Vse se zgodi z razlogom in vedno ob pravem času.
Kliše stavek, ki ga večkrat preberemo in to vsi vemo, ampak, ali ga res razumemo? Se zavedamo teh besed v polnosti? Smo ta trenutek pomirjeni in iskreno zaupamo življenju? Za lažje razumevanje in z namenom, da vas pomirim, sem zapisala primere iz lastnega življenja.
Veliko ljudi slišim nergati glede svojih zdravstvenih težav. Razumem, tudi sama sem to počela, preklinjala, sitnarila, se pritoževala in v nedogled debatirala o stvareh, ki nimajo smisla niti zaključka.
Zato zapis glede zdravstvenih izzivov, ki so na prvi vtis nefer, grdi in nesramni, vendar, če znamo pogledati širšo sliko, opazimo veliko darilo in blagoslov teh dogodkov.
Teče 23. leto odkar imam diabetes. Tako zelo sem to sovražila in tega nikakor nisem sprejela. Spraševala sem se zakaj ravno jaz in kaj mi je tega treba. Veliko let sem bila jezna in zamerila sem Bogovom, da so ravno meni dodelili to na(d)logo. Veliko časa sem se borila z odvisnostjo od hrane in se uničevala, v sebe basala procesirano hrano, se redila in nič gibala. Vendar po 18 letih, ja komaj po 18 letih sem ugotovila zanimivo povezavo. Končno sem videla življenjsko pomembno in pozitivno plat sladkorne bolezni. Od nekdaj sem si želela otroke. In vzporedno s to željo sem veliko let bila v partnerskih razmerjih. Takšnih, ki so bili vse kaj drugega kot ljubezen. Si predstavljate, da sem imela s temi moškimi otroke? Zgodilo bi se mi ravno to, kar si nikoli nisem želela in si ne želim. Da sem mama in oče hkrati ter svojim otrokom ne bi omogočala obeh staršev, varnosti ter zdravega vzora. Vidite širšo sliko? Sladkorna bolezen je moja rešiteljica, zavetnica in življenje me ljubi. Hvaležna sem, da se ni zgodilo tako, kot sem jaz takrat želela.
Zavedaj se, da ima življenje vedno plan zate. Bolje ve od tebe, zakaj nekaj izpolni in zakaj česa drugega ne. V danem trenutku ne vidimo vsega, čeprav si neizmerno želimo, včasih celo zahtevamo odgovore.
Zdaj je diabetes moj prijatelj in ne več nadloga. Vse se zgodi z razlogom in danes, pri svojih 32. letih še vedno nimam otrok in želja je še vedno tukaj. Vendar živim z zavedanjem: "če bo, bo, če ne bo, pa tudi v redu." Ne gre izsiljevati vlog, ker ne vemo, zakaj je tako. In ni nam treba vedno vsega vedeti.
V vsakem trenutku je vse v redu. Pomirjena sem in zaupam življenju, da je potem že tako prav.
Drug primer je: Imela sem ginekološki operativni poseg. Obsežen, boleč in prav nič prijeten. Z dolgim okrevanjem. Ko sem mislila, da sem se že vsega rešila, je kmalu sledil drug operativni poseg. Zahtevnejši, v bistvu kar nevaren in diagnoza rak na trebušni slinavki. Trebušna slinavka je zelo pomembna žleza in ne gre je kar presaditi kot kak drug organ. Skratka, mislila sem, da bom umrla. Zares. Bila sem prestrašena in ponovno jezna. Pri svojih 29 letih sem ležala zraven ljudi s podobnimi težavami, ampak bili so stari 70, 80 let in več. Strinjam se s tem, da je vsak poseg stres za telo, zelo zaupam alternativni medicini, vendar, ko je treba nekaj odstraniti, ker je fizično že tako daleč, da ni drugega, sem hvaležna tudi za uradno medicino. Sprejela sem situacijo. In veste, kaj je tisto sporočilo, ki vam ga želim predati?
Preživela sem in dojela, da je to blagoslov. Tako kmalu so odkrili ta tumor. Če bi ga kasneje, morda čez 20 let, me ne bi čakala svetla prihodnost. Ostala bi brez operacije, ne bi odstranili 5 cm tvorbe in me pustili, da se zgodi, kar pač se. Načeloma sem dobila sporočilo, da imaš pred seboj še pol leta življenja in to je to. Upam, da iz takšnih in podobnih primerov vsaj malo bolje razumemo, da je vedno vse v redu in prav za nas, pa kakorkoli je že sprva videti slabo. Ali nerešljivo.
Skupaj z vsemi zdravstvenimi izzivi se mi je zgodila situacija točno ob pravem času na delovnem mestu. Torej, preden sem prišla v to dotično službo, sem bila v fazi saniranja svojega zdravja. Na začetku, še pred podpisom delovnega razmerja, sem povedala, da obstaja možnost ponovnega operativnega posega in posledično moje odsotnosti. S tem se je podjetje strinjalo in po tihem sem upala, da mi ne bo treba na ta poseg, nisem pa še bila seznanjena z resnostjo položaja. Kasneje se je zgodilo in jaz sem bila devet mesecev v bolniškem staležu. Ni mi bilo vseeno, nekaj časa sem se obremenjevala in seveda imela občutek krivde. Nadrejeni so me mirili, da je v redu tako in naj sprejmem možnost, ki jo imam. Zame je bilo poskrbljeno in tako sem brez skrbi in brez slabe vesti prvič po 18 letih dela, bila uradno v bolniški. Včasih mi je bilo to enostavno nepredstavljivo, saj sem imela trdno zasidrano prepričanje, da moram delati in garati za denar. V tem primeru sem bila na veliki preizkušnji, kako se bom odzvala. Ta situacija je prišla meni na pot ob točno tem času, ko sem jo najbolj potrebovala. Boste rekli, da to ni popoln božji plan?
Menim, da človek resnično šele nekaj razume in dojame v polnosti, ko pridobi izkušnjo. Ko dobi izkušnjo in doživi - čuti. Ko občuti - razume. In takrat več ne ponavlja besede - vem. Ker, če vem, še ne pomeni, da razumem, kaj šele čutim, kaj nekdo drug doživlja.
Zaupaj življenju.
- Poglejte si še: Kako je biti v odnosu z anksiozno osebo?