Kaj pomeni digitalna zasvojenost? Kako zaščititi otroke pred njo?

Če starši več ur na dan preživijo pred televizijo, potem bo otrok seveda tudi sam gravitiral proti zaslonom. Tudi uporaba naprav za službene namene doma lahko daje otroku vtis, da so naprave pomembne.

Kaj pomeni digitalna zasvojenost? Kako zaščititi otroke pred njo? (foto: shutterstock) shutterstock
1. 12. 2021

O čezmerni rabi naprav z zasloni in o digitalni zasvojenosti s strokovno ekipo zavoda Logout. Zavod sta leta 2011 ustanovila psihologinja Petra Belina in ekonomist Boris Veler. Petra je raziskovala vplive digitalnih vsebin na posameznika, Boris pa je vrsto let deloval v digitalnem oglaševanju. Skupaj sta ustvarila inovativen program pomoči in ozaveščanja, ki ga poznamo pod blagovno znamko Logout. Psihološko pomoč in preventivne aktivnosti ponujajo v Ljubljani, Izoli, Celju, Radovljici in Radečah.

Kaj pomeni digitalna zasvojenost? Katere medije, kanale vse vključuje?

Digitalna zasvojenost je nekemična zasvojenost, ki nastane zaradi čezmerne rabe digitalnih vsebin na napravah. Med naprave se štejejo pametni telefoni, televizija, računalniki, igralne konzole in tablice. Vsak zaslon, ki omogoča dostop do teh vsebin. Vsebine, ki nas na napravah zasvojijo, so različne. Videoigre, gledanje spletnih videoposnetkov, serij, filmov, splošno brskanje po spletu, branje novic, uporaba družbenih omrežij, pornografija, spletne stave, tudi spletno nakupovanje in trgovanje s kriptovalutami.

Kako jo prepoznamo?

Zasvojenost se kaže kot nezmožnost kontroliranja lastne uporabe naprav, uporaba naprave kot primarni pobeg pred težavami, izguba interesa za druge prostočasne aktivnosti, povečevanje časa rabe in nelagodje, kadar do naprave ne moremo dostopati, ter močan čustveni odziv, kadar je dostop do naprave onemogočen. Zasvojena raba naprav začne resno ogrožati druga pomembna življenjska področja.
Pri zasvojenosti moramo razumeti, da je raba naprav pogosto pobeg stran od drugih globljih stisk, ki jih posameznik doživlja v sebi. Dejavniki, kot so kaotično družinsko življenje, težave v šoli, slaba samopodoba ali pa neuspehi na kariernem ali ljubezenskem področju, so pogosto lahko dejanski razlog, zakaj je do zasvojenosti prišlo. V iskanju pobega od stisk življenja se oseba zateče v digitalno aktivnost.

Jo lahko generacijsko zamejimo? Pri kom opažate največ rizičnih vedenj in zakaj?

Na nas se najpogosteje obrnejo družine, ki pri svojih mladost­nikih ali otrocih opazijo tvegano rabo naprav. Dogovori ne delujejo, omejitve se ne upoštevajo, veliko časa in energije pa se nameni za vzdrževanje osnovnih časovnih omejitev. Glede na to, da imajo otroci in mladostniki manj razvite sposobnosti samonadzora, naprave oziroma vsebine pa so narejene tako, da nas k svoji uporabi pritegnejo in nas pri uporabi pridržijo, je razumljivo, da je mlada generacija pri čezmerni rabi še toliko ranljivejša. Pogosto se na nas obrnejo tudi študentje, ki opažajo, da preveč časa preživijo za napravami in bi radi več kontrole nad lastno rabo.
Se je pa pojav čezmerne rabe naprav pojavil pri vseh generacijah. Odrasli pogosto padejo bolj v čezmerno gledanje serij, televizije, uporabo družbenih omrežij in v tvegana vedenja v povezavi s spletnimi prevarami. Spletne prevare so pogosto zamaskirane kot lažni ljubezenski profili, ki v zameno za denar ponujajo sanje o zvezi ali spolnosti. Prihaja pa tudi do tveganih vedenj zaradi spletnih stav in trgovanja s kriptovalutami. Posebno starejša generacija, ki se manj spozna na digitalni svet, pogosto postane žrtev tovrstnih prevar.

Kaj je to virtualna skupnost? Za kaj gre, kje so pasti socializacije v njej?

Vsakršna skupnost na spletu je virtualna skupnost. Spletne skupine, v katerih si dijaki izmenjajo gradivo, Facebook skupine, v katerih starši drug drugemu svetujejo, ali pa razne Discord klepetalnice, namenjene specifičnim interesom, kot so nogomet, kuhanje ali pa kakšna videoigra. Po navadi smo del veliko večjega števila virtualnih skupnosti, kot se sami sploh zavedamo.
Virtualne skupnosti dajejo nekakšen doprinos k našemu vsakdanu. V njih lahko dobimo podporo, nasvete, nove ideje in informacije, spoznamo osebe z istimi interesi in se organiziramo. Nanje gledamo kot na dodatek k življenju.
Kadar pa začne naš čas v virtualnih skupnostih presegati priporočeni čas rabe naprav in skupnosti na internetu, ne gre več samo za dodatek k vsakdanu, ampak začne to postajati primarni način socializiranja, zaradi katerega se je zmanjšala naša interakcija z ljudmi iz oči v oči. Takrat moramo biti malo previdnejši. To ne pomeni, da se iz virtualnih skupnosti popolnoma odstranimo (odnosi, ki potekajo po spletu, so lahko enako pomembni, zaupni in prijetni kot odnosi stran od zaslona), to pomeni le, da svojo socializacijo ustrezno uravnotežimo pred zaslonom in stran od njega.


Kritični moramo biti tudi do vsebine, na katero v virtualnih skupnostih naletimo in kakšne interakcije se v njih dogajajo. Virtualne skupnosti so lahko mesto spletnega nasilja in drugih tveganih vedenj – gre za pošiljanje intimnih slik, spletne prevare, dezinformacije. Virtualne skupnosti so pogosto lahko tudi kraj, kjer se širijo predsodki in lažne informacije.

Kakšna družinska dinamika je značilna pri pojavih zasvojenosti? Pomanjkanje odnosa, komunikacije, involviranosti, ukvarjanja odraslih z otroki? Odsotnost postavljanja mej? Medsebojna odtujenost?

Družinsko okolje močno vpliva na uporabo naprav in obratno. Pogosto se pri nas oglasijo družine z ločenima staršema ali pa sta ravno v postopku ločitve. Otroci se v teh primerih želijo odmakniti od neprijetnosti situacije in pobegnejo v digitalno aktivnost. Ločeni starši imajo pogosto tudi različna mnenja o tem, kaj je primeren čas uporabe naprav in kakšna naj bo e-vzgoja. Pri enem staršu ni pravil, pri drugem so ta zelo stroga. To v otroku povzroča še večjo zmedo in pravila se še toliko teže vzpostavijo.
Pogosta je tudi odsotnost preventive. Otroku je bila v zgodnejših letih dana v rabo naprava brez omejitev, mogoče se je raba celo spodbujala. Ko pa v kasnejših letih ta raba začne posegati v druge aspekte otrokovega življenja (noče več v šolo, za druge aktivnosti se ne zanima, ima šibek socialni krog ipd.), pa je že lahko prepozno.
Pomemben dejavnik je tudi vzor. Če starši več ur na dan preživijo pred televizijo, potem bo otrok seveda tudi sam gravitiral proti zaslonom. Tudi uporaba naprav za službene namene doma lahko daje otroku vtis, da so naprave pomembne (na primer, vidi, kako očka vsak dan odpisuje na službeno e-pošto tudi med družinskim časom – potem naprava že mora biti pomembna).
Seveda pa k uporabi naprav prispevajo vse vrste primanjkljajev v družinskih odnosih. Ima otrok potrebo po pozornosti, po ljubezni, po sprejetosti? Je otrok radoveden in staršev ne upa/ne zmore/ne želi povprašati o določeni temi (spolnost, odnosi ...)? V takšnih primerih internetno okolje hitro postane prostor, kjer se te potrebe naslovijo in vprašanja odgovorijo.

Eden od pogostih simptomov je socialna anksioznost. V katerih starostnih obdobjih je najpogostejša? Katera rizična vedenja so zanjo značilna?

Nekateri naši svetovanci doživljajo tudi socialno anksioznost. Ta je pogosta predvsem pri mladostnikih in mladih odraslih, starih od 20 do 30 let. Kaže se kot močna stiska pred socialnimi interakcijami. Ta gre z roko v roki s čezmerno rabo naprav, saj je za posameznike s socialno anksioznostjo veliko laže navezati stik po spletu kot pa morda neposredno, torej iz oči v oči. Za mnoge je posledično digitalni svet lahko dobro vadbeno polje za učenje socialnih veščin, ki jih v stiku iz oči v oči ne bi zmogli nabrati. Je pa lahko zaradi varnosti digitalnega stika potem kasneje toliko teže vstopati v osebni stik. Zaradi socialne anksioznosti lahko pride do slabše samopodobe, depresije, slabših socialnih vešči in čezmernih negativnih misli.

Na Češkem so nedavno posneli izobraževalni dokumentarni program Ujete v medmrežju. V studiu oziroma otroških sobah so tri odrasle igralke mlajšega videza odigrale aktivnosti na lažnih profilih na medmrežjih. Z moškimi vseh let, ki so se deklicam oglasili, so te klepetale in se pogovarjale po skypu. Velika večina je od njih zahtevala spolnost po spletu, pošiljali so jim svoje erotične fotografije in posnetke s pornografsko vsebino; nekateri so jim tudi grozili in jih poskušali izsiljevati z njihovimi ponarejenimi golimi fotografijami. Nadvse zastrašujoče je, da se jim je zgolj v 10 dneh oglasilo približno 2500 spolnih plenilcev. Kakšne pa so vaše izkušnje s spolnimi zlorabami, pornografijo mladoletnih oseb na medmrežju pri nas?
Tovrstni stiki se dogajajo tudi pri nas. Mladostniki na naših delavnicah pogosto izpostavijo, da ni nič neobičajnega, če prejmeš kakšno golo sliko neznanca, pravijo, da se to redno dogaja. Tudi prošnje za prijateljstvo in prošnje za njihove slike so nekaj, kar za njih včasih sploh ni nič nenavadnega. “Saj je že vsaka sošolka kdaj dobila kakšno sliko nagega tipa,” je bil komentar dekleta na delavnici. Tudi dostop do pornografije jim je omogočen brez večjih težav.
V našem centru imamo poseben program za žrtve spletnega nasilja Logout&SpeakOut. Najpogosteje se na nas obrnejo osebe, katerih intimne slike so bile deljene na spletu, prihaja pa tudi do primerov spletnega groominga. Spletni grooming je navezovanje stikov za spolne namene z uporabo tehnologije. Namen storilca je po spletu se približati mladoletni osebi, mlajši od 15 let, in pridobiti njeno zaupanje. Cilj storilca je običajno srečanje z otrokom in spolna aktivnost oziroma pridobitev fotografij in posnetkov otroka, ki so spolne narave. Letno poročilo Spletno Oko nosi več podatkov o spolnih zlorabah pri nas. Poročilo med drugim poudarja, da je najpogostejša žrtev hujših spolnih zlorab deklica, stara od 11 do 15 let.

Kaj pa spletno nasilje? Se dogaja večinoma med vrstniki? Kako sploh pride do njega?

Tudi spletno nasilje se pojavlja, zlasti po lanskem letu, ko se je velik del šolanja in druženja prestavil v digitalno okolje. Prihaja do raznih fotomontaž z žaljivo vsebino, do pisanja žaljivih komentarjev in ustvarjanja lažnih profilov. Bolj je prisotno med mladimi, saj so oni aktivnejši uporabniki spleta, se pa pojavlja tudi pri odraslih. Kadar na družbenih omrežjih žalimo druge ljudi ali pa o njih širimo neresnične informacije, je to že spletno nasilje. Med komentarji na objavah in člankih lahko pogostokrat zasledimo žaljive vsebine.

Kako prepoznamo tvegano spletno vedenje? Kako zaščitimo otroke pred njimi?

Če otrok nenadno spremeni svoj odnos do naprave – vidno se izogiba uporabe, neobičajno se odzove, kadar na telefon prejme sporočilo, splošno se slabše počuti –, so to lahko znaki, da se na spletu dogaja nekaj neprijetnega. Znaki spletnega nasilja so zelo podobni znakom tradicionalnega. Odmik, slabše razpoloženje, padec uspeha v šoli …
Najbolje zaščitimo otroka tako, da smo v stiku z njegovo spletno aktivnostjo. Kaj počne na spletu, s kom je v komunikaciji, katere aplikacije uporablja. Če do otroka pristopamo z odkritim zanimanjem za ta svet, bo tudi on pristopil kasneje do nas, če se bo znašel v stiski.

T. i. lock down – šolanje od doma, na daljavo je izjemen izziv za vse vpletene, starše, otroke in mladostnike, prav tako za učitelje. Kako to obdobje zaznavate vi? Če bi imeli vpliv na centre odločanja, kaj bi jim svetovali? Kakšne so vaše izkušnje s svetovanci?

V tem obdobju smo zaznali splošno poslabšanje glede rabe naprav. Vse generacije so v tem času preživele preveč časa pred zasloni, ne samo otroci. Tudi starši so tukaj naleteli na težave mešanja dela in doma.
Če bi lahko, bi čim več pouka na daljavo spravili stran od zaslona in potem to delo jasneje preverjali. Priporočljivo je dajati tudi več kreativnih nalog, ki otroke spravijo iz hiše. Če je le možno, bi pouk čim prej spravili nazaj v učilnice, s čimer bi se spet razmejila šolsko in domače okolje, torej šolsko delo in sprostitev. Zaradi mešanja teh okolij se je čas, preživet z napravami, tako porastel.
Treba bi bilo tudi hitro izobraževanje tako učiteljev kot tudi staršev o tem, kako delo na domu najbolje izpeljati. Kako si lahko starši pomagajo s tehničnimi rešitvami, kako se dogovoriti glede rabe za zabavo in šolo ter kako to nadzorovati.
Kjer pa je bilo doma stanje glede uporabe naprav že prej težavno, je potem postalo še težavneje. Starši so težko nadzorovali čas in vsebino rabe, težko je bilo tudi uravnotežiti druge aktivnosti (šport, druženje …). Veliko mladih, ki so bili prej zelo aktivni v svojem vsakdanu, je potem, ko so se vse aktivnosti ustavile, zelo zapadlo v digitalni svet.

Posebna svetovanja ste pripravili tudi za učitelje s poudarkom na spletni varnosti. So (bili) učitelji dovolj tehnično usposobljeni za pouk na daljavo?

Učitelji so bili različno pripravljeni na te spremembe, kar se je pokazalo tudi pri naših svetovancih. Nekatere šole so bile zelo odzivne in so hitro uvedle sistem dela na daljavo, druge so potrebovale več časa za prilagoditve. Kjer je bilo šolanje na daljavo počasneje implementirano, so tudi otroci preživeli več časa z napravami za zabavo. Tehnično znanje učiteljev je vplivalo tudi na to, kako so učenci sodelovali med poukom. Starši in mladi so pogosto poročali, da med šolo gledajo Youtube ali igrajo videoigre. Prihajalo je tudi do mnogih kreativnih načinov plonkanja med preverjanji znanja. Učitelji, ki so tehnično manj podkovani, sploh ne vedo, kaj vse je na voljo mladim pri uporabi naprav.

Kaj se dogaja, kateri možganski procesi se odvijajo med igranjem videoiger?

Kadar igramo videoigre, se v naših možganih sprošča dopamin. Dopamin nam daje občutek ugodja in nas motivira, da se teh prijetnih aktivnosti ponovno udeležimo. A če je tega igranja preveč, je lahko v možganih preveč tudi dopamina in posledično naši možgani dvignejo dopaminsko toleranco – potrebujemo več dopamina, da čutimo enak učinek, kot smo ga prej z manj. Tukaj se lahko začne potem razvijati zasvojenost, saj potrebujemo vedno več igranja, da doživimo prijeten občutek.

Kako poteka vaše delo? Kaj vse ponujate ciljnim skupinam, ki se tako ali drugače soočajo s čezmerno rabo zaslonov, digitalno odvisnostjo?

Naše delo poteka v svetovalnih centrih, kjer posameznikom in družinam pomagamo pri čezmerni rabi naprav. Ponujamo individualna svetovanja, ki so za svetovance brezplačna, imamo pa štiri glavne programe. K nam se lahko prijavijo osebe s spletnim obrazcem na naslovu: https://www.logout.si/sl/svetovanja/logout-and-restart/narocanje/. Po prijavi sledi uvodno srečanje, na katerem se predstavi težava in po potrebi predlaga vključitev v program ali pa se opravi zgolj informiranje.
Restart program je dolgotrajen program za zasvojenost in se dotika tudi vzrokov, zakaj do zasvojenosti pride (stiske drugje, kaotično družinsko okolje …). Program Digitalna Dieta je krajši program za čezmerne uporabnike in se osredotoča bolj na organizacijo časa, iskanje prostočasnih aktivnosti, ureditev spanja … Program SpeakOut je namenjen žrtvam spletnega nasilja in program Preventivna Pomoč Družini je namenjena družinam, ki potrebujejo podporo pri načrtovanju in implementiranju družinskih e-pravil.

Ponujate programe za tri različne ciljne skupine: zasvojene, preobremenjene ter za starše otrok (Recharge&Connect). V čem je razlika med zasvojenostjo in preobremenjenostjo?

Čezmerna raba je raba naprav, kjer velik del ali pa celoten del svojega prostega časa preživimo za napravo. To je lahko tudi več ur na dan, za konec tedna tudi ves dan, a ob tem še vseeno opravljamo svoje obveznosti (četudi z manjšo učinkovitostjo) – šolo še obiskujemo, v službo hodimo, doma opravimo svoje obveznosti. A ko lahko uporabljamo napravo, to tudi počnemo.
Zasvojenost pa pride, kadar uporaba naprav začne tudi resno posegati v druga življenjska področja. Raba začne ogrožati naše obveznosti, naše delo, stike. Ni več torej omejena samo na prosti čas, ampak začne posegati tudi v druge dele dneva.

Kaj svetujete staršem zasvojenih otrok? Kaj vsebujejo družinska e-pravila?

Doma vzpostavimo e-pravila skupaj z otrokom. Poskušamo mu omogočiti dostop do naprave v uravnoteženih mejah in to tudi nadzorujemo. Izhajamo iz skrbi za otroka in poslušamo njegove potrebe. Kaj mu igranje ponudi, kaj dobi na družbenih omrežjih? Poskušamo najti aktivnost, ki po zabavi lahko konkurira napravi in smo pri tem vztrajni (če igralcu predlagate na primer sprehod, bo to bolj težko sprejeta alternativa).
Pri pripravi družinskih e-pravil si lahko starši pomagajo z družinskim načrtom, ki ga najdejo na https://www.logout.si/sl/za-druzine/.

Eno od predavanj, ki jih ponujate, ima naslov Kdo je glavni, ti ali stroj?

Gre za vprašanje, ki si ga lahko zastavimo pri svoji dnevni rabi tehnologije. Ali pogledamo na zaslon telefona takoj, ko pride notifikacija? Lahko zaključimo in omejimo uporabo popolnoma po svoji volji ali se nam kdaj zgodi? Gremo kdaj na splet iskat kakšno specifično informacijo, ampak na koncu preživimo na spletu veliko več časa, kot smo mislili, čeprav smo informacijo že našli? Uporabljamo telefon tudi kdaj tik pred spanjem, čeprav vemo, da ima to slab vpliv na kakovost našega spanca? Vsa ta vprašanja se navezujejo na ime predavanja.

Kako lahko vzpostavimo kontakt z vami? Kakšne so čakalne vrste?

Dosegljivi smo na brezplačni telefonski številki 080 73 76 ali na info@logout.si. Za osebe, ki iščejo pomoč, pa je najbolje, da se kar naročijo na brezplačni uvodni posvet v enem izmed naših centrov po Sloveniji (Ljubljana, Izola, Celje, Radovljica) na naslovu https://www.logout.si/sl/svetovanja/logout-and-restart/narocanje/. Čakalne dobe so trenutno zgolj v Ljubljani, to je en mesec. V drugih centrih lahko pridete do uvodnega posveta hitreje.

Organizirate poletni tabor Logout Week – teden izklopljenih brez tehnologij. Bi potrebovali tudi center, hišo, prostor detoksikacije od te vrste odvisnosti?

Seveda. Imamo primere, ki bi potrebovali namestitev, tega pa v Sloveniji za digitalno zasvojenost še nimamo. Včasih posameznik sam ne zmore vpeljati potrebnih sprememb za zmanjšanje uporabe in tudi naša podpora ni dovolj. Tovrstni posamezniki bi potrebovali odstranitev iz svojega domačega okolja in namestitev v prostorih, prilagojenih za detoksikacijo od uporabe.

Pravimo, da je preventiva najboljša kurativa. Kako dobro in učinkovito je infiltrirana v naš vsakdan?

Pametni telefoni se zadnje čase trudijo sami uvesti določene mehanike za uravnoteženo rabo naprav, kot sta spalni način in avtomatično sledenje uporabe. To so že ene oblike tehnične preventive, ki je vgrajena v naš vsakdan.
Veliko več pa bi potrebovali tudi preventivnega izobraževanja. Kako naslavljati spletno nasilje, učenje varne rabe naprav za mlade in e-vzgoja za starše. Starši se pogosto ne zavedajo, kako lahko uporaba tablice vpliva na njihovega petletnega otroka, kajti težave se pojavijo veliko kasneje, ko je že prepozno. Preventiva pomeni, da smo tudi na tekočem glede aktualnih trendov na področju interneta. Kje v virtualnem prostoru se mladi trenutno zadržujejo? Kaj gledajo in kaj igrajo? To najlaže izvemo od njih, če jih o tem povprašamo in se torej zanimamo za njihov digitalni svet.

Tekst: Marjana Lavrič 

Preberite še: