Dirigentka Živa Ploj Peršuh je skoncentrirana voznica, ki posluša zvok motorja, a hkrati preizkuša tudi meje svojega vozila in jih skuša vedno malo prestopiti. Podobno kot pri glasbi.
Kako ji dirigentska palica kot podaljšek roke omogoča nadzor nad orkestrom, je odvisno od programa, ki ga dirigira. »Paličica je sama po sebi orodje spoštovanja, a obenem mnoge detajle lažje in tudi hoteno nakažem z roko. Odvisno je tudi od trenutka in komunikacije med mano in orkestrom oziroma ansamblom,« pravi.
Ima lahko dirigent s karizmo pri dirigiranju stoično držo, pa mu bo orkester kljub temu jedel iz roke? Kako pomembno je intenzivno gibanje pri dirigiranju? »Lahko je tudi moteče. Prednost bi dala zaupanju, ne gestikuliranju.«
Premikanje je zanjo nadvse pomembno, tudi zunaj meja domovine, saj meni, da tujina omogoča širino. Prepričana je, da bi moral vsakdo, ko dopolni 18 let, iti od doma in živeti v tujini vsaj eno leto. Tako razširi svoj miselni okvir. »Z distance je vse, kar je doma, videti drugače. Drugače se čuti in drugače razume, včasih bistveno drugače. Vzbudi se občutnejša odgovornost,« je prepričana Živa Ploj Peršuh.
Pogosto premišljujem, kakšna neverjetna moč se skriva v gibu, če je povezan z razumom in srcem. Ko trenutek narekujeta odločnost in strast. Mobilnost spodbuja ustvarjalnost, mar ne?
Graciozna dirigentka skuša s svojo prezenco iz orkestra vedno iztisniti še za odtenek več, kot se pričakuje, prav tako pa si želi tudi pri avtomobilu preizkusiti njegove meje. »Obožujem vožnjo, različne avtomobile, avtomatike ali take z ročnim menjalnikom, vseeno. Vedno želim avto razumeti in ga občutiti, kako se prilega cestišču, kako hitro reagira ... Na tem mestu je lahko podobnosti z orkestrom res veliko. In kar je najboljše, možnosti za ugotavljanje vsega naštetega na obeh področjih je nešteto!«
Foto: Jani Ugrin
