Samo eno življenje imate; ne pozabite ga živeti.
Nekoč je živel gospod, ki se je odpravil na turistično potovanje po Evropi. Ob prihodu v Združeno kraljestvo si je kupil nekakšen vodič po gradovih. V njem je bilo veliko zanimivih gradov, najbolj pa je njegovo pozornost pritegnil grad, ki so ga oglaševali kot "obisk vašega življenja".
Na fotografijah je grad sicer deloval povsem običajno, a ogled tega gradu so popotniki še posebej priporočali. Opis in mnenja o gradu so vzbudila gospodovo pozornost in še tisto popoldne je iz hotela poklical ter se dogovoril za čas obiska.
Zaradi komplikacij na poti je turist 10 minut po dogovorjeni uri prišel do gradu. Stopil je k moškemu v karirastem krilu, ki ga je čakal, in ta mu je zaželel dobrodošlico.
- Preberite tudi: Dolgo časa sem mislil, da sta jeza in žalost "neduhovni"
"So drugi že odšli z vodnikom?" je vprašal gospod, ko ni videl nobenega drugega obiskovalca.
"Drugi?" je vprašal moški. "Ne. Obiski so individualni in brez vodnika."
Nato mu je na kratko opisal zgodovino gradu in ga opozoril na nekaj stvari, na katere naj bo posebej pozoren: slike na stenah, oklepe v mednadstropju, bojne naprave v severni sobani, katakombe ter druge zanimivosti.
Moški je nato turistu izročil žlico in mu rekel, naj jo drži vodoravno, z vdolbino navzgor.
"Zakaj pa to?" je bil radoveden obiskovalec.
"Mi ne zaračunamo običajne vstopnine. Da ocenimo strošek posameznega ogleda, si pomagamo takole. Vsak obiskovalec s seboj nese takšno žlico, zvrhano polno drobne mivke. Na žlici je točno sto gramov mivke. Po obisku gradu stehtamo mivko, ki je ostala v žlici in zaračunamo funt za vsak izgubljeni gram. Tako lahko ocenimo strošek čiščenja," je pojasnil.
"Kaj pa, če ne izgubim niti grama?"
"V tem primeru je obisk brezplačen."
Gospod je presenečeno gledal, kako je gostitelj napolnil žlico z mivko in se odpravil na pot. Z zaupanjem v svojo mirno roko se je zelo počasi, s pogledom uprtim v žlico, povzpel po stopnicah. Ko je prišel do sobane z oklepi, raje ni vstopil, ker se je zbal, da bi mu prepih odpihnil mivko. Izognil se je ogledu razstavljenih predmetov pod stopniščem, saj bi se za to moral skloniti, s čimer bi iz žlice zagotovo stresel nekaj mivke. Podobno se mu je zgodilo pri strmih stopnicah, ki so vodile v druge sobe.
Gospod se je ponosno odpravil po hodniku nazaj na izhodišče, kjer je moški v škotskem krilu čakal s tehtnico.
"Osupljivo," je rekel gostitelj. "Izgubili ste manj kot pol grama. Ogled za vas je zato brezplačen."
Turist se je zmagoslavno nasmehnil.
"Ste uživali v ogledu?" je za konec še zanimalo moškega.
Obiskovalec se je obotavljal, potem pa je le iskreno povedal: "Po pravici povedano, ne kaj dosti. Tako sem bil zaposlen s tem, da sem pazil na mivko, da si nisem imel priložnosti ogledati stvari, o katerih ste govorili."
"Groza!" je vzkliknil moški. "Glejte, naredil bom izjemo. Še 12 minut je do naslednjega obiskovalca. Ponovno vam bom napolnil žlico, a tokrat ne mislite nanjo. Vstopnine vam ne bo treba plačati. Pojdite in se vrnite, preden pride naslednji gost."
Turist je nemudoma pograbil žlico in stekel v prvo nadstropje; tam se je na hitro razgledal, nato pa zdirjal v katakombe. Ni se dolgo zadrževal, ker so minute tekle. Skočil je še do stopnišča, nato pa je hitro stekel do moškega pri vhodu in mu izročil prazno žlico.
"No, tokrat ste brez mivke, a nič hudega, saj imava dogovor. Kako je bilo? Ste uživali v ogledu?"
Obiskovalec se je ponovno nekaj minut obotavljal, nato pa ponovno priznal: "Pravzaprav ne. Tako se mi je mudilo končati obisk, da sem stresel vso mivko, užival pa vseeno nisem."
Mož v krilu se je nasmehnil in dejal: "Nekateri se gibljejo po gradu svojega življenja tako, da bi jih čim manj stalo in zato v njem ne uživajo. Spet drugim pa se tako mudi in bi radi čim prej vse opravili, da vse zamudijo in v tem ne uživajo. Redki si vzamejo čas za ogled. Ti odkrijejo vsak kotiček, vsak korak in uživajo v njem. Vedo, da ne bo zastonj, zavedajo pa se, da je življenje vredno tega stroška."
Ne pozabite uživati v svojem življenju. Brez hitenja, brez obremenjevanja s stroški. Preprosto počnite tisto, kar polni vašo dušo in se ne obremenjujte preveč s časom ali denarjem. Življenje je samo eno. Ne pozabite ga živeti.
Avtor zgodbe: Jorge Bucay
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del