Razumevanje, kako demenca vpliva na vedenje, je ključnega pomena za učinkovito in sočutno ravnanje z agresivnostjo.
Demenca je sindrom, katere simptomi so povezani s postopnim upadom kognitivnih funkcij, ki je dovolj resen, da vpliva na vsakdanje življenje. Stanja, ki izvirajo predvsem iz nevroloških sprememb v možganih, prizadenejo spomin, razmišljanje, orientacijo, razumevanje, sposobnost presoje, jezik in komunikacijo.
Med najbolj znane oblike demence sodijo Alzheimerjeva bolezen, vaskularna demenca, demenca z Lewyjevimi telesci in frontotemporalna demenca.
Ker demenca prizadene možganske funkcije, se pogosto pojavijo tudi spremembe v vedenju in ena od možnih vedenjskih sprememb je lahko tudi agresivnost, kar predstavlja še posebno velik izziv za skrbnike in svojce.
Agresivno vedenje ima lahko obliko verbalnih izbruhov, fizičnega nasilja ali dejanj, ki so usmerjene proti drugim osebam, predmetom ali celo proti samemu sebi. Ta vedenja so pogosto posledica frustracij, zmedenosti, strahu ali občutka ogroženosti, ki izhajajo iz osnovnih sprememb v možganih.
77-letni Ivan je bil vedno zelo aktiven in družaben, potem pa je njegova družina opazila, da postaja vse bolj pozabljiv, pogosto zmeden in včasih celo agresiven.
"Enkrat smo se odpravljali na obisk k prijateljem, ko je nenadoma postal jezen, ker ni našel svojih ključev, čeprav so bili na običajnem mestu. Njegova agresivnost je šla tako daleč, da je med prepirom o tem, kdo bo peljal avto, udaril sina. Kar nas je vse zelo presenetilo, da je bil pred tem vedno umirjen in preudaren."
Družina je takrat prvič posumila, da so spremembe v njegovem vedenju morda posledica kognitivnega upada, ki je povezan z demenco. Ker je bil Ivan pred tem vedno zelo ponosen na svojo neodvisnost, je izguba spomina in zmedenost sprožila frustracijo in strah, kar je povzročilo agresivne izbruhe.
Vzroki za agresivnost pri dementnih bolnikih
Agresivnost pri osebah z demenco ni enostavno razložljiva ali enoznačno napovedljiva, saj izvira iz različnih in pogosto prepletajočih se dejavnikov. Razdelimo jih lahko na biološke, okoljske ter fizične in čustvene potrebe:
Biološki dejavniki se nanašajo na fizične in nevrološke spremembe v možganih, ki vplivajo na vedenje. Pri demenci pride do degeneracije in smrti možganskih celic, kar lahko vpliva na območja možganov, odgovorna za nadzor vedenja, čustev in impulzov. To lahko povzroči nepredvidljive spremembe v vedenju, vključno z agresijo. Poleg tega lahko druga sočasna medicinska stanja, kot so okužbe sečil, bolečine ali nevrološke motnje, vplivajo na vedenje dementne osebe.
Okolje, v katerem dementna oseba prebiva, lahko močno vpliva na njeno vedenje. Preveč stimulativno ali stresno okolje, kot je visoka raven hrupa, gneča ali pomanjkanje rutine, lahko sproži agresivne reakcije. Prav tako lahko napačna interpretacija okoljskih dražljajev, kot so napačno razumevanje namenov drugih ljudi ali zaznavanje groženj tam, kjer jih ni, vodi do agresivnega vedenja.
Ker dementni bolniki morda niso več zmožni verbalizirati svojih potreb - pa naj gre za lakoto, žejo, potrebo po toaleti, bolečino ali utrujenost - zaradi kognitivnih ovir, se njihova frustracija in nezadovoljstvo lahko izrazita tudi skozi agresijo. Olja na ogenj nato prilijejo še občutki stiske, osamljenosti, zmedenosti, strahu ali depresije.
Marija, ki je bila znana po svoji neizmerni prijaznosti in toplem srcu, je pri svojih 68 letih pričela kazati znake demence.
Njena družina je opazila, da postaja Marija vse bolj sumničava do ljudi okoli sebe, celo do tistih, ki jih je prej poznala in imela rada. Na ulici je vsakogar gledala s strahom in sumničavostjo, pogosto je zamenjala običajne sosedove pozdrave s tišino ali celo ostrim odzivom. Prav tako ni prepoznala svojih dolgoletnih prijateljev, kar je povzročalo nelagodje in zmedenost tako pri njej kot pri drugih.
Šele obisk pri zdravniku je pomagal razumeti spremenjeno vedenje ljube mame in babice: "Spremembe v Marijinih možganih so vplivale na postopno zmanjševanje sposobnosti prepoznavanja obrazov in interpretiranje socialnih signalov. Ker ljudi ne prepozna več, jo preplavljajo občutki strahu in negotovosti, kar vodi do njenega sumničavega in odmaknjenega vedenja."
Niso vsi dementni bolniki agresivni
Na tem mestu je pomembno poudariti, da agresivnost ni univerzalen simptom vseh dementnih bolnikov.
Po nekaterih ocenah naj bi med 20 in 40 % bolnikov z demenco kazalo občasne znake agresivnega vedenja. Pogostost in intenzivnost agresivnega vedenja pa lahko naraščata, ko bolezen napreduje, predvsem zaradi nadaljnjega upada kognitivnih funkcij in zmožnosti za samokontrolo.
Tudi vrsta demence lahko tudi vpliva na verjetnost pojavljanja agresivnega vedenja. Na primer, bolniki z frontotemporalno demenco lahko izkazujejo več vedenjskih težav, vključno z agresivnostjo, v primerjavi z bolniki z Alzheimerjevo boleznijo, pri katerih so takšni izrazi v zgodnejših fazah bolezni manj izraziti.
Za svojce in skrbnike je pomembno, da razumejo, da agresivnost ni namerna ali osebno usmerjena.
Kako ravnati ob agresiji dementnega svojca
1. Prepoznavanje sprožilcev agresije
Prvi korak k učinkovitemu obvladovanju agresivnosti je prepoznati, kaj agresijo sproža. Sprožilci so lahko različni:
- Fizično nelagodje, kot so bolečina, lakota, utrujenost ali potreba po toaleti.
- Čustveno nelagodje, kot so strah, zmedenost, frustracija iz nezmožnosti izražanja potreb ali preobremenjenost zaradi preveč stimulativnega okolja.
- Okoljski dejavniki, kot so preglasni zvoki, neznana okolica ali prisotnost preveč ljudi.
Pogovor z osebjem, ki skrbi za dementno osebo, in opazovanje bolnika lahko pomagata identificirati te sprožilce. Vodenje dnevnika dogodkov, ki vodijo do agresivnosti, je prav tako koristen način za prepoznavanje vzorcev.
2. Tehnike za deeskalacijo
Ko je agresivno vedenje prepoznano, lahko uporabimo različne tehnike za deeskalacijo:
- Mirno in nizko toniran govor: Uporaba mirnega, žametno nizkega tona glasu lahko pomiri situacijo, medtem ko visok ali jezen ton lahko agresivnost stopnjuje.
- Odvračanje pozornosti: Ponudba druge aktivnosti ali sprememba okolja lahko preusmeri pozornost bolnika stran od sprožilca.
- Ohranjanje osebnega prostora: Dajanje dovolj prostora bolniku lahko zmanjša občutek ogroženosti.
- Prepoznavanje in spoštovanje čustev: Priznavanje občutkov bolnika in verbalizacija razumevanja lahko pomagata zmanjšati napetost.
3. Podpora in usposabljanje za svojce
Svojci se lahko udeležijo delavnic in skupin za samopomoč, ki jih organizirajo lokalne zdravstvene službe, društva za pomoč pri demenci in podobne organizacije. Te skupine ne le da zagotavljajo praktične nasvete za ravnanje z agresivnostjo, ampak tudi čustveno podporo, ki je ključna za duševno zdravje svojcev.
4. Medicinska intervencija
Kot skrajni ukrep, če navedene strategije ne zadostujejo in agresivnost postane preveč intenzivna ali nevarna, se lahko uporabi medicinska intervencija.
Primer iz prakse
- Tone, 78 let
- Diagnoza: alzheimerjeva bolezen, srednje napredovala faza
Tone je bil navkljub svoji težki diagnozi običajno miren možakar, dokler ni nekega dne med večerjo nenadoma postal zelo agresiven. Začel je metati jedilni pribor in kričati na svojo ženo Ano, ki je prav tako sedela za mizo. Njegovemu izbruhu je očitno botrovala zmedenost, saj je Ana prinesla jed, ki je Tone ne mara pretirano, čeprav si jo je pred tem prav on zaželel.
Ana je bila dovolj prisebna, da je uspela uporabiti naslednje deeskalacijske tehine:
- Ohranjanje miru: Ana je ohranila mirno držo in nizek, pomirjujoč ton glasu, kljub svoji lastni zaskrbljenosti in strahu.
- Fizična razdalja: Umaknila se je iz neposredne bližine Ivana, da bi mu dala prostor, s tem pa zmanjšala možnost fizičnega nasilja.
- Preusmeritev pozornosti: Ana je hitro spremenila temo pogovora na nekaj, kar je Tonetu všeč, npr. na spomin na njun nedavni izlet na morje, kar je tema, ki ga običajno pomiri.
- Prepoznavanje in odpravljanje sprožilcev: Ko se je situacija nekoliko umirila, je Ana nežno vprašala Toneta, ali ga je morda razjezila prav jed in ugotovila, da je bil dejansko zmeden prav zaradi hrane, ki jo je sam zahteval. Pripravila mu je drugo jed, ki je bila bolj po njegovem okusu.
Ani je z uporabo deeskalacijskih tehnik uspelo, da se je Tone hitro pomiril in situacija ni eskalirala v večji konflikt. Po preusmeritvi in rešitvi problema z neustrezno hrano se je Tone umiril in večer se je nadaljeval brez nadaljnjih izbruhov.
Ta primer prikazuje, kako lahko razumevanje in prilagajanje potrebam dementnega bolnika vplivata na izid konfliktnih situacij. Uporaba mirnega glasu, dajanje prostora, prepoznavanje in odpravljanje sprožilcev ter preusmerjanje pozornosti so ključni elementi, ki svojcem pomagajo obvladovati težke trenutke.
Bojevnik
"Ne trpim, ampak se borim. Trpeti bi pomenilo zavzeti pasivno držo do dogajanja. Borim se proti delom možganov, ki so poškodovani. Borim se, da bi ostala del življenja." - Lisa Genova, ameriška nevroznanstvenica, avtorica romana Še vedno Alice in aktivistka za pravice bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo
Preberite si tudi:
- Kaj je razlog za demenco? Kaj želi oseba pozabiti?
- Demenca: Človek ne izgubi samo spomina, ampak izgubi tudi samega sebe
- Zakaj pride HUDA DEMENCA?