Ljubezen se na koncu vedno vrne, morda le na drugačen način.
Češko-avstrijski pisatelj Franz Kafka je pri svojih 40 letih na sprehodu po parku naletel na deklico, ki je jokala, ker je izgubila svojo najljubšo punčko. Kafka sicer ni bil poročen in ni imel otrok, a je deklici ganjen zaradi njenega razočaranja obljubil, da ji bo pomagal poiskati njeno punčko.
Njuno iskanje je bilo tisti dan neuspešno, zato ji je rekel, da se vrne naslednji dan in ji spet pomaga z iskanjem.
Ker tudi drugi dan punčke nista našla, ji je Kafka izročil pismo, ki ga je "napisala punčka". V njem je pisalo: “Prosim, ne joči. Odšla sem na potovanje, da bi spoznala svet. Pisala ti bom pisma o svojih dogodivščinah.”
S tem se je začela zgodba, ki se je nadaljevala do konca Kafkinega življenja. Med njunimi srečanji v parku je Kafka deklici bral pisma, ki jih je napisala njena punčka. V njih so bila skrbno opisana vsa njena potovanja in dogodivščine.
Nekega dne se je Kafka končno odločil, da ji punčko prinese nazaj – v trgovini je kupil novo. Ko ji jo je izročil, si jo je deklica ogledala in rekla: “Ta pa ne izgleda kot moja punčka!”
Kafka ji je izročil še eno pismo, v katerem je pisalo: “Moja potovanja so me spremenila.”
Deklica je objela svojo novo punčko in jo odnesla domov. Leto kasneje je Kafka umrl, ona pa je še naprej skrbno pazila na svojo punčko.
Ko je odrasla, je v punčki, ki jo je še vedno hranila kot dragocen spomin, našla drobno pismo, na katerem je bil podpisan Kafka. V njem je pisalo: “Vse, kar imaš rada, se bo verjetno enkrat izgubilo, a na koncu se ljubezen vrne – morda le v drugačni obliki.”
Vir: Upliftconnect.com
- Preberite si še: Zapis iz maternice, ki se vas bo globlje dotaknil
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
