Brez čutov ne moremo zaznati sveta. Tudi za dojemanje duhovnega sveta potrebujemo ustrezne čute. Antropozofska duhovna znanost, kot jo je zasnoval Rudolf Steiner, odkriva v človeku 12 čutov.
V članku 12 čutov zaznavanja po Rudolfu Steinerju smo obravnavali čutila, ki predvsem sprejemajo zunanji svet, kakor se ta dotika človeka in vdira v njegov telesni in duševni organizem. To so tip, čutilo za življenje, čutilo za gibanje in čutilo za ravnotežje, ki jih imenujemo fizična čutila. Tem sledita še vonj in okus, ki sodita k duševnim čutilom.
Kar zaznavamo s temi čutili, postane vtis, na vtis pa se odzivamo z občutkom simpatije ali antipatije. Občutek se ugnezdi v naš spomin ali utone v pozabo, od koder pa ga vendarle lahko z večjim ali manjšim naporom spet izvlečemo. V spominu in pozabi deluje dalje, tako da z njim zaznavamo na duševni ravni. Predelan je in oplemeniten z lastnim odzivom.
Česar se spomnimo, oblikujemo v predstavo, v misel, spoznanje in zavest. Tako se začenja novo duševno dogajanje na področju čutil. Tok doživljanja se obrne v nasprotno smer, kar se izraža tudi v drugem polkrogu Zodiaka. Od vodnarja preskočimo k ozvezdju device in od tam k ozvezdju ovna. V tem polkrogu začenjamo s čutili ne le sprejemati, temveč tudi oddajati. V svet se obračamo z večjim ali manjšim interesom in pozornostjo.
Čutilo za vid (devica)
Kaj vidimo? Osvetljene predmete. Obdaja nas osvetljen zrak. Povedali smo že, da vidimo osvetljene predmete, svetlobe same pa ne. Če v povsem temnem prostoru, v katerem je zrak čist, brez prahu, usmerimo svetlobo iz njenega izvira z enega konca k steni na drugi strani, bo osvetljen kos stene, njenega žarka pa ne bomo videli.
Svetloba je nevidna. Če pogledamo v vir svetlobe, nas to slepi, če pa smo v temi, se izgubljamo. Povedali pa smo tudi že, da oblike predmetov zaznavamo s čutilom za gibanje, ker obliko ponovimo z gibom v svoji notranjosti. Z očmi zaznavamo zgolj barve, namreč to, kar je med svetlobo in temo. Toda ničesar ne bi jasno videli, ko ne bi tega tudi hoteli pogledati. Če pogleda ne usmerimo nikamor, gre vse samo mimo nas in se ne dotakne naše zavesti. Oči nam je oblikovala svetloba, ni pa samo ustvarila organizma za vid, temveč se je ugnezdila vanj kot košček sebe same. Je drobno sonce v nas, zato iz oči vedno sveti.
Oči se ne postarajo. Ko hočemo nekaj pogledati, pošljemo iz oči žarek sonca našega bitja. Gledamo s sončno svetlobo, ki je v nas. Gledamo na vse enako, tako kot gleda Sonce na vse, kar je na Zemlji, enako. Zato je vid podlaga za objektivnost. Vendar pa vse, kar vidimo, spremljamo z mišljenjem. Tako se lahko zgodi, da vidimo nekaj v daljavi, a še ne vidimo jasno in si o tem nekaj mislimo, kar v resnici sploh ni. Šele ko se stvari približamo ali jo pogledamo pozorneje, jo prepoznamo.
Svet barv je obsežno področje, o katerem obstajajo številne in različne raziskave. Posebno ustvarjalno je v umetnosti. Naj nakažemo nekaj lastnosti barv. Sredino med svetlobo in temo tvorita dve komplementarni barvi: rdeča in zelena. Rdeča deluje na človeka živo in z neposredno silo in nam je blizu.
Zeleno doživljamo kot živo zato, ker se vse rastlinstvo odeva vanjo, vendar je v primerjavi z rdečo njena sila motna, kakor da bi utonila in se zadušila. In resnično, rumena barva utone v modri in tako nastane zelena. Svetloba se spušča v temo, v smrt. Rdeča pa nastane, ko se tema sreča s svetlobo, z življenjem, tako da se postopoma zasvetijo modra, vijolična, rdeča. Modra nas povede v globino in daljave. Rumeno pa se razgrne čez vse in nas veseli.
Z vidom se obračamo k svetu s svojim interesom in voljo. Iz oči pošiljamo žarek svoje svetlobe. Naš interes je lahko pristranski, le če se naučimo gledati tako, da hočemo videti stvar, kakršna je, ne pa to, kar nam je na stvari všeč ali kar bi radi videli v njej ali kar nam pade na um. Naš interes in naša volja morata biti čista.
V tem smislu je razumljivo, da je vid v zvezi z ozvezdjem device. Takšen »deviški« vid, očiščen osebnega, je objektiven in je kot tak podlaga za objektivnost. Je nedotakljiva jasnost. Zato je oko pri človeku posebnost in se razlikuje od oči pri višjih živalih. V človekovem očesu se ob straneh vidi njegova belina, pri živalih ne.
Čutilo za toploto (lev)
Samo s tipanjem ne moremo zaznati toplote. Zaznamo jo s toploto svojega telesa. Toplota prežema vse snovi, predmete, vsa bitja, vse pojave sveta. Je še finejša snov kot zrak in povzroča večje ali manjše gibanje, zato vlada mnenje, da je toplota gibanje. V resnici je gibanje posledica toplote. Nižje živalske vrste so odvisne od zunanje toplote, šele višje lahko ustvarjajo lastno toploto. Tudi človekov organizem jo ustvarja sam. Obstajata zunanja in notranja toplota, slednja je čutilo zanjo, čutni organ. Njeno jedro je v srcu in se širi s krvjo po vsem telesu. Izžareva tudi navzven. Pošiljamo jo v okoliški prostor s svojimi simpatijami. Ali tudi z antipatijami kot duševni hlad. To zaznajo tudi ljudje okrog nas.
Človeka ogreje interes za neko stvar. Navduši ga ideja, ogreje se zanjo. Toplota je volja. Temeljna volja je volja po življenju. Ta je instinktivna in se je ne zavedamo, vendar jo branimo, kadar je ogrožena. Lahko pa vrednost življenja in obstajanja spoznamo in se zavemo volje po tem. Z višjo zavestjo rasteta volja in odgovornost do nje.
Če dojamemo globlji smisel sveta in življenja, se ogrejemo zanj in prebujamo voljo iz področja nezavednosti. V spoznanju je toplota. Modrost življenja je hrana srčni toplini. Poznamo izraze, kot so topla beseda, toplina duše, toplo srce. Ljubezen, interes za drugega človeka, razumevanje drugega človeka, je notranja toplota, toplina. Je sila spreminjanja in očiščevanja, ki zajema ves svet. Vsak ideal vsebuje toploto, ognjeno silo, ki spreminja in očiščuje, kar ni idealno. Vprašanje pa je, kako človek deluje z njo.
Če je nimamo v zavesti, lahko deluje z besom in nagoni. Če imamo ideal, ne pa razumevanja drugih ljudi, ga uresničujemo brezobzirno, nasilno in tako že odstopamo od ideala. Čutilo toplote je v pravem smislu orodje zavesti in predstavlja prestop iz duševnih k duhovnim čutilom. Kozmični predstavnik tega čutila je ozvezdje leva.
Vonj, okus, vid in čutilo za toploto so duševna čutila. Usodno je, da v kulturi današnjega časa ne razlikujemo več, kaj je duševno in kaj duhovno. Oboje pomešamo ali istovetimo duhovno z duševnim. Zato duševne izkušnje nepremišljeno že označujemo kot duhovne.
Dogaja pa se tudi že, da duševnega ne ločujemo od telesnega in da oboje razumemo kot dejavnost telesne organizacije, a ne obratno, da namreč duševna in duhovna dejavnost poganjata telesno. Duhovna znanost razlikuje tri člene človekovega bitja: telo, dušo in duha. Zato tudi delimo čutila glede na to, na katere člene človekovega bitja se nanašajo in tako tudi ločujemo duhovna čutila od duševnih. Tako stopamo od tod dalje na področje duhovnih čutil.
Čutilo za sluh (rak)
Za marsikoga utegne biti nenavadno, da sluha ne prištevamo k duševnim čutilom. Svet zvoka je univerzalen, za vse ljudi isti, tako tudi glasba. Je nekaj objektivnega in prerašča to, kar je v človeku osebno in zgolj duševno.
Kaj je zvok? Nihaji v zraku? S sluhom ne zaznavamo nihajev, temveč kvaliteto snovi, ki oddaja zvok. Ta nastane, ko nekaj udari na nekaj drugega. Ta udarec povzroča nihanje v zraku, po katerih potuje ali na katerih »jaha« zvok. Če bi to še naprej raziskovali, bi ugotovili, da je zvok določen svetlobni in toplotni tok. To povezuje čutilo sluha s čutilom za toploto.
Slišimo to, kar hočemo slišati. Vse drugo gre mimo nas, le če je nekaj zelo glasno, nas to mimo naše volje prisili, da to slišimo. Če hočemo nečemu prisluhniti, moramo umiriti telo, se notranje zbrati in biti predani temu, kar z zvokom prihaja do naših ušes. Človek pa lahko zvok ustvari tudi sam. Njegov organizem je lahko instrument.
Zvok ima tri razsežnosti: jakost, dolžino in višino. Prva je fizična, druga duševna in tretja duhovna. V naravi vlada bolj ali manj tišina. Naravni zvoki se pojavljajo redko, so pa pestri in številni: zvoki ptičjega petja, oglašanje raznih živali, šumenje vetra, žuborenje potoka, kotaljenje kamnov … So živi in neživi zvoki. Z živimi se oglašajo živali, živa bitja, živi pa so tudi zvoki, ki jih ustvarja življenje, na primer, ko veter veje skozi listnato krošnjo dreves ali ko grmi slap vode v globino. Številni zvoki so samo mehanski pojavi. S tenkočutnim posluhom jih lahko razlikujemo in razberemo iz njih njihove lastnosti in njihov izvor.
Tišina, ki smo jo že omenili, je poseben pojav. Slišimo jo, čeprav ni zvok. V tišini zadene neslišno na fizično in spolzi ob njem. Dotikata se.
Glasba s klasičnimi inštrumenti je živ zvok in je kulturnega izvora. Ustvari jo človek kot živo bitje. Tehnično shranjena glasba je posnetek in ni več živa, je surogat, četudi je še tako popoln. Glasbo orkestra slišimo z različnih mest, kjer so pač glasbeniki. Tehnični glasbeni mediji pošiljajo glas iz zvočnika in tehničnega zapisa, iz enega vira, lahko tudi iz več zvočnikov, v katerih pa je to, kar izraža posamezen inštrument, mehanično spojeno.
Glasba nastane, ko enemu zvoku sledi drugi ali vrsta drugih zvokov. Prisluhnemo jim, vendar vtise zvokov tako rekoč izbrišemo, da bi slišali tisto, kar je med zvoki. Glasba ponese človeka neposredno v duhovni svet, in ker je objektivna, deluje tako na subjektivne občutke in jih preoblikuje v dejanska duhovna doživetja sveta. To povezuje sluh z ozvezdjem raka. Pod zunanjim oklepom živi mehka in subtilna notranjost.
Človek oblikuje svoj glas. Določi mu jakost, višino in dolžino. Pusti mu, da steče v toku ali naleti na bolj ali manj trdo oviro, ki jo na različnih mestih ustvari z usti, v grlu ali včasih celo v nosni votlini. Tako nastanejo vokali in konzonanti in tako prispemo do naslednjega čutila.
Čutilo za govor (dvojčka)
Ko se glasovi, na primer vokali in konzonanti, povežejo v organizem, nastanejo besede in govor. Tudi v tem primeru je tako kot pri glasbi. Govor zaznamo, ko tako rekoč utišamo glasove in usmerimo pozornost v tokove med njimi. Slišno napravimo neslišno, vendar zaznavno. Kaj zaznavamo? Pojav, ki ni zvočen, vendar je sam svoj pojav. Moramo se ga naučiti razbrati. Z določenim trudom tako ustvarimo čutilo za govor. Zato je to kulturno čutilo in je posledica kulturne dejavnosti.
Če hočemo dojeti, kaj je čutilo za govor, si moramo predstaviti, da poslušamo ljudi, ki govorijo nam nerazumljiv jezik. Jezik ni fizični, temveč duhovni pojav. Jezik pa je že katerikoli pojav v svetu, ki pritegne našo pozornost, ker nam lahko nekaj pove o sebi. Kaj je tisto, kar nam tako govori v pojavu, je fizično nepredstavljivo.
Vendar ničesar v svetu ne moremo spoznati, če do tega nismo pozorni. Ves svet je neviden in neslišen govor, ki je vtkan v stvarnost in v stvarstvo. Iz zaznavanja govora sveta je nastal jezik, so nastali jeziki. Vsaka jezikovna skupnost je po svoji naravi in svojih sposobnostih ustvarila svoj jezik. Vsak glas je tudi gib. Glas »a« je odpiranje, glas »e« je zoženje, zapiranje, glasova »t« in »d« sta tolčenje in udarjanje. Itd.
Mogoče se je pogovarjati z gibi. Vsak glas je tudi oblika. Z določenimi oblikami zapisujemo gibe glasov kot črke. Prvotna pisava je bila slikovita tvorba. Črke so nastale kasneje. Ko pa beremo, notranje slišimo to, kar smo prebrali.
Jezik se naučimo razumeti. Običajno nam ni treba posebej misliti, kaj je nekdo rekel. Kaj pove jezik, to preide v navado. Kljub temu smo pogosto v položaju, ko se moramo posebej potruditi, da izrečene besede v svoji notranjosti ponovimo, se jih spomnimo in razločimo ter premislimo.
Svet kot govor, kot jezik sveta, je Beseda, kakor jo omenja svetopisemska Geneza. Je duhovni dvojček materialnega sveta in se nanaša na ozvezdje dvojčka.
Čutilo za mišljenje (bik)
Da je mišljenje ali razumevaje čutilo, se utegne komu zdeti nemogoča trditev. Vsi vemo, da mislimo, bolj malo pa se zavedamo tega, kaj mišljenje je. Ko nekaj mislimo, se nam tisto nekaj razjasnjuje, bolj malo pa vemo, kako se to godi. V toku mišljenja se mišljenja ne zavedamo, šele ko ta tok ustavimo in se ozremo nazaj, ko torej mišljenje obrnemo v nasprotno smer, se spomnimo, kaj smo mislili in kako je to potekalo.
Iz tega lahko razberemo, ali smo morda napravili kako napako v mišljenju, ali se motimo, ali nas je nekaj zaslepilo, ali nas je nekaj zavedlo na stranpot, lahko tudi preverimo, ali gre za laž in podobno. To nam daje upanje, da je resnico o nečem, kar trdimo ali kar trdijo drugi, mogoče spoznati.
Sposobnost mišljenja je človeku dana, vendar mislimo le takrat, ko to hočemo. Potrebni so volja, zavesten trud. Kako se to izraža? Pred nami je na primer predmet ali pojav ali vsebina nečesa.
K temu usmerimo svojo pozornost. Pri tem pazimo, da je ta pozornost čista, brez vnaprejšnjih sodb, in ne da bi nas zaslepil kakršenkoli osebni občutek, osebni namen, ne da bi mišljenje podredili nekemu posebnemu lastnemu in egoističnemu interesu. Pazimo na to, da ne mislimo tega, kar bi želeli videti, temveč to, kar je dejansko pred nami. Torej moramo prečistiti sami s seboj, česar nismo vedno sposobni. Volja in trud, da bi to dosegli in dosledno prakticirali, je kultura človeka. Potem se spustimo v predmet, pojav ali vsebino, ki je pred nami. Tedaj se zgodi nekaj, česar ne opazimo takoj.
Mišljenje se je sposobno povezati z vsemi čutili in skupaj z njimi prodreti v to, do česar smo pozorni. Tako je mogoče reči, da se mišljenje začne z dejavnostjo nesebične pozornosti. To je ljubezen do vsega sveta, do drugih bitij, do drugega človeka in stvari. Malokomu pride na misel, da je šele mišljenje v tem smislu resnična ljubezen.
Ko prodremo v predmet naše nesebične pozornosti, zajamemo vase vse, kar zaznamo, začutimo, obdržimo v spominu, tako da se lahko tega, ko to hočemo, spomnimo.
Spominjanje je prva stopnja mišljenja. Nato po spominu ustvarimo predstave. Predstavljanje je druga stopnja mišljenja. Tretja stopnja je misel, ideja o tem, kar smo opazovali z mišljenjem. V običajnem, vsakdanjem življenju ne razlikujemo predstavljanja od mišljenja. Oboje pomešamo med sabo. To sta dve različni duševni dejavnosti, ki pa sta obe dve stopnji istega.
Misel ali ideja nastane, ko z vpogledom v predstavo izčrpamo in zajamemo njeno živo vsebino, nato pa predstavo tako rekoč izbrišemo. V nas ostane izkušnja tega, kar smo zajeli iz predstave. To izkušnjo osvetlimo z zavestjo. V nas se vname živo bistvo opazovane snovi našega mišljenja. To je plod naše nesebične pozornosti, to je misel, povsem določen vzgib svetlobe, poln vsebine in življenja.
Vse to lahko ponovimo in še enkrat ponovimo, dopolnimo, poglobimo, očistimo zmot in slepil ali laži. Včasih moramo ta postopek ponoviti, ker nas k temu prisilijo okoliščine, in je to lahko mučno in neprijetno. Vredno pa je takšne neudobnosti premagovati – resnici na ljubo. Ko pa se tega lotimo iz občutka lastne vesti, je to znamenje višje zavesti. Proces od nesebične pozornosti do ljubezni do resnice je bistvo mišljenja.
Če razumemo mišljenje ali razumevanje kot proces, je to kot »prebavljanje« doživetij sveta. Ker je bik kot govedo žival, ki je specializirana za prebavo, lahko vidimo čutilo za mišljenje v zvezi z ozvezdjem bika.
Čutilo za jaz (oven)
Omenili smo višjo zavest. Kaj je to zavest? Že občutek, čutenje nečesa, je zavest. Vendar v čutenju še ne vemo točno, kaj občutimo in s kakšnim občutkom. Nam je všeč ali pa nam je odvratno? In zakaj?
Čutenje je samo napol zavestno. Vendar pa se s čutenjem začne proces zavedanja sebe, kajti vemo, da sem to jaz, ki to tako občutim. Poistovetim se s svojim čutenjem. Opazim pa, da me občutki premetavajo sem in tja. Preplavijo me in obvladajo. Zaslepijo me. Občutim, da je nekdo do mene zadržan, in to doživljam, kot da me sovraži. V resnici pa samo trezno opazuje mojo osebnost. Zato začnem preverjati svoje občutke in misliti, kot smo to prikazali v odstavku o mišljenju.
Rečeno je bilo, da mišljenje lahko zajame vsa čutila vase, zdaj pa opazimo, da sem jaz ta, ki razpolaga s sposobnostjo mišljenja, s sposobnostjo nesebične pozornosti do sveta in ljudi ter ljubezni do resnice. Zavedanje se je povzdignilo še za eno stopnjo višje. Povzdigne se tudi zavest o sebi. Izenačim se s svojimi mislimi. Spoznam se v svojih mislih, v svojih spoznanjih.
Toda svoje misli in svoja spoznanja lahko tudi preverjam, kajti z mišljenjem in svojo zavestjo napredujem in spreminjam sebe in svoje misli. V meni deluje vest. Prodiram vedno globlje v resnice sveta in v resnico o sebi. Začnem se istovetiti zgolj z zavestjo. Zavest, to sem jaz.
Vendar spreminjam, prenavljam, povzdigujem tudi zavest. To lahko počenjam v neskončnost. Ljudje se te neskončnosti radi ustrašijo, vendar to je pač tako, da je zavest neskončna in z njo se človekov jaz širi v neskončnost. V zavesti zaslutimo višji jaz. V odstavku o ravnotežju je omenjeno, da v zenitu na nebu doživlja človek svoj višji jaz, torej v točki, od koder pošilja Sonce svoje žarke na Zemljo in v vesolje.
Jaz lahko rečemo le samemu sebi. Če rečem jaz, menim sebe, ne drugega človeka. Opažam, da se moj jaz lahko spusti, kot smo pravkar prikazali, v moje občutke in v moje misli, vendar se vedno tudi dvigne nadnje, se ne istoveti z njimi. Navsezadnje se dvigne nad vse, s čimer smo se istovetili. Vendar ostane jaz, lastna identiteta. Ta je božanska. Jaz lahko priča o sebi le s slovitim biblijskim izrekom: Jaz sem, ki sem. Nič drugega ni njegova identiteta kot jaz sam. V tem ni nobenega egoizma in je čisto kot Bog.
Ko otrok približno v tretjem letu starosti lahko izreče besedo jaz, doživlja predvsem svoj fizični organizem. V približno sedmem letu starosti začenja doživljati, da živi svoje življenje. V puberteti začne svoj jaz povezovati s svojimi občutki, ki ga vsega preplavljajo.
Šele postopoma prepoznava v mislih, ki jih sprejema iz okolja, svoje misli, ko je sam premislil, kar kot misel prihaja k njemu od drugod. Tako se od 18. do 21. leta razvija njegova polnoletnost in njegova samostojna miselna identiteta. Temu sledi rast zavesti, rast človekovega jaza skozi ves tok njegovega življenja.
Toda čutilo za jaz ni čutilo lastnega jaza, temveč ga razumemo tako, da vse, kar tukaj prikazujemo kot dogajanje človekovega jaza, občutimo v dogajanju drugega človeka. V tem pogledu smo večinoma površni. Razviti moramo neskončno voljo in neskončen trud po spoznanju drugega človeka, da bi ga resnično občutili kot njegov jaz, to se pravi, da bi doumeli Boga v človeku, da bi razvili ljubeče doživljanje njegove identitete, ki daleč presega fizično obstajanje. Svoje bitje postavimo na oltar, žrtvujemo ga za doživetje bitja svojega drugega kot samega sebe. Oven je simbol tega žrtvujočega se dejanja.
Tekst: Samo Simčič
PREBERITE TUDI PRVI DEL ČLANKA:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
