Edina resnica o nas samih je naša reakcija na karkoli.
Na periferiji mesta je sestopila iz avtobusa in pustila za sabo zagret sedež poln svoje energije. Jaz sem bila presrečna, ko sem zagledala prost sedež in zavalila sem se vanj z vso težo svojega življenja. Potem sem začutila toplino sedeža in v ta zadnjo je prhnila vame bolečina njenih let. V trenutku sem pozabila ali je bila mlada, lepa, noseča, vesela, razcapana, histerična, zaobljena, srečna!
Začutila sem, da ni bila srečna.
Avtobus je bil poln žensk, ki so vstopale in izstopale. Gledala sem skozi okno, mimo so drvele hiše in avtomobili, jaz pa sem se vrtela na tistem sedežu, ker me je pekla rit in tudi telo vedno bolj.
Odidi od mene. Odidi iz mene.
Šepetala sem, ker me je bilo sram, ker mi je bilo vroče.
Tisočletja se je vozil avtobus do mojega mesta, kjer sem izstopila. Nisem več bila jaz, ker so me spremenile vse tiste ženske energije, ki so prhutale gor in dol iz vseh postaj sveta. Enkrat so mi rekle, da sem kraljica, drugič, da sem beračica.
Ah, me ne briga, kaj sem bila in ne, kaj bom.
Briga me, kaj sem zdaj.
Pihnem prah z zaprašenega diska stare muzike in ga prižgem. Obrnem se in ga zagledam, in kocine mi gredo po konci. Moj cilj! Vse, kar sem si želela! Vse moje sanje in hrepenenja utripajo v njem. Utripa in bobni, spušča prastare zvoke sveta. Vabi me, da se potopim vanj.
Ritmično se mi približuje.
Vpraša me: "Kaj si? Si kraljica?"
Vpraša me: "Si beračica?"
Jaz niham kot v vetru razpršena breza, zlatolaska, ki bi cingljala z romantičnimi kitkami in jih stresla v grivo, če bi me hotel zagrabiti zanjo. "Jaz sem kraljica, ki si želi ljubezni. Zaklenila sem se v to pravljico in izgubila ključ!"
Maje se sem ter tja in se obotavlja.
Brez besed mu prisegam zvestobo, ker mi je jasno, da ne morem imeti dveh.
Dveh src!
Imenovali so jo "dvoje src" je nekoč brala.
In potem se veliko srce odloči in vstopi vanjo in zasede celo njeno telo.
To je moja roka napisala s srcem. Brez koncepta, pustila sem, da je teklo, brez kontrole.
Verjetno bi teklo čez okvire, a jaz jih kljub vsemu upoštevam, ker pišem kolumno.
Eksperiment pretoka misli, ki so vstopale v mojo glavo, brez kontrole, je poln asociacij. Te se ustvarjajo znotraj mojih možganskih sinaps in začuda tvorijo neke slike, ki vsakemu izmed nas povedo nekaj, kar on sam nosi v sebi. Moj in vaš notranji zemljevid odslikavata mojo in vašo realnost.
Edina resnica o nas samih je naša reakcija na karkoli.
Lahko si domišljamo, kako smo dobri, pošteni, kako nikoli ne mislimo slabo. Potem pa nas nahruli tečna prodajalka v trgovini in v nas prebudi jezo, da sikamo in bentimo in zahtevamo njenega šefa.
Preberemo novico, da sta “ta in ta” sklenila sporazum in nekdo pripiše, da sta goljufa.
Pa sta res?
Kaj veš ti o njima?
Ob tej sodbi se vklopi veličasten stroj tvojega spomina, uma, občutkov, čustev, asociativni svet, kjer preskakujejo vsi podatki, znanje preverja in tehta, celo vizualni praspomin pritakne svoj piskrček. Vanj pihnejo svoj okus lahko tudi neka prejšnja življenja, kolektivna zavest naroda.
Nobelovec dr. Crick piše : "Vi, vaše veselje in žalosti, spomini in ambicije, občutek osebne identitete in svobodne volje ni nič drugega kot vedenje ogromnega skupka živčnih celic in z njimi povezanih molekul." To je temelj duhovne inteligence.
Ali sta "tista" dva goljufa ali ne, je tvoja izbira in tvoja odločitev.
S tem ni nič narobe, če se ves čas zavedaš, da je to tvoja resnica.
Da se zavedaš, da nas (ali vas) je lahko več, ki se strinjajo s tvojo resnico.
Če vas je več, smo (ali ste) močnejši.
Ko nas (ali vas) je veliko, velikokrat to resnico razglasimo za občo.
Ker si želimo njeno moč.
Ker si vedno želimo, da je nekaj NAD vsem!
Je odrešitev, da nam ni treba več bloditi po blodnjakih tisočih resnic.
A vse se začne s tvojo majhno resnico.
Ki je izbrana in ukrojena tebi na kožo.
Ki je prepojena s tvojimi prepričanji, s tvojo moralo, s stopnjo tvoje človečnosti, ki pripoveduje o času, ko si se, če si se, odlepil od infantilnih razlag sveta.
Ker odrasti je enkrat tudi po-treba.
Zato je čas, ko z vso silo trčimo ob drugo resnico, izjemno dragocen.
To je naša velika priložnost, da kakšno sinapso spustimo iz možganskega okvira, da poleti iz glave in se morda preklopi še na kakšno drugo inteligenco. Tudi, če se bo vrnila vsa skravžljana in potolčena, ste si dali priložnost misliti čisto novo, svežo misel!
Zato so meni najlepši svetovi tisti, ki se sprehajajo vmes, ker svet ni samo resnica ali laž, belo ali črno. Zato vsaka moja misel sproži nešteto izzivov, stranpoti, dvomov in, če sem dovolj pogumna, spustim plašnice (ker ne bi bila rada razglašena za noro) in se odpeljem tja, kjer so vse možnosti odprte.
Saj tudi v resnici so!
So?
V resnici?
Kaj bi dala, da bi slišala, kaj ste razumeli in čutili, ko ste brali moj "izlet na avtobusu".
Zvezdana
- Preberite si še: Urban Urbanc in S. Irene v Sensa pogovoru: Kako naj moški in ženska končno zaplešeta ples harmonije?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
