Kot terapevtka sem veliko delala z mladostniki, ki so obiskovali svetovno znane in cenjene fakultete. Takrat sem prvič pravzaprav ozavestila, kako zelo pričakovanja staršev zaznamujejo otroke.
Veliko omenjenih mladostnikov je zlorabljalo različne substance. Bili so nezadovoljni in živeli so nekakšno "dvojno življenje": kljub temu, da jih šolanje ni osrečevalo, so z njim nadaljevali zato, da bi ugodili staršem. Številni med njimi so bili bodoči zdravniki, kljub temu, da jih ta poklic v bistvu sploh ni veselil. Sanjali so, da bi bili umetniki, oblikovalci, biologi ali kuharji, vendar so vseeno nadaljevali s študijem medicine.
Ko sem delala z njimi, sem prvič spoznala izraz "zlati otrok". Gre za otroka, od katerega imajo starši nerealna pričakovanja. Ljubijo ga zaradi tega, kar počne in ne zaradi tega, kar dejansko je. Od njega pričakujejo, da bo popoln in da bo uspešen v vsemu, česar se loti.
Starši, ki imajo "zlate otroke", so običajno sami čustveno nezreli. Ker je njihov lasten občutek vrednosti krhek, potrditev iščejo prek otroka. Z njim se hvalijo in v njegovih dosežkov želijo dokazati lastno vrednost.
Tudi v družinah, kjer je več otrok, je "zlati otrok" ponavadi samo en. Starši ga popolnoma drugače doživljajo in imajo višja pričakovanja, kakor do ostalih otrok. Običajno gre za otroka, ki je najbolj nekonflikten in umirjen. Prav tako je tak otrok navadno precej občutljiv in se zaveda svoje vloge v družini.
Starši na zlatega otroka projecirajo vse lastnosti, ki jih želijo imeti sami
Otroka vidijo kot motiviranega, zagnanega, ambicioznega, bistrega, uspešnega. Neprestano ga hvalijo in izpostavljajo njegove dosežke. Seveda je lepo, da starši otroka pohvalijo in mu dajo vedeti, da so nanj ponosni. A s tem, ko starši izpostavljajo samo njegove "prednosti", otrok dobi občutek, da je odgovoren za ohranjanje te identitete. Tako se začne nezavedno truditi, da bi ugajal pričakovanjem staršev, tudi če mora zaradi tega opustiti lastno avtentičnost.
V resnici noben ni popoln, niti "zlati otrok". A ker starši ne sprejemajo njegove človeškosti, začne tak otrok nositi masko. Na videz deluje, da se ta otrok odlično znajde v življenju in da je zelo uspešen, v resnici pa se sooča s tesnobo in dvomi. Ker nima občutka, da je ljubljen zaradi tega, kar v resnici je, se počuti osamljeno.
Tudi v odrasli dobi si "zlati otrok" pogosto zgradi življenje tako, da na videz deluje popolno, v sebi pa čuti praznino. Ne ve, kdo pravzaprav je. Njegovo življenje je na nekakšnem "avtopilotu".
Ker se od njega pričakuje, da se zlahka spopada z vsemi izzivi, se takšen otrok (in odrasel) ne bo želel pogovarjati o svojih občutkih. Po letih tlačenja čustev lahko postane otopel oziroma izgubi povezavo z lastnimi občutki.
Če so tudi od vas v otroštvu pričakovali, da ste vedno popolni, uspešni, vljudni, prijazni in veseli, se morda tudi pri vas posledice kažejo še danes. Za začetek je dobro, da se naučite, kdo v resnici ste.
Namenite čas stvarem, ki vam resnično prinašajo veselje. Razmislite, kaj počnete zase in kaj za druge. Obkrožite se z ljudmi, ob katerih ste lahko ranljivi in ob katerih se počutite varno, da lahko izrazite svoje občutke.
Postavljajte jasne meje. Ne govorite "da" samo zato, da bi ustregli drugim. Če vas ob postavljanju mej obišče slaba vest, jo sprejmite. Ozavestite, da so vsi občutki sprejemljivi in jim dovolite, da se izrazijo.
S tem, ko se naučite kdo ste, boste tudi zacelili svoje rane, ki so nastale takrat, ko so drugi preko vas želeli poiskati lastno vrednost. Ko se naučite sprejeti lastne pomanjkljivosti in "napake", si lahko omogočite svobodno življenje.
Prirejeno po: the.holistic.psychologist
- Preberite si še: Manca Košir: "Pogovarjajte se z ljudmi, ki nahranijo vašo dušo"
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
