Znan psihoterapevt z zgodbo o prstanu pojasni, kako se včasih trudimo, da bi vsak prepoznal našo resnično vrednost. A to bodo prepoznali samo pravi ljudje.
Argentinski psihoterapevt, Jorge Bucay je napisal že številne knjige, namenjene osebnostni rasti. Ena od knjig nosi naslov "Ti povem eno zgodbo?", v njej pa so zbrane kratke zgodbe, ki bralca spodbudijo k razmisleku in pripomorejo k samorefleksiji. Med drugim je v njej zgodba o vrednosti prstana, ki prikazuje, kako se ljudje trudimo in iščemo potrditve pri napačnih ljudeh. Želimo si, da bi prav vsak prepoznal našo resnično vrednost, a to je praktično nemogoče - to bodo prepoznali samo pravi ljudje.
Mladenič je prišel k modrecu po pomoč. "Mojster, prišel sem, ker se počutim tako ničvrednega, da sem povsem brezvoljen. Pravijo, da sem nekoristen, da ničesar ne naredim prav, da sem neroden in precej neumen. Kako bi se lahko poboljšal? Kaj naj storim, da me bodo ljudje bolj cenili?"
Preberite si še:
- Navdihujoča zgodba o slonu, ki daje upanje (Jorge Bucay)
- Katero čustvo je povezano z LEDVICAMI in MEHURJEM?
Ne da bi ga pogledal, mu je mojster odvrnil: "Zelo mi je žal, mladenič, ne morem ti pomagati, najprej moram rešiti svojo težavo. Morda potem..." Malo je pomolčal, nato pa dodal: "Če bi mi priskočil na pomoč, bi svojo težavo rešil hitreje in potem bi ti mogoče lahko pomagal."
"Da... z veseljem, mojster," je zajecljal mladenič, a je čutil, da so ga spet dali v nič in zanemarili njegove potrebe.
"Dobro," je pokimal mojster. Snel je prstan, ki ga je nosil na levem mezincu, ga dal fantu ter mu rekel: "Vzemi konja, ki je zunaj in odjezdi na tržnico. Ta prstan prodajam, ker moram odplačati dolg. Zanj moraš dobiti kar največ, nikakor ne manj kot zlatnik. Zdaj pa hitro pojdi in se čim prej vrni z denarjem."
Mladenič je vzel prstan in odšel. Takoj, ko je prišel na tržnico, je prstan začel ponujati trgovcem. Ti so si ga z zanimanjem ogledovali, dokler ni mladenič povedal, koliko bi rad dobil zanj. Ko je rekel, da hoče zlatnik, so se nekateri zasmejali, drugi pa so se le obrnili stran. Le neki starček mu je prijazno razložil, da mu za takšen prstan nihče ne bo dal zlatnika. Nekdo mu je skušal pomagati in mu je zanj ponudil srebrnik in bakreno skledico, a ker je imel mladenič navodilo, da sme sprejeti najmanj zlatnik, je ponudbo zavrnil. Ko je nakit ponudil že vsakomur, ki ga je srečal na tržnici - to je več kot sto ljudem - je pobito zajahal konja in se vrnil k mojstru.
Mladenič si je zelo želel, da bi se vrnil z zlatnikom. Tedaj bi ga lahko dal mojstru, ki bi ga nehalo skrbeti in bi mu lahko svetoval in pomagal.
Vstopil je v sobo. "Mojster," je rekel, "zelo mi je žal, ampak za prstan ni mogoče dobiti toliko denarja, kot ste mi rekli. Morda bi lahko dobil dva ali tri srebrnike, toda mislim, da nikogar ne morem ukaniti o pravi vrednosti prstana."
"Kar si rekel, mladi prijatelj, je zelo pomembno," mu je z nasmeškom odvrnil mojster. "Torej je najprej treba poznati pravo vrednost prstana. Še enkrat zajahaj konja in odjezdi k zlatarju. Kdo bi ti mogel bolje povedati, koliko je zares vreden? Reci mu, da bi prstan rad prodal in ga vprašaj, koliko bi ti dal zanj. A ne prodaj ga, ne glede na to, koliko ti bo ponudil, pač pa se z njim vrni k meni."
Mladenič je ponovno odjezdil. Zlatar je v soju svetilke pregledal prstan, si ga nato ogledal še pod povečevalnim steklom, ga stehtal in naposled rekel: "Mojstru reci, da mu za njegov prstan trenutno ne morem dati več kot 58 zlatnikov."
"Oseminpetdeset zlatnikov?!" je vzkliknil mladenič. "Da," je odvrnil zlatar. "Vem, da bom sčasoma zanj lahko dobil okoli 70 zlatnikov, toda če se mu mudi prodati..." Mladenič je navdušeno stekel k mojstru in mu povedal, kar je izvedel.
"Sedi," mu je rekel mojster, ko mu je vse razložil. "Ti si tak, kot ta prstan: dragocen si in edinstven. Toda to lahko prepozna le strokovnjak. Zakaj se torej trudiš, da bi vsak poznal tvojo resnično vrednost?"
Ko se počutite, da vas ljudje ne cenijo ali se obnašajo z vami, kot da ste ničvredni, razmislite, v kakšnem okolju ste. Ljudje, ki vas ne cenijo, ne razumejo vaše edinstvenosti. Ne trudite se jih prepričati v nasprotno ali spreminjati sebe zato, da bi bili všeč vsem. Obdajte se raje s tistimi, ki opazijo vašo pravo vrednost in jo cenijo. Prav tako pa sami ne pozabite ceniti in videti prave vrednosti v drugih!
