerim smo že dali priložnost ter so že bili na oblasti in se niso izkazali. Dajmo priložnost novim, morda nas bodo razočarali, ampak tega še ne vemo. Ti stari so imeli priložnost, nekateri večkrat in so v glavnem zamočili. Delali so neverjetne napake ali pa niso ukrepali kadar bi lahko, in ko bi bilo nujno potrebno. Mi pa se obnašamo, kot da smo vključeni v družbo stoikov, ki stoično prenašamo vsako njihovo napako. Kot da smo se zaustavili v krožnem krožišču in se ne zganemo, ampak obstojimo in nemo gledamo, kaj se dogaja.

V preteklosti so različne politične opcije delale velike napake, oškodovani smo bili vedno ljudje.

Vendarle pa imamo demokracijo, na katero smo tako ponosni, ali ne? Za demokracijo moramo biti zreli in na visoki ravni zavesti. To, kar imamo danes, bi jaz imenoval demonska kreacija. Absurdno je, da mi vsakič izvolimo politike, jim damo mandat, da nas zastopajo in da so v naši službi. Obnašajo pa se, kot da smo mi tisti, ki bi naj njih podpirali. Oni se najprej ukvarjajo s tem, da zamenjajo ljudi na položajih in postavijo svoje, potem opustijo nedokončane projekte, kot na primer prenova zdravstvenega sistema, nato se ukvarjajo sami s sabo, kot da ljudstva ni. Najhuje pa je, da je sistem takšen, da nas držijo do naslednjih volitev v šahu, ne moremo jih zamenjati. Pri nas, kjer čisto preprosti ljudje radi povedo direktno, bi rekli, da nas držijo za »jajca«.

V tem času opažam predvsem zbeganost množic, saj je čas negotov, poskušajo nas še malo strašiti pred izginjajočo korono, dodali pa so še strah pred visokimi cenami, strah pred levico in strah pred desnico, pa tudi pred tretjo svetovno vojno. Res je, da strašenje pred korono na nas nima več vpliva, ne slišimo več opozoril, saj so porabili vso kredibilnost. Na jugu bivše države so temu rekli: »Ne moreš strašit volka tako, da se oblečeš v ovčji kožuh«.

Situacija je nevarna, lahko bi se zgodilo, da na volitvah spet zavlada namesto demokracije demonska kreacija. Na preizkušnji smo, ali se lahko ljudstvo v okviru obstoječega demokratičnega modela vladanja reši občutka nemoči in avtokratskega vladanja in si pridobi nazaj svobodo? Če me vprašate… kdo odloča o tem? Upam, da je vsem jasno, da smo to mi.

Elite imajo lahko samo zamisli, podpremo jih pa lahko vedno samo mi, saj njihova moč temelji na naši skupni moči. Žal jih podpremo tudi, če smo pasivni. Imamo svobodno voljo, ki je ne izkoristimo. Ženske bi spomnil, da so si težko priborile volilno pravico, sedaj, ko jo imate, jo izkoristite in se udeležite volitev. Vedno imamo veliko povedati proti vsaki oblasti, levi ali desni, vendar, če ne gremo na volitve, za nas in v imenu nas odločajo drugi.

Stvari vrednotimo ali ocenjujemo vedno s strani, s katere jih opazujemo. Resnica je nekje vmes, med obema koncema ali dvema nasprotjema. Širši pogled nam narekuje, da jo poskušamo poiskati, videti, tako, da bomo zajeli celostno dogajanje, na različnih ravneh bivanja, na zemeljski in duhovni, v različnem časovnem kontinuumu in podobno.

Zdaj si skušajmo razložiti, zakaj smo Slovenci tako razklani, kar se navzven izraža v politični in družbeni sferi. V zemeljskem svetu je nujna polarnost. Nasprotja kot so dan – noč, svetlo – temno, zgoraj – spodaj, levo – desno; tako je tudi s političnimi strankami. Zdi se mi, da lahko ravno na aktualni krizi vidimo problem dvojnosti. Konflikt vedno je, vendar je ta lahko destruktiven ali pa konstruktiven. V resnici je vsaka konfliktna situacija, ki deluje na ravni dveh polov, na videz destruktivna.

Če vzamemo na primer volilno kampanjo, se nam zdi, kot da bi stranke vso svojo energijo usmerjale v dokazovanje lastnega prepričanja, v prepričanje volivcev. Za nekatere je še vedno pomembno, kdo je bil v preteklosti na »pravi strani«, pa čeprav je cel svet proti. V prvih vrstah – verjamejo, da bodo s preteklostjo še vedno privabili volivce in osvojili mandat, nekatere morda, bolj ozaveščeni pa ne nasedejo več. O kulturi komunikacije tako v medijih, kot na družbenih omrežjih, ne bom trošil besed. Včasih so takšno komunikacijo imenovali »kočijaška« komunikacija, ki kaže na primitivnost tistih, ki se tako izražajo.

Rešitev za preseganje tega destruktivnega konflikta je v tem, da ga je potrebno nadgraditi v trojstvo. To naredimo tako, da tej dvojnosti, dvema različnima opcijama, dodamo še tretjo, duhovno raven, raven enosti, brez polarnosti. Takrat bo konflikt konstruktiven. Tako bi lahko dobili skupni cilj »kaj lahko naredimo za dobrobit države«. Slednje pa je že duhovna dimenzija, ko posameznik preseže lastne koristi za splošno dobro.

Ali ste videli ali slišali katerega od politikov tako govoriti? Na ta način se tudi energijsko gledano manj ukvarjamo sami s sabo, in svoj potencial usmerjamo v skupni cilj. Ko imamo skupni cilj, pa dobro in slabo opredelimo glede na ta cilj.
Vse je torej odvisno od tega, kaj želimo doseči.

Pri tem sem se spomnil vaškega frizerja, ki je v času moje mladosti hodil po hišah, saj kmetje niso imeli časa obiskati salona. Pa še reden zaslužek je imel. Nekoč je strigel soseda. Ker je imel precej slabe škarje, se je sosed ves čas izmikal. Frizer ga je vprašal, kaj ga moti, a ne delam dobro? Sosed pa mu je odgovoril: »Odvisno kaj delaš. Če mi puliš lase, delaš dobro, če pa me strižeš, pa zelo slabo«.

Ne glede na to, ali so naši politiki izvoljeni na demokratičen način, po volji ljudstva torej, bi se morali zavedati skupnega cilja; tako bi jim bilo jasno, da so problemi navidezni, različne opredelitve pa sredstvo za rešitev; slednja pa je pot v skupno prihodnost. Sam osebno v demokraciji vidim poseben problem, ki se pojavi na neki stopnji odločanja. Ko se država nahaja v krizi, je očitno potrebno odločati s trdno roko, ta pa zahteva visoko etičnost, moralo in lastni vzgled.

Vodenje države je kot upravljanje letala; letalo se je znašlo v neurju, slabe vremenske razmere, nenadni vremenski preobrati, vsi si lahko zamišljamo kakšni scenariji lahko sledijo… težave s pristankom, nevarnost, da letalu zmanjka goriva ter ostale nepredvidene situacije, od pilota pa je odvisno ali bo letalo na koncu varno pristalo. Ali bo celo namesto v Bruslju, pristalo v Budimpešti, čeprav nihče od potnikov ni kupil karte za Budimpešto.

Če smo pasivni, lahko hitro pozabimo, kaj so politiki naredili narobe in jih ponovno volimo. Zdaj pred volitvami so prebarvali vse njihove napake, žaljiv odnos in izgleda, kot da je vse v redu. Mi smo nek poseben narod, volimo tudi politike, ki so že bili obsojeni, ki so zapravili podjetje, ko so jih ujeli na laži. Sodni minister je lahko nekdo, ki je v kazenskem postopku. Aktualni minister je lahko nekoč kot gospodarski minister nagovarjal na utajo davkov, ujeli so ga s prsti v marmeladi. On pa nam sporoča, vi ste bebčki, ne vidite dobro, to ni res. Ne razumem, kaj nam ni jasno. Zgleda, da smo res še vedno blizu Butal, o tem sem pred časom napisal prispevek na Facebook profilu.

In sedaj nam po vseh neurjih, po preživeli odisejadi ostane še samo, da večina volivcev iz pasivnega stanja začne delovati proaktivno. To pa v tem trenutku pomeni, da gremo množično na volitve. Potrebujemo 90 odstotno udeležbo, kot takrat, ko smo se osamosvajali. Ali pa udeležbo na referendumu o zakonu o vodah, ko so nas želeli žejne preko vode peljati.

Če ne bomo šli, se bo nekdo drug namesto nas in v našem imenu odločal. Pa ne pozabite izločiti vse tiste, ki sebe povzdigujejo tako, da blatijo druge, pa vse tiste, ki so na prejšnjih volitvah obljubljali in niso storili nič od tega. Pa bom malo ciničen. Modrost pravi: »Reveži in bedaki se najbolj veselijo obljub«. Politiki nas imajo za reveže in bedake. Na volitvah dokažimo, da mi to nismo, pokažimo, da nam ni vseeno za sebe in za naše otroke. Če zdaj zavozimo, kaj jim bomo pa povedali nekoč. Politiki so takšni, kot smo vsi mi. Nekje sem zapisal, da smo mi paradižniki, politiki pa paradižnikova mezga. Nekvalitetni paradižniki, nekvalitetna mezga, a smo res takšni? Spremenimo sebe, spremenimo svet – politiko.

Marjan Ogorevc

• Preberite si še: Marjan Ogorevc: "Družba ima veliko težav zaradi nezaželenih otrok"

Poglejte si tudi SENSA PODKAST: 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj