Sanja Lončar: "Če bi bili današnji odnosi bolj zdravi, internet ne bi imel toliko prometa. Ljudje bi se pogovarjali, ljubili, ustvarjali ..."

Razpad odnosov pospešuje odvisnost od všečkov in dopamina, ki ga 'podarjajo' spletne vsebine. Izhod iz slepe ulice samouničenja pelje le nazaj k odnosom, sodelovanju, komunikaciji, zaupanju. Razstrupljanje mora postati naša dnevna rutina, če želimo biti kos obremenitvam, ki nas obkrožajo v 'razvitem svetu'.

Sanja Lončar: "Če bi bili današnji odnosi bolj zdravi, internet ne bi imel toliko prometa. Ljudje bi se pogovarjali, ljubili, ustvarjali ..." (foto: shutterstock) shutterstock
19. 10. 2021


Sanja Lončar je soavtorica več kot 20 priročnikov na temo preverjenih naravnih rešitev, že 15 let vodi projekt Skupaj Za Zdravje človeka in narave ter ureja publikacijo in portal ZaZdravje.net. Tokrat smo se z njo pogovarjali o vse večjih obremenitvah, ki jih za okolje in za človeka pomeni sodobna tehnologija.

Nekoč so raziskave pokazale, da je kar 60 odstotkov snovi v našem domu nevarnih za zdravje. Zdaj smo veliko bolj ozaveščeni glede ekokozmetike, biohrane itd, vendar pa se zdi, da ljudje še bolj (ali pa vsaj v enaki meri) zbolevajo za rakom ... Bi rekli, da je sevanje, ki ga povzroča moderna tehnologija, hujše od kemije, ki se pojavlja v hrani, izdelkih za telo in kožo in drugod?

Kemija se je morala prej skozi naše telo prebijati sama, elektromagnetni smog pa ji zdaj to delo olajša. Celice, ki jih izmučimo z mikrovalovnim sevanjem, laže podležejo težkim kovinam in drugim strupom. Razlika je približno takšna, kot če se po hosti potepa en volk ali pa velik trop. Nekaj, kar prej mogoče ni pomenilo nevarnosti, v skupnem seštevku danes postane veliko bolj tvegano.

Človeško telo sestoji iz 100 milijard celic, ki med seboj komunicirajo prek zapletenih, nizkofrekvenčnih elektromagnetnih signalov in biokemičnih reakcij. Tako se prenašajo informacije, ki se nato spremenijo v biokemične in fiziološke procese v telesu. Če je telo stalno izpostavljeno elektromagnetnemu sevanju, to močno zmoti komunikacijo med celicami. Le-te slabše delujejo, celična membrana otrdi, do celice ne morejo več dospeti hranila, strupi pa ostajajo v njih. Številne študije potrjujejo škodljiv vpliv elektromagnetnega sevanja na imunski sistem, sintezo encimov, živčni sistem, naše razpoloženje in obnašanje. Ali nam razstrupljanje s postenjem, dihalne vaje, joga in podobne prakse lahko kaj pomagajo?

Vse, kar olajša delo imunskega sistema, pomaga, vendar se moramo vprašati, zakaj bi se najprej toliko onesnažili, da se moramo potem čistiti. Ko celica utrpi okvaro, jo praviloma lahko rešimo, če ukrepamo v roku enega dneva. Torej, če v tem času dobi nov zagon in vse potrebne snovi za regeneracijo, lahko popravimo tudi okvarjeni DNK. To, da se smetimo 350 dni v letu in gremo nato na 14-dnevni post ali pa na joga vikend, ne bo rešilo vseh tistih celic, ki so že podlegle ali se že degenerirano razmnožujejo naprej. Razstrupljanje mora postati naša dnevna rutina, če želimo biti kos obremenitvam, ki nas obkrožajo v 'razvitem svetu'.

Ena izmed največjih obremenitev se zdi konstantna uporaba mobitela in wi-fija. Kot sem prebrala, so možgani zelo dobro zaščiteni proti vdorom strupov; temu služi možganska pregrada, ki preprečuje, da bi prišle škodljive snovi s krvjo v možgane. Posebne živčne celice, ki za to skrbijo, pa vpliv mobilne telefonije povsem ohromi. Bojda se možganska pregrada lahko odpre že po treh minutah pogovora po mobitelu, s tem pa je do možganov omogočen prost pretok tudi zelo škodljivih snovi, na primer težkih kovin. Kaj lahko naredimo, če moramo v službi veliko telefonirati in uporabljati svetovni splet?

Naučiti se moramo telefonirati bolj pametno. Prvi ukrep je telefoniranje v okolju, kjer je signal najboljši, kar pomeni, da naš telefon pri ohranjanju povezave najmanj seva. Najbolje je odpreti okno, stopiti na teraso ali stopiti iz stavbe. Najslabše pa je telefonske klice opravljati v avtu, v kleteh, garažah, dvigalih. Tam je signal moten, mora zato telefon sevati in vas obsevati na vso moč. Drugi pomemben ukrep je, da telefon čim bolj oddaljite od telesa. Najbolje ga je pustiti pol metra stran in se pogovarjati po zvočniku. Ali pa uporabiti žične slušalke. Kar se tiče uporabe interneta, pa je velika razlika v tem, ali mi uporabljamo mrežo ali smo omreženi. Težava je v tem, da ljudje na netu živijo svoja nadomestna življenja. Pustijo, da jih zabava, vodi, informira, na koncu pa so izžeti, brez svojih idej, hkrati pa nezmožni preživeti brez te povezave.

Kako dolgo traja, da se celice deformirajo? Ali že občasna prisotnost na območju ekstremnega tveganja (na primer obisk določenega prostora ali pa počit­nice v določenem kraju, kjer je ogromno sevanja) lahko pusti trajne posledice za naše zdravje?

Ljudje smo zelo različni. Tudi pri vseh stanovalcih Černobila se ni razvil rak, kljub temu da so utrpeli smrtno nevarno sevanje. Težava s sevanji je v tem, da ni možno postaviti varne meje, ki bi veljala za vse. Enako sevanje lahko pri eni osebi sproži verigo rakavih sprememb, pri drugi pa se ne zgodi nič posebnega. Ko smo pripravljali priročnik Naravne rešitve za radiacijo, nas je najbolj zanimalo, kaj so storili vsi tisti, ki so bili sevanju izpostavljeni, pa so jo odnesli brez posledic. Verjemite, da me je ta tema zelo zanimala, ker je tudi mene pral černobilski dež. Ravno na dan, ko nas je dosegel radioaktivni oblak, smo postavljali streho prve trgovine z zdravo hrano v nekdanji Jugoslaviji, Bio-Špajza, hoteli smo jo obvarovati pred dežjem. Ker je moj tedanji mož delal kot nuklearni fizik v inštitutu Vinča, smo na srečo hitro izvedeli, za kaj je šlo, in sem že takrat 'doktorirala' iz naravnih metod zaščite. Takrat sem tudi spoznala, kakšna je razlika med stvarnimi meritvami in tistimi, ki so bile javno objavljene. Takšne izkušnje nam vsem utegnejo priti še kako prav. Znanstveniki nemškega Inštituta Maxa Plancka so izračunali, da lahko katastrofo v obsegu Černobila pričakujemo vsakih 35 let … Torej nova katastrofa, gledano statistično, že zamuja. Ko pomislimo, da je 30 odstotkov evropskih nukleark starejših od 35 let, 20 pa jih je manj kot 500 kilometrov stran od nas, kar je veliko bliže od Černobila, smo lahko veseli prav vsakega dne, ko nismo izpostavljeni kontaminaciji.

Jetra so organ, ki naj bi nas ščitil pred nevarnimi snovmi. Kako jih lahko negujemo?

Jetra so na udaru, kot niso bila še nikoli doslej. Že Alfred Vogel je zapisal, da dokler jetra opravljajo svojo funkcijo, ne moremo zboleti za rakom ali drugimi degenerativnimi boleznimi. Jetra kot filter polovijo in nevtralizirajo strupe. Žal je ta naš filter že zdavnaj zapackan in ni več kos obremenitvam, ki jim ga izpostavljamo. To se vidi v pešanju energije, težavah s ščitnico (ker jetra aktivirajo ščitnične hormone), moteni presnovi … Telesu iz dneva v dan primanjkuje več nujnih hranil! Jetra nujno potrebujejo našo pomoč. Kakor kot so nas naučili, da si je treba vsak dan večkrat umiti zobe, če ne želimo dobiti proteze, tako bi morali aktivno skrbeti tudi za jetra. Vredno se je potruditi in jim prihraniti vsaj tiste strupe, ki se jim lahko izognemo.

Med najpogostejše izvore elektrosmoga spadajo razni visokofrekvenčni oddajniki, mobilna telefonija, wi-fi naprave in druga brezžična tehnologija, brezžični hišni telefoni, električna inštalacija v hiši ali stanovanju, električne naprave in gospodinjski pripomočki, električne transformatorske postaje, visokonapetostni daljnovodi ... Brez mobilcev danes pač ne moremo živeti in pogosto težko izbiramo, kje bo naše domovanje nahajalo (na primer blizu elektrovoda) … Koliko pomagajo razne zaščitne nalepke na mobitelih in telefoni, na vodnih pipah, piramide v prostoru in podobno?

Če vprašate stavbne biologe, vam bodo povedali, da stroka priznava le tiste ukrepe, ki merljivo zmanjšujejo elektrosmog. Nalepke, piramide, kristali, solne luči in podobno ne morejo zmanjšati tega smoga, lahko pa pomagajo indirektno – tako, da nam pomagajo takšno onesnaženje laže prenašati, ker sevanja razpršujejo, negativno ionizirajo zrak in ga s tem naredijo kakovostnejšega. Na trgu je seveda tudi veliko povsem neučinkovitih 'zaščit', ki so le način za sodobno 'obdavčitev' nepoučenih ljudi. Ko govorimo o zaščiti pred elektromagnetnim smogom, je treba na prvem mestu posegati po tehničnih zaščitah, ki merljivo in preverjeno delujejo.

Znanost o stavbni in bivalni biologiji svari pred radiostezijskimi pripomočki in ponuja profesionalne oblike zaščite, ki pa ni ravno cenovno ugodna oziroma dostopna vsem ... Ocenjujete, da je v Sloveniji veliko domov, kjer so inštalirali preklopne električne varovalke, zaščitne premaze za stene in zaščitne tkanine, baldahine za zaščito postelje itd.? Kaj lahko naredimo, če nimamo zadostnih sredstev za to – obstajajo kakšne cenovno ugodnejše alternative?

V Sloveniji zaostajamo za Nemčijo vsaj 10 let, ko gre za zavedanje o nevarnostih sodobne tehnologije. Med drugim tudi zato, ker ima večina ljudi napačno predstavo o tem, koliko stane, da si uredijo varen dom. Verjemite, veliko draže ga je urediti tako, da je nevaren! Vsaka vgrajena sodobna brezžična rešitev je veliko dražja, kot če bi izbrali staro, ki ni brezžična. Za ceno sodobnega indukcijskega štedilnika lahko kupite štiri navadne plinske ali električne. Strokovne meritve elektrosmoga niso dražje od dveh povprečnih parov čevljev. Odklopna varovalka, s katero lahko rešimo problem elektromagnetnega smoga ponoči, pa ni nič dražja od tisoč in ene drobnarije, ki jo za naš topli dom kupujemo, ne da bi o tem sploh razmišljali. Ko vemo, kje imamo problem, je sanacija včasih zelo preprosta in 90 odstotkov problemov se da rešiti brez dodatnih investicij in gradbenih posegov. Poudarjam, preden karkoli storimo, je dobro natančno vedeti, kje imamo problem – sicer se lahko zgodi, da nam tudi najdražji pripomočki ne bodo pomagali.

V hišah, zgrajenih na hitro, s pomanjkanjem sredstev, se pogosto uporablja iverko namesto pravega lesa. Kako nevarno je to? Vsako drevo naj bi imelo nam­reč svojo (zdravilno) energijo, medtem ko naj bi bila iverka in drugi poceni materiali zelo škodljivi?

Pohištvo je postalo podobno filmski industriji. S pomočjo trikov vam lahko pričarajo vse. Vse deluje realistično, ni pa resnično. Še tisto, za kar menite, da je les, je praviloma daleč od tega. Se res splača 10 let vdihavati rakotvorni formaldehid, benzen in številne druge strupe le zato, ker smo hoteli nekaj prihraniti? Ko pa to pohištvo začne razpadati, kar je praviloma, še preden mine teh 10 let, pa si nabavimo novo dozo strupa … Vsi prihranki na enem koncu se hitro sprevržejo v drage stroške zdravljenja in razstrupljanja na drugem. 

Kako lahko zaščitimo prostore v hiši pred učinki aparatov in bele tehnike, brez katerih ne znamo več živeti?

Večina aparatov ni problematičnih. Dejansko pomeni največje tveganje mikrovalovno sevanje, ki prihaja iz wi-fija, mikrovalovk, brezžične telefonije, baby phona ... Obremenitve se seveda večajo z rastjo brezžičnih tehnoloških rešitev.

Prekoračitve zgornjih dopustnih mej za spalne prostore, ki so jih določili znanstveniki nemške in mednarodne stavbne biologije na podlagi dolgoletnih raziskovanj, se pojavljajo v več kot 90 odstotkih gospodinjstev, še bolj skrb zbujajoče pa je, da je od tega več kot polovica izmerjenih vrednosti v področju ekstremnega tveganja. Kaj naj obdržimo v spalnici?

Več povzročiteljev zagotovo povečuje obremenitev, vendar zadeva ni tako linearna, da bi jo matematično seštevali. S telesom je težko barantati. Ne moremo biti malo noseči! Skoraj orgazem še ni orgazem. In skoraj globok spanec še vedno ni regenerativen globok spanec REM. Ko gre za spalnico, se zares splača vložiti več pozornosti in napora, da si ustvarimo kotiček, v katerem se bomo spočili, regenerirali in si nabrali moči za naslednji dan. Vse, kar nam krati spanec ali onemogoča, da v času spanja opravimo vzdrževalna dela, je predrago, da bi si to privoščili. Če me zebe, bom dala navadno odejo na toplo peč in potem v posteljo, da se hitro pogrejem. Ali pa bom dva termoforja napolnila z vročo vodo. Enega bom dala na predel ledvic, drugega pod stopala in bo učinek še boljši kot pod električno deko. V starih časih so imeli še cenejšo rešitev – posteljo so segreli s toplo opeko. Pri vodnih posteljah je problematičen motor, ki je praviloma postavljen prav pod našimi vitalnimi organi in med delovanjem ustvarja premočno magnetno polje. Niso vsi modeli enaki, vendar strokovnjaki stavbne biologije pogosto prav na teh posteljah namerijo vrednosti, ki presegajo normalne tudi za nekaj tisočkrat.

Znanstvenik in fiziolog dr. Charles Graham je ugotovil, da pri ženskah, ki so ponoči izpostavljene močnejšemu elektromagnetnemu sevanju, močno naraste proizvodnja estrogena, ki povečuje tveganje za raka na prsih. Pri moških se pri enakih okoliščinah spanja zmanjša količina hormona testosterona, kar povečuje tveganje za raka na modih in raka prostate. Kako se lahko pred tem zaščitimo? Ali sevanje wi-fija res lahko povzroči neplodnost? Obstaja kakšna raziskava o tem, koliko jih dejansko zboli zaradi tovrstnih vplivov sevanja?

Škodljivost mikrovalovnega sevanja je od leta 2011 prepoznala tudi svetovna zdravstvena organizacija in ga v svoji oceni tveganja uvrstila v skupino 2B, torej med potencialne povzročitelje raka. Hkrati so zapisali tudi, da ta sevanja lahko povzročajo različne oblike raka možganov. Tega WHO ne bi storila brez številnih tehtnih dokazov. To, da večina ljudi še vedno začudeno sprašuje, ali je možno, da to zares škoduje, je bolj produkt medijskega molka. Pisati o škodljivosti tehnologij, ki jo ponujajo največji oglaševalci, prinaša številnim medijem prevelik rizik, zato se tej temi preprosto izognejo. Na podlagi tega ljudje sklepajo ravno obratno, da s telefoni in vsemi brezžičnimi ponudbami pa vendar res ne more biti nič narobe, če o njih vsi govorijo in se jih povsod promovira. Strokovnjaki situacijo primerjajo z zlatimi časi tobačne industrije. Kljub temu da je znanost vedela, da kajenje povzroča raka, je industriji uspevalo še dolga leta v javnosti ustvarjati vtis, da ne gre za nič hudega. In če to že počnejo vsi tisti zvezdniki na reklamah, pa dajmo še mi. Vsi, ki berejo te vrstice, si lahko pogledajo dolg seznam raziskav, ki so objavljene na spletni strani stavbnabiologija.si. Raziskav ne manjka – manjka tistih, ki si jih želijo prebrati. Čez nekaj dni izide naša nova knjiga Kako do več energije, v kateri smo se zelo poglobili tudi v 'tatove energije', ki jih imamo v svojem okolju. Kdor želi, lahko priročnik prelista na www.zazdravje.net.

Kako komentirate dejstvo, da se ljudje dandanes zastrupljamo tudi z odnosi in negativno energijo … Morda ni vsega kriva le tehnologija?

Prav imate. Zagotovo ni vsega kriva. Če bi bili odnosi bolj zdravi, internet ne bi imel toliko prometa. Ljudje bi se pogovarjali, ljubili, ustvarjali ... Razpad odnosov pospešuje odvisnost od všečkov in dopamina, ki ga 'podarjajo' spletne vsebine. Zato izhod iz te slepe ulice samouničenja pelje le nazaj k odnosom, sodelovanju, komunikaciji, zaupanju.

Katere izbire pa so v vaših očeh v današnjem svetu bistvene, če hočemo ostati zdravi in notranje mirni?

Bistveno je, da znamo videti bistvo. V poplavi informacij, dražljajev in agresivne promocije ga mnogi hitro izgubijo. Kdor ohrani svoj stik z 'izvorno kodo', hitro ugotovi, da ni vse, kar je novo, tudi napredek. Dejansko večina tehnoloških rešitev prinaša nazadovanje človekovih potencialov, vitalnosti, zdravja in celo zadovoljstva. Samo poglejte tehnologijo 5G, ki nam jo želijo vsiliti, zato ker postaja vedno bolj nujno, da se lahko stroji hitreje sporazumevajo med seboj. Nihče pa ni testiral tovrstnih škodljivih učinkov na zdravje človeka! Obstajajo seveda tudi dobre in zdrave tehnološke rešitve, le prepoznati jih je treba. Glede miru pa je zadeva bolj zapletena. Toliko se ga trudimo doseči, da smo v nenehnem stresu – »le še to končam, naredim«. Lovimo korenček na palici, ki se imenuje mir, počitek, sprostitev. Nehajmo iskati mir kot nekaj, kar moramo pridobiti, doseči, plačati, se zanj potruditi ... Mir je že tu, le odriniti moramo to, kar nas ločuje od njega.

Pogovarjala se je: Vesna Hauschild Pyakurel