Življenje je dragocenost, ki jo bomo zamudili, če ne bomo prisotni v svojem srcu

Mogoče gre za to, da sem se v tem morju kopala še preden sem shodila. Mogoče gre za nek praspomin. A temu moji duši poznanemu otoku se vsakič predam s hvaležnostjo in popolnoma brez pričakovanj, čeprav vem, da me čakajo nova odkritja in spoznanja. 

Tisto zunanje tam vsakič nežno povabi v ples vse tisto notranje v meni. Občutek imam, kot da začne fizično telo izgubljati na gostoti in se začne stapljati z naravo. Z vsakim korakom, ki ga naredim bosa, z vsakih vdihom arome tamkajšnje narave, ki polni moja pljuča, z vsakim potopom telesa v hladno vodo in z vsakim valom, ki obuja pomen valovanja, celoviteje predajam občutke svoji zavesti in lahkotneje drsim iz ene realnosti v drugo.

Zame ne velja, da nisem svoja čustva. Odkar dovoljujem svojemu telesu čutiti, so zame čustva barometer mojega notranjega sveta. 

Ko začutim, da nekaj ni v redu, da se ne počutim dobro, da me daje nekakšna nestrpnost, ob tem pa me navdaja občutek, da bi pobegnila iz telesa in se zatekla k nečemu zunanjemu, potem vem, da se oglaša nekaj potlačenega, ki je pripravljeno, da pride na svetlobo. 

Pozorna sem postala tudi na tiste visoke dele valov, na čustva, ki mejijo na vzhičenost. Tudi ti kljub temu, da jih imamo radi, ker mislimo, da nas izpolnjujejo, prinašajo vznemirjenost in izčrpajo fizično telo.

V obeh primerih se ni najlažje umiriti, izogniti skušnjavi pobega k nečemu zunanjemu, a ko mi uspe in se ponovno spomnim, da sem tukaj, da bi v polnosti čutila, ko tistemu, česar še ne poznam in me straši, odvzamem priučeni predznak, v telesu začutim blaženost, ki jo prinaša polnost občutenega. 

Takrat se lahko začnem veseliti odkrivanja nečesa novega. V tistem trenutku začnem kreirati svojo realnost. 

Kdo smo brez naših doživetij, za katere verjamemo, da nas zaznamujejo, a se jih v resnici sami oklepamo? 

Kdo smo brez zgodb, ki jih pripovedujemo?

Kdo smo brez vlog, ki jih igramo?

Kdo smo brez družinskih, družbenih in kulturnih identitet, ki so nam bile dane?

Kdo smo brez naših najbližjih, ki nas obkrožajo?

Kako lahko občutek, ki ga obudi nek spomin na bolečino, zorkestriramo v simfonijo in ga ne potisnemo nazaj v temo, ker se ga sramujemo?

Kako lahko preprosto zaživimo v svojem telesu, ki si ga je izbrala naša duša z vsem, kar se v njem nahaja?

Tako da na izzvane občutke, tudi tiste boleče, pogledamo s hvaležnostjo, ker nam dajejo priložnost, da jih pretvorimo v nekaj čudovitega. Ker nam dajejo manjkajoči del naše simfonije. Dajejo nam priložnost, da zaživimo življenje, ki si ga zares zaslužimo in smo si ga izbrali. Dajejo nam priložnost, da se odpremo in se v polnosti predamo življenju. 

Življenje je dragocenost, ki jo bomo zamudili, če ne bomo prisotni v svojem srcu. 

Ko se srečamo z bolečino in jo priznamo, jo alkimiziramo v nekaj lepega, s tem pa priključimo manjkajoči del sebe k celoti. Priključimo del sebe k sebi. 

Ko objamemo bolečino, postanemo celi.

In ko začutimo celoto, naše srce preplavi milina. Občutek, ki tako zelo napolni telo in se naseli tako zelo stabilno, da smo popolnoma prisotni v danem trenutku in si ne želimo ničesar drugega, saj začutimo dušo v svojem telesu. Začutimo svoj pravi dom. 

Ob tem same od sebe odpadejo vse logične razlage in vse navigacije, ki bi jim sledili zaradi drugih. 

Položimo dlan na svoje srce in nekaj krat globoko vdihnimo, saj duša komaj čaka, da nas bo odpeljala domov. 

Z Ljubeznijo, Irena

• Preberite si še: Čudovit zapis: Ko odpremo srce, se zgodijo čudeži

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja