Mi potrebujemo Zemljo, ne Zemlja nas!
Včasih smo živeli v sožitju z naravo. Naši daljni predniki so jo poznali kot lastni žep – njene zakonitosti, njene potrebe in njene darove. Zavedali so se njenega pomena, zavedali so se, da mi potrebujemo Zemljo in ne Zemlja nas. Nekje na poti pa smo na to malo pozabili. Morda ob kmetijski revoluciji, ko smo si začeli zemljo vse bolj lastiti in kasneje z industrijsko revolucijo – prevzeti od novih izumov in napredkov – odnos z naravo začeli še bolj zanemarjati. Izolirali smo se od nje, si jo priredili po svojih idejah, željah, pohlepih ... Odtujili smo se od nje in posledično tudi od sebe. Danes v okviru znanosti sicer o naravi vemo več kot kadarkoli prej, a je na ravni posameznika to znanje močno upadlo.
Hitimo vsak v svojo smer. Redko se ustavimo in vprašamo, kam nas to pravzaprav pelje. Še dlje stran? Pozabljamo, da si je Zemlja že mnogokrat opomogla od ogrevanj, ohlajanj in naravnih katastrof. In tudi tokrat si bo ... vprašanje pa je, ali si bomo mi? (Kdaj) bomo padli v luknjo, ki si jo tako vztrajno kopljemo že mnogo let? Se zavedamo, da bomo za sabo potegnili še na milijone nedolžnih živalskih in rastlinskih vrst?
Zato pojdimo nazaj k naravi. Pojdimo v gozd, v gore, ob reko. Pojdimo po pozabljene spomine, ki pripoveduje o tem, kaj pravzaprav Zemlja je in kaj nam pomeni. Več časa, kot preživimo v naravi, močneje vznikne zavedanje o tem, kako z njo ravnati. Vznikne pa tudi zavedanje o sebi in pečatu, ki ga puščamo v svetu.
3 prakse, s katerimi se lahko spet zbližamo z naravo:
1. Hoja z bosimi nogami
Prvi čevlji so se pojavili približno sedem do osem tisoč let pred našim štetjem. Pred tem so ljudje tudi na dolge razdalje hodili bosi, njihovi podplati pa so bili bolj utrjeni. Čeprav danes povsod hodimo obuti, pa bi bilo dobro, da občasno sezujemo čevlje in se sprehodimo bosi – še posebej v naravi. Tako lahko poleg opazovanja narave okoli nas začutimo zemljo pod našimi nogami, mah, listje, travo ... s hojo po koreninah ali kamenju si utrdimo podplate in okrepimo nekatere mišice na nogah, ki se zaradi udobnosti čevljev drugače ne aktivirajo pogosto.
Privoščite svojim stopalom nekaj oddiha, svobode, kisika in stika z Zemljo.
Bosonoga hoja je dobra tudi zato, ker:
- je veliko čevljev škodljivih (tako za nogo kot za hrbtenico),
- omogoča boljše ravnotežje,
- izboljša moč v nogah,
- izboljša držo hrbtenice,
- pospeši cirkulacijo,
- ponuja brezplačno refleksno masažo in posledično vpliva na probleme v drugih delih telesa (na stopalu imamo namreč točke, ki vplivajo na celotno telo in organe),
- izboljša imunski sistem,
- izboljša našo pozornost,
- absorbiramo Zemljino subtilno energijo,
- nam daje občutek svobode.
2. Vrtnarjenje
Posadimo lahko rože, zelišča za čaj, zelenjavo ali celo drevo ... proces sajenja nas poveže z naravo, pri tem pa iz prve roke izkusimo, kako iz našega truda vzklije nekaj lepega. Sajenje svoje zelenjave in/ali sadja pripomore k zavedanju, iz kje naša hrana izvira in kaj vse je potrebno, da jo dobimo – ne samo obisk trgovine. S tem začnemo bolj ceniti tudi prostor, kjer hrana zraste in vse, kar sodeluje pri njenem nastanku.
Poleg tega so raziskave pokazale, da kontakt z zemljo (kjer ni uporabljenih nobenih pesticidov) in njenimi mikroorganizmi spodbudi sproščanje serotina, naravnega antidepresiva, v možganih!
- Poglejte si še: BREZA nas razbremeni utrujenosti in stresa
3. Sprehod v temi
Poleg običajnih sprehodov v naravi se kdaj sprehodite tudi v temi. Ker naš dominantni čut, vid, takrat ne dobi dovolj informacij, se bolj aktivirajo ostali čuti – lahko smo pozorni na različne vonje, ki jih zaznamo v naravi, na zvoke, ki jih slišimo, na dotik stvari okoli nas ...
Ker smo se navajeni sprehajati po svetlem, bo sprehod v temi malo večji izziv – pri tem ne bomo mogli uporabljati »avtopilota« in zatopljeni v misli hoditi okrog. Ko preusmerimo pozornost na naše čute, smo bolj prisotni v trenutku in s tem tudi bolj povezani z naravo, ki nas obdaja.
Ponoči pa se lahko povežemo z naravnimi silami tudi s pomočjo ognja!
Ko se povežemo z naravo in okrepimo zavedanje o njej, začnemo spreminjati tudi svoj odnos do nje. Navsezadnje, s skrbjo za naravo skrbimo za svoj lasten obstoj.
Čas je, da nekaj spremenimo – sprememba pa se vedno začne na ravni posameznika.
Napisala Pika Vrčkovnik
- Poglejte si še: Tisti, ki opazuje lepoto Zemlje, najde ključ za življenje
Spremljajte našo rubriko 5 tednov za Zemljo. Še vedno se lahko prijavite na naš IZZIV TUKAJ.