“Sončenje je starejše od zapisane človeške zgodovine. Divjaki, primitivna plemena, majhni otroci in živali instinktivno iščejo dobrotvorne učinke sonca. Pozitivne dokaze o higienski uporabi sonca najdemo v vseh zgodovinskih obdobjih, pri vseh ljudstvih, divjakih ali civiliziranih.”
Ko berem najrazličnejše študije o soncu in njegovem vplivu na naša telesa, čustva, bolezni, pa tudi na vplive sonca na druga živa bitja, mi pade na misel le eno: nam je zdrava kmečka pamet povsem odpovedala, novodobnim civilizirancem?
Kmet ve, da brez sonca ne bo pridelka, za to niti zdrave pameti ne potrebuje. Mi, ki kupujemo zelenjavo in sadje, dozorela pod lučkami, in cele dneve čepimo med štirimi stenami, prav tako pod lučkami, ki nam omogočajo zreti v naše zaslone, v trgovinah videti, kje hodimo in kaj bomo kupili, ko pa svoj nos pomolimo ven, ga izdatno namažemo z zaščito pred soncem, tega, da je sonce predvsem naš prijatelj, očitno ne vemo …
Četudi se ne najdete v zgornjem zapisu, tako živi večina zahodnjakov. Rezultati pa so skrb zbujajoči za vsakega posameznika, ki zboli, in za svojce, ki jim ni vseeno zanj. Nekateri pa si v istem hipu manejo roke. Naše slabo počutje, rakava obolenja in depresija so po vsej verjetnosti všeč sistemu, sicer se ne bi toliko bratil s tistimi, od katerih ima največ (na prvo žogo), temveč bi delal z ljudmi za ljudi. Pa pustimo to, kar naj bi bilo, pa ni. Pomembno je, da se ves čas zavedamo svoje odgovornosti za svoje dobro počutje in zdravje. Pokukajmo torej iz dežele teme, naj nas dodobra pogreje in osvetli sonce, ki so ga častila že stara ljudstva.
Častili so ga Babilonci, Egipčani in Asirci, ki so imeli za krepitev telesa in zdravljenje sončne vrtove; Grki so jih poimenovali heliosi; Rimljani solariji, uporabljali pa so jih za povrnitev zdravja in njegovo ohranitev.
Podrobnejši pregled o zgodovini zdravljenja s soncem najdemo v knjigi dr. Richarda Hobdaya The Healing Sun (Zdravilno sonce). Zapisal je: “Sončenje je starejše od zapisane človeške zgodovine. Divjaki, primitivna plemena, majhni otroci in živali instinktivno iščejo dobrotvorne učinke sonca. Pozitivne dokaze o higienski uporabi sonca najdemo v vseh zgodovinskih obdobjih, pri vseh ljudstvih, divjakih ali civiliziranih.”
Rimski učenjak Plinij Starejši (23–79 n. š.) je opisal sončenje kot najboljše od samopredpisanih zdravil. S padcem Rima in vzponom krščanstva je helioterapija (sončna terapija, ki je bila hkrati tesno povezana s čaščenjem sonca) padla v nemilost. Zgodnji kristjani so bíli dolgotrajno in mučno bitko proti poganskim kultom sonca, in ko je njihova cerkev prevladala, niso izgubljali časa in čaščenje sonca so uničili v vseh njegovih oblikah. Tako je znanje o zdravilni moči sonca izginilo iz kolektivne zavesti; temačen srednji vek je poskrbel za zamrtje terapij s sončnim obsevanjem v Evropi za več kot tisočletje, ko so bili edini zdravniki, ki so uporabljali terapije s sončenjem, Židje in Arabci.
ZDRAVLJENJE S SONCEM
Pa se je zdravljenje s soncem vseeno vrnilo: s sončenjem so že 100 let pred iznajdbo antibiotikov izjemno uspešno zdravili tuberkulozo. Tudi novejše študije so potrdile, da vitamin D preprečuje razvoj bakterije TBC v tkivih. Ugledna revija Lancet je februarja 2000 objavila rezultate raziskave, ki so dokazali, da so znanstveniki z 10.000 enotami vitamina D na dan pri tuberkuloznih bolnikih dosegli ozdravitev v 100 odstotkih primerov! S sončenjem se še danes zdravi tudi zlatenica.
Fitoterapevt in ljudski zdravilec A. Vogel je že pred 60 leti nenehno opominjal, da smo premalo na soncu, in pisal o koristih zdravljenja s soncem, s katerim so že tudi pred njegovim časom uspešno zdravili najrazličnejše kožne bolezni in depresije.
Pa vendar s sončenjem ne pretiravajmo v upanju, da bomo v dopustniških dneh napolnili zaloge za vse leto; tako kot ne moremo jesti in spati na zalogo, je pomembno, da tudi sonce uživamo v zmernih odmerkih, ki nas napolnijo z energijo, nikakor pa ne izčrpajo ali celo opečejo!
Sonce si torej privoščite vsak sončen dan zgodaj dopoldne ali pozno popoldne. Ne nazadnje je sonce dandanes res bolj škodljivo kot v času Babiloncev in Asircev, še celo mnogo škodljivejše od takrat, ko smo bili otroci. “Ko visoko v naši atmosferi v molekule zraka udarijo žarki, se te razletijo, kakor bi razbili zložene biljardne krogle,” pojasnjuje dr. med. Rober Lanza (eden najbolj spoštovanih znanstvenikov na svetu), “njihova vsebina pa proti Zemlji zdrvi s skoraj svetlobno hitrostjo. Nekateri od teh subatomskih metkov prodrejo v naša telesa, kjer lahko poškodujejo naš genetski material in celo povzročijo bolezni.”
“Ti delci zelo kmalu neškodljivo razpadejo in nas lahko dosežejo takrat, ko je sonce na najvišji točki na nebu – okrog poldneva,” pojasnjuje Sabina Košmrl, prof. biologije, in nadaljuje: “Pred škodljivim sevanjem nas je nekoč veliko bolj uspešno kot danes ščitil ozonski plašč, ki absorbira od 97 do 99 odstotkov škodljivega sončevega sevanja.
To zaščitno plast je človeštvo poškodovalo s klorofluoroogljikovodiki – plini, ki smo jih uporabljali v sprejih, hladilnikih, klimah … Na srečo smo te pline prepovedali, ko smo ugotovili, da planetu in življenju na njem povzročajo nepredstavljivo škodo, a žal se ponekod po svetu še vedno uporabljajo. Izredno veliko nevarnost za ozonsko plast trenutno predstavlja postopek pridobivanja plina iz kamnin pod površjem, imenovan 'fracking'. Z zmanjševanjem ozona in večanjem ozonske luknje spuščamo na svojo kožo in na kožo svojih otrok rakotvorno ultravijolično sevanje. Če bomo zaščitili ozonsko plast, bomo lahko veliko bolj brezskrbno užili pozitivne in psihičnemu ter fizičnemu zdravju podporne vplive sončenja.”
Zakaj se torej tako bojimo sonca?
Ne le otroci, obožujemo ga vsi. Ko se dogovarjam za srečanje s prijateljem, znancem, celo za intervju ali ne preveč formalen sestanek, s sogovornikom lokacijo skoraj v en glas izbereva nekako takole: “Nekje na sončku.” Torej zunaj, pod božajočimi žarki tega veličastnega rumenega bitja. Seveda ne opoldne in tudi ne sredi vročega poletja (ki pa nikoli ne traja več kot slaba dva meseca), ampak v vseh drugih letnih časih, ko sončno energijo doživljamo skorajda kot poživljajočo infuzijo.
Tudi za zdravje otrok in ostarelih se vsakodnevno trudimo, da jih peljemo malo 'na sonce'. Zakaj se torej tako bojimo sonca? Ker je kožni rak v vse večjem porastu; najpogostejši rak je prav agresivni melanom, zaradi katerega prestrašeni bežimo v senco in se na debelo mažemo s kremami za sončenje. Spet posplošujem, a s tem mojim posploševanjem samo še bolj želim poudariti početje, kakršnega nam vbijajo v glavo mediji, reklame, celo zdravniki.
Kako je torej z melanomom?
Dejstvo je, da je melanom, najnevarnejša oblika kožnih obolenj, najpogostejši rak. Dejstvo je, da je v porastu. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije za kožnim rakom zboli od dva do tri milijone ljudi na leto, od tega kar 132.000 za smrtonosnim melanomom. V Evropi umre za melanomom več kot 50.000 ljudi na leto. V Sloveniji zdravijo zaradi kožnega raka vsak dan okrog 100 pacientov!
Pa vendar študije govorijo tudi tole: maligni melanom se najpogosteje pojavlja na delih telesa, ki so zelo redko ali nikoli izpostavljeni soncu: na podplatih, zadnjici, dimljah, trebuhu, zadnji strani nog. Na prsih in hrbtu se pojavijo 4,5-krat pogosteje kot na rokah in skoraj desetkrat pogosteje kot na glavi, na trebuhu in zadnjici pa šestkrat pogosteje kot na glavi, ki je soncu navadno veliko bolj izpostavljena. Študije so obenem opozorile na to, da se melanomi šestkrat pogosteje pojavljajo pri ljudeh, ki delajo v zaprtih pisarnah, kot pri tistih, ki so zaposleni na prostem (vrtnarji, gozdni delavci, kmetje, pomorščaki, krovci, zidarji, gradbeniki, delavci na cesti, čistilci oken …).
Raziskave ameriških marincev, ki so vključevale na sto tisoče mornarjev, so pokazale, da imajo celo tisti, ki ves čas delajo na krovu ladje in so izpostavljeni močnemu UV-sevanju, le 24-odstotno tveganje za pojav kožnega raka v primerjavi z ameriškim povprečjem obolevnosti med moškim prebivalstvom. Ugotovili so tudi, da tisti mornarji, ki ne delajo na palubi in so torej komaj v stiku s soncem, pogosteje zbolijo za kožnim rakom od mornarjev, ki delajo na palubi. Poleg tega se pri slednjih kožni rak pojavlja zlasti na tistih delih telesa, ki jih zakriva uniforma.
Študije so že več kot pred 60 leti ugotovile, da imajo tisti, ki živijo bližje kot ekvatorju, manjše možnosti, da se pri njih razvijejo rak na dojkah, črevesju, pljučih ali jajčnikih. Več si lahko preberete v knjigi projekta Skupaj za zdravje človeka in narave iz edicije Preverjene naravne rešitve: Lačni sonca? Zdravljenje z močmi sonca.
Kaj pa druge vrste raka in vitamin D?
Sabina Topolovec in Sanja Lončar v knjigi Resnice in zmote o soncu ugotavljata, da tako kot rastline tudi naša telesa dobesedno hrepenijo po vseh spektrih sončne svetlobe.
Če ne bomo imeli dovolj sonca, bomo trpeli zaradi pomanjkanja vitamina D, zaradi česar se bodo postopoma, še sami ne bomo vedeli, kdaj, sistematično sesuvale skoraj vse funkcije v telesu.
Medtem ko so včasih vitamin D povezovali zgolj z zdravjem naših kosti, ki so jih opazili zaradi rahitičnosti in deformacije, danes vemo, da vitamin D deluje na celotno telo. Ugotovili so, da se nanj odzivajo receptorji skoraj vseh celic v telesu – od možganov do kosti. Zadnje raziskave dokazujejo, da je vitamin D naše močno orožje tudi proti virusom in bakterijam; dokazano deluje na primerih antraksa, kolere, E. coli, dizenterije, pri prehladnih virusih ter okužbah, ki jih povzročajo streptokoki in stafilokoki.
Ugotovitve najrazličnejših študij po vsem svetu pa dokazujejo še nekaj: rak je povezan s pomanjkanjem vitamina D! Nekateri znanstveniki opozarjajo, da sintetičen ne more nadomestiti naravnega, a če dobro pogledamo, imamo prav tega (sonce) na voljo dovolj dni v letu, da z njim oskrbimo svoje telo brez dodajanj sintetičnih 'vitaminov'. In še ena ugotovitev: z izpostavljanjem UVB-žarkom se v telesu ustvarja dovolj velika količina vitamina D, ki zelo inteligentno zavira razvoj rakavih celic in nas ščiti pred kar 16 vrstami raka! Dokazali so visoko povezavo med pomanjkanjem vitamina D in pojavom raka na debelem črevesu, raka na dojkah, raka na prostati in pljučih.
Kanadsko društvo za raka (Canadian Cancer Society) od leta 2007 priporoča vitamin D za preprečevanje raka. Prvič v zgodovini je torej pred 12 leti ustanova uradne medicine priporočala kakšen vitamin kot terapijo, s katero se lahko preprečuje pojav raka. Več o podrobnosti raziskav si preberite v publikaciji Resnice in zmote o soncu, dodamo pa naj le še to, da raziskave ugotavljajo, da vitamina D ne moremo dobiti niti iz rastlin, ki so zrasle v rastlinjakih pod umetno svetlobo, prav tako ga ne moremo absorbirati, če smo kožo zaščitili z zaščitnimi faktorji, vse več znanstvenih ugotovitev pa navaja, da dodajanje sinteznih oblik vitamina D v obliki prehranskih dopolnil ne prinaša želenih učinkov, zato ostaja najboljše (in zastonj!) prehransko dopolnilo sonce, v povezavi z zdravo prehrano, seveda. Profesor Michael Holick, en od vodilnih svetovnih strokovnjakov na področju raziskovanja vitamina D, v knjigi The UV-Advantage (Prednosti UV-žarkov) obtožuje kozmetično industrijo, da z agresivno in zavajajočo reklamo ustvarja v ljudeh pretiran strah pred sončenjem.
Vitamin D ni vitamin
Vitamin D nima kaj dosti skupnega z drugimi vitamini; vitamin ga imenujemo zgolj zaradi zgodovinske napake pri njegovem razvrščanju. Vitamin D je pravzaprav predoblika hormona, ki pomaga, da se s pomočjo holesterola proizvede aktivna oblika vitamina D. Drugi razlog, zakaj to ni klasični vitamin, je dejstvo, da je vitamin D edini 'vitamin', ki ga lahko telo proizvede samo. Med drugim deluje tako, da telesu pomaga proizvesti več naravnih antimikrobnih peptidov, ki uničujejo celične ovojnice virusov in bakterij. Z izpostavljanjem soncu se povečuje tudi učinkovitost naših belih krvničk, obenem pa pomaga proizvajati protivnetne snovi v telesu.
Če nam manjka vitamina D:
- Podvojimo tveganje za razvoj raka. V knjigi Resnice in zmote o soncu lahko preberemo, da je onkolog dr. Angus Dalgleish ugotovil, da kar 90 odstotkom njegovih bolnikov trpi zaradi pomanjkanja vitamina D! S pomanjkanjem vitamina D najpogosteje povezujejo raka na prsih, črevesju, pljučih in prostati.
- Smo na poti v osteoporozo. Če nimamo dovolj vitamina D, telo lahko izkoristi le od 10 do 15 odstotkov kalcija iz hrane.
- Imunski sistem ne deluje, kot bi moral, saj so celice T-pomagalke ob pomanjkanju vitamina D neaktivne, zato tudi ne morejo nuditi zaščite pred različnimi bolezenskimi povzročitelji, npr. pred virusi in bakterijami.
- Lahko pride do preeklampsije, ki lahko v skrajnem primeru povzroči smrt nosečnice ali (in) razvijajočega se otroka v maternici.
- Se v našem telesu hitreje in lažje nalaga prekomerna telesna maščoba.
- Bolj smo dovzetni za diabetes, bolezni srca in visok tlak.
- Dovzetnejši smo za depresijo, multiplo sklerozo, psoriazo, shizofrenijo, rahitis, tuberkulozo in miopatijo.
Gremo vsi na sonce!
Če si boste vsak sončen dan v letu privoščili 15 minut sonca, boste prejeli dovolj vitamina D, da ga bo telo shranilo tudi za zimo. Nikakor se torej ne nastavljajmo soncu kot pujski na ražnju (ki tega ne počno prostovoljno), ne delajmo 'sončnih zalog in rjave polti' tisti en teden na morju, ko naj bi se spočili, ne pa na debelo namazani trpeli pod vročim soncem – en teden 'sončenja' bo za telo le obremenilen, obenem pa vam ob izpostavljanju soncu v nevarnih urah (od 10.00 do 17.00) grozijo opekline in poškodbe, pred katerimi svarijo vsi strokovnjaki!
Sanja Lončar v publikaciji Resnice in zmote o soncu priporoča, naj se na sonce navajamo postopoma, v kratkih rokavih in hlačah (ko je seveda dovolj toplo). Začnimo z nekaj minutami dnevno v dopoldanskem času, ko sonce še ni tako močno. Če bomo čas preživljali na zgodnjedopoldanskem ali poznopopoldanskem soncu vse od zgodnje pomladi, bo naše telo do poletja pripravljeno 'prebaviti' tudi veliko večjo količino sončnih žarkov, ne da bi ob tem tvegali opekline, o katerih svarijo vsi strokovnjaki in so med krivci za nastanek melanoma.
Faktorji za zaščito pred soncem
Nikoli ne bom pozabila besed asist. Boruta Žgavca, dr. med. iz Dermatovenerološke klinike univerzitetnega Kliničnega centra Ljubljana in Dermatološkega medicinskega centra Dimnik-Žgavec, ki je na eni od novinarskih konferenc rekel: “Če se pred odhodom na sonce namažemo z zaščitnim faktorjem, potem pa se brezglavo izpostavljamo soncu in se na njem pražimo kot martinčki, je enako, kot da bi kadili cigareto za cigareto in se pomirili s tem, da si ne škodujemo, saj kadimo cigarete s filtri.« Zavedati se moramo, da višji faktor ne pomeni, da nas bo krema močneje ščitila pred sončnimi žarki; pove nam le, koliko časa smo lahko na soncu.
Zaščitni faktor 4 na primer pomeni, da smo lahko na soncu štirikrat dlje, kot če zaščitnega faktorja ne bi uporabili. Nobenih dokazov pa ni, da UV-filtri preprečujejo nastanek kancerogenih celic v telesu. Celo nasprotno, bi lahko rekli, ko si ogledamo izsledke poročil iz držav, ki so priporočale zaščitna sredstva za sončenje in so se ta prijela: prav v Avstraliji, Kanadi, ZDA, sredozemskih in skandinavskih državah je v zadnjih desetletjih melanom strmo naraščal, prav tako kot prodaja zaščitnih sredstev pred soncem. Omenjene države beležijo največji porast malignega melanoma s spremljajočim porastom smrtnosti.
Kaj pravzaprav pomeni visok zaščitni faktor?
Farmacevtka Nina Pečak, razvojnica iz Afrodite, nam je razložila: “Za doseganje SPF 50 v primerjavi s SPF 30 je treba v pripravkih za sončenje vgraditi kar 50 do 150 odstotkov več UV-filtrov. Zaščita je sicer teoretično daljša, primer izračuna za najpogostejši tip pri nas, fototip II: čas lastne zaščite (brez uporabe zaščitnih sredstev) je 15 min; SPF 30 nam omogoča 450 min, torej 7,5 ure zaščite, SPF 50 pa 750 minut, torej 12,5 ure zaščite.” Takoj se nam postavi vprašanje: kdo mora biti pred soncem zaščiten 12,5 ure in zakaj nasedamo reklamam, ki nas prepričujejo v višje faktorje s filtri, ki so za naše telo tako obremenilni?
Sanja Lončar je s svojo ekipo začela iskati izsledke o vzrokih in posledicah toksičnih kemikalij, ki so dodani izdelkom za zaščito pred soncem, in ugotovila, da so nepopolni in nedosledni. Obenem opozarja: »Ne le da zaščitna sredstva zmanjšajo sposobnost vašega telesa za proizvodnjo vitamina D, temveč so tudi polna toksičnih kemikalij. Poleg tega industrija navaja, da zaščitna sredstva za sončenje varujejo pred rakom. V vseh državah po svetu, kjer so priporočali zaščitna sredstva za sončenje in so se ta uveljavila, beležijo največji porast malignega melanoma s spremljajočim porastom smrtnosti. Statistike torej kažejo, da se vsako leto porabi več zaščitnih krem, obenem pa število posameznikov z rakom kože raste.
Ko raziskujemo dalje, odkrijemo, da so znanstveniki odkrili, da konvencionalni izdelki za sončenje vsebujejo kemikalije, ki v kombinaciji s sončnimi žarki poškodujejo DNK. Raziskovalci na kalifornijski univerzi predpostavljajo, da kemični filtri v množično razširjenih kremah za sončenje dodatno spodbujajo nastanek poškodb, ki jih povzročajo prosti radikali, kar na koncu privede do kožnega raka. Predpostavljajo, da do tega pride takrat, ko UV-žarki prodrejo v kemikalije, ki so se prej vpile v kožo.”
Poleg vsega naštetega pa kemični filtri ustavljajo tudi tvorbo vitamina D v telesu; kreme s faktorjem 5 onemogočijo 97,5 odstotka tvorbe vitamina D, faktor 15 pa kar 99,5 odstotka. Kemični filtri nas tudi ne morejo zavarovati pred poškodbami kože, obenem pa z njimi v svoje telo vtiramo še dodatno tveganje: hormonske motilce v pomožnih snoveh. Konvencionalne sončne kreme, ki sicer preprečujejo opekline in naj bi nas zaščitile pred UV-žarki, v resnici žarke absorbirajo in jih nevtralizirajo v kožo.
Ne škodujemo pa le sebi, temveč zaradi 'zaščite pred soncem', ki jo nanašamo na svoje telo, v morje odplaknemo 14.000 ton škodljivih sončnih krem letno, s čimer dobesedno povzročamo smrt koralnim grebenom in množici bitij, ki živijo v morju; Downs v svojih študijah ugotavlja, da je oksibenzon kriv za to, da se korale sploh ne obnovijo več, poleg oksibenzona pa tako na korale kot na druga živa bitja vpliva še cel spekter snovi, ki v morju (in na naši koži) nimajo kaj iskati.
Pa se spet spomnimo na kožnega raka. Kaj in kako torej s sončenjem (nikoli ne govorimo o nastavljanju soncu, izpostavljanju v nevarnih urah in opeklinah), sončnimi kremami in strahovi, ki nam najedajo zdravje? Farmacevti, dermatologi in proizvajalci sončnih krem še vedno opozarjajo, da sončenje povzroča raka. Pa vendar smo ob prebiranju študij ugotavljali, da izpostavljanje soncu (ob nenevarnih urah in postopoma) pripomore k temu, da se rakave celice ne začenjajo tvoriti. Je torej najbolje, da se na soncu povsem sprostimo in se mu izpostavimo brez zaščite? Zavedati se moramo, da je ozonska plast vse tanjša, zato pride do zemlje več škodljivih žarkov kot nekoč, obenem pa sta tudi naša koža in življenjski slog drugačna – hrana je osiromašena vitaminov, koža pa slabše pripravljena na vse vremenske vplive, saj jo obenem slabi tudi življenje v notranjih prostorih …
Zakaj pravzaprav sonce deluje na našo kožo ne le zdravilno, temveč tudi toksično, nam je razložila prof. biologije in filozofije, Sabina Košmrl: “Ker imamo ljudje radi instantne rešitve in ker smo se navadili, da prilagajamo okolje svojim potrebam, dovoljujemo, da nas farmacija in kozmetična industrija vodita 'žejne čez vodo'. Čez leto odtujeni sami od sebe, svojih potreb, resničnih želja, kot na avtopilotu sledimo navodilom, hitimo po opravkih in begamo od ene obveznosti do druge.
Utrujeno telo in prezrta duša sicer pošiljata signale, a se pogosto potolažimo, da bo kmalu dopust in se prisiljeno ženemo naprej, da bomo potem lahko zasluženo uživali. Večina želi maksimalno izkoristiti proste poletne dni in takrat se nočemo sredi dneva umakniti v senco, se bremeniti z mislijo na ogrožene koralne grebene, onesnaženo morje, ozonsko luknjo in škodljive snovi, ki jih vtiramo v svoje telo ter v telesa svojih otrok.
Redki si v svojem vsakdanjiku vzamemo čas, da si sproti oddahnemo, se povežemo s seboj, s svojimi bližnjimi, le majhen odstotek ljudi je izklopil avtopilota in vzel življenje v svoje roke. Taki svobodno dihajo tudi med obveznostmi in ne pozabijo nase niti v najbolj natrpanem urniku.
Sonce deluje zdravilno, ko ga kombiniramo z gibanjem, s pozitivno naravnanostjo, s sprostitvijo, z zdravo prehrano in dovolj vnesene tekočine ter ko smo mu izpostavljeni v nenevarnem delu dneva. Tako obnašanje ohranja pri zdravju tudi planet, ki ga bomo izročili našim otrokom in vnukom.
Če se ne bomo predramili, jasno spregledali, ukrepali in bomo še naprej ubirali bližnjice (se ne bomo umikali z opoldanskega sonca in si raje zatisnili oči in ušesa ter se pretvarjali, da smo zaščiteni, ko se bomo želeli postavljati z obarvano kožo, ko bomo cenene in nepreverjene izdelke nanašali nase in spravljali v morja, čeprav dokazano uničujejo njihovo prebivalstvo, ter tega z zgledom učili otroke), bomo iz energije, ki nam omogoča življenje, naredili sovražnika, ki nas ogroža, in ob tem uničili dediščino, ki pripada tistim, ki prihajajo za nami in za našimi otroki.”
Morda so rešitev takrat, ko se soncu izpostavljamo v večjih količinah hkrati in v urah, ki niso primerne za sončenje (ko se gremo sredi dneva osvežit v morje, jezero, reko, ko pohajkujemo po hribih, kolesarimo v neznano …), čim bolj naravna sredstva za zaščito pred soncem, ki pa vedno morajo vsebovati UVA- in UVB-filtre. Kako delujejo?
NARAVNA SREDSTVA ZA ZAŠČITO
Naravne (mineralne) kreme za sončenje nas zaščitijo s cinkovim oksidom, za katerega pa moramo biti prepričani, da ni v obliki nanodelcev (belim mat pigmentom, ki ga najdemo v naravi in deluje protivnetno, antibakterijsko in antivirusno; uporablja se v naravnih kremah za občutljivo dojenčkovo ritko, v mineralnih ličilih in naravnih kremah za sončenje, pomaga pa tudi pri celjenju aknaste in občutljive kože) in titanovim dioksidom (belim mineralom, ki ga najdemo v naravi, na primer v belem pesku na plaži, deluje kot ščit in blokira UV-žarke; priljubljen je tudi v mineralnih ličilih), v nasprotju s kemično zaščito pred soncem, ki vsebuje snovi, katerih imena se po navadi končajo z -at, -en ali -on (največkrat homeosalat, oktorilen, oksibenzon).
Številne tovrstne kemične sestavine lahko povzročijo motnje hormonskega delovanja in posledično spremembo celic. Čeprav imamo vsi radi prijetne vonjave in dišave, ki nas spominjajo na otroštvo ob morju, s kremami za sončenje ne vnašajmo sintetičnih dišav, ki jih na embalaži pogosto najdemo pod imenom parfum ali paraben. Povzročijo lahko alergične reakcije in solzenje, parabeni (zlasti butilparaben) pa so lahko povezani tudi z nastankom kancerogenih tumorjev.
OLJA ZA ZAŠČITO
Poleg zaščitnih krem in losjonov s preverjenimi sestavinami naravnega izvora, ki jih je k sreči tudi v naših trgovinah vse več, premislite tudi o zaščiti z rastlinskimi olji ob zgodnjedopoldanskih in večernih urah, ki poleg zaščitnih, hranljivih in blagodejnih peptidov koži zagotavljajo še veliko vitaminov in antioksidantov ter čudovito nego. Obenem se antioksidanti v oljih borijo proti prostim radikalom in preprečujejo poškodbe celic.
Avokadovo olje: pomaga pri zaščiti kože pred izgubo vlage in pomirja kožo (ZF 4). Priporočljivo je za nego pred sončenjem in po njem.
Kakavovo maslo poskrbi za obarvanost kože, in čeprav prepušča UV-svetlobo, vsebuje velike količine antioksidantov, predvsem vitamina E; ta nevtralizira škodljiv vpliv prostih radikalov, ki se tvorijo med sončenjem. Uporabljajte ga le v jutranjem in v poznopopoldanskem času, saj nima zaščitnega faktorja!
Karitejevo maslo uporabljajo v njegovi domovini – Afriki – za zaščito pred soncem; njegov zaščitni faktor je do 6. Kožo izdatno vlaži in ji vrača prožnost, pomaga tudi pri kapilarni cirkulaciji. Učinkuje blago antibakterijsko, blaži manjša vnetja kože in pomaga pri zdravljenju brazgotin. Nekatere študije so pokazale, da cinamična kislina v njem lajša poškodbe kože, prizadete zaradi UV-žarkov, zato je priporočljivo tudi za nego po sončenju.
Kokosovo olje ima naravni zaščitni faktor 4 in je odličen antioksidant, izjemno vlaži kožo ter je popolno za nego opečene kože. Tanek nanos olja zaščiti prizadeto mesto pred umazanijo in bakterijami ter pomaga preprečevati srbečico, zato ga nanesite tudi po pikih žuželk in manjših poškodbah. Z njim lahko zaščitite tudi lase pred slano vodo, klorom in sončnimi žarki.
Olje grozdnih pečk: bogato je z antioksidanti, ki pomagajo zaščititi kožne celice (ZF 4). Pomaga tudi pri obnavljanju kože.
Olje pšeničnih kalčkov naj bi imelo zaščitni faktor 15 do 20, obenem je čudovito za nego kože, saj vsebuje izjemno količino vitamina E (1 čajna žlička olja vsebuje 12,5 mg vitamina E), ki celice brani pred oksidativnim stresom, ki je tudi posledica sončenja. V temni stekleni embalaži lahko to hladno stiskano olje hranimo dalj časa.
Sezamovo olje je bogato z antioksidanti, vitaminom E, sezamolom in sezaminom, ki delujejo proti prostim radikalom. Primerno je tudi za mastno kožo.
Sončna hrana
Tako kot nam je telo hvaležno, da mu ob povečani telesni dejavnosti ponudimo več beljakovin, ob večji izpostavljenosti na soncu poskrbimo, da mu bomo privoščili več betakarotena – naredimo si obrok iz korenčka in rumenih buč, osvežimo se z melonami in posladkajmo z marelicami. Zagrizimo tudi v češnje, saj delujejo kot močan antioksidant s protivnetnimi lastnostmi ter pomagajo pri obnovi kože, paradižnik; antioksidant likopen iz paradižnika zmanjšuje vpijanje UV-žarkov. Privoščimo si borovnice in temno čokolado, saj flavonoidi zmanjšujejo količino UV-svetlobe, ki jo vpija koža, in kavo, saj kofein zmanjša možnost za razvoj raka bazalnih celic.
S pravo mero, tako kot pri vsaki stvari v življenju, bo sonce delovalo na našo kožo, počutje in zdravje le kot prijeten poljub, zato se radostimo vseh dni, ki jih lahko preživimo na prostem.
Tekst: Petra Arula
- Preberite si še: Učiteljica: "Potrebno bi bilo uzakoniti obvezno šolo za oba starša."
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
