Ker je človek slika kozmičnih sil, odsevajo v njem ozvezdja zodiaka kot organi zaznavanja. Fizični čuti so tip (tehtnica), čut za življenje (škorpijon), za gibanje (strelec) in za ravnotežje (kozorog). Duševni čuti so vonj (vodnar), okus (ribi), vid (devica) in za toploto (lev). Duhovni čuti so sluh (rak), za govor (dvojčka), za mišljenje (bik) in za jaz (oven).
Brez čutov ne moremo zaznati sveta. Tudi za dojemanje duhovnega sveta potrebujemo ustrezne čute. Antropozofska duhovna znanost, kot jo je zasnoval Rudolf Steiner, odkriva v človeku 12 čutov.
Ker je človek slika kozmičnih sil, odsevajo v njem ozvezdja zodiaka kot organi zaznavanja. Tega pa naj ne povezujemo s kakršnimkoli ustvarjanjem horoskopov. Človek je samostojno, emancipirano bitje in upravlja svoje čute z lastno presojo. Fizični čuti so tip (tehtnica), čut za življenje (škorpijon), za gibanje (strelec) in za ravnotežje (kozorog).
Duševni čuti so vonj (vodnar), okus (ribi), vid (devica) in za toploto (lev).
Duhovni čuti so sluh (rak), za govor (dvojčka), za mišljenje (bik) in za jaz (oven). Če to vidimo v krogu, sta to dva polkroga: od tehtnice do rib je en polkrog, nato se tok obrne k devici in steče v nasprotno smer v drugem polkrogu ter se zaključi v ovnu.
V današnjem času je človek močno izpostavljen pridobitvam civilizacije, posebej pa tehnični kulturi, medijem. To enostransko vpliva na človekova čutila, zato je nujno, da se jih zavemo in negujemo, sicer se lahko zgodi, da otopimo za doživljanje in dojemanje sveta.
Čutilo za tip (tehtnica)
Z vsakim čutom nekaj otipamo. Tip je osnova za vse čute. Ko otrok pride na svet, zaznava predvsem s tipanjem. Drugi čuti so v zasnovi, vendar še nerazviti. Ko se rojeva, gre skozi ozek 'kanal', v katerem intenzivno doživi stik s kožo. To je zanj povsem novo, saj ga je dotlej obdajala tekočina in je nasploh bil del materinega telesa.
Če se z dlanjo dotaknemo nekega predmeta, zaznamo npr. gladkost ali hrapavost, toploto ali hlad, obliko predmeta, mehkost ali trdoto itd. Vse to pa zaznavamo z drugimi čuti, kajti noben čut ne deluje ločeno od drugih. Kaj pa zaznavamo samo s tipanjem? Z njim prodremo do roba svojega telesnega organizma, do kože. Od tu dalje, zaznamo, obstaja svet, kaj pa je v svetu, to zaznavamo z drugimi čuti.
Vsak čut deluje prebujajoče. Tipanje drami zavest, da je človek lastno, fizično bitje, ločeno od sveta. Posledica tega v duševnem svetu je, da človek na tej osnovi razvija podlago za doživljanje sebe, svojega jaza. Doživlja osamljenost in zapuščenost, vendar tudi samozavest. Čut tipanja povezuje človeka z ozvezdjem Tehtnice, s tankočutnim zaznavanjem težnostnega položaja v fizičnem svetu in materialnega obstajanja.
Čut za življenje (škorpijon)
Da obstaja ta čut, je neznano. Ne zavedamo se ga. Ne čutimo zavestno, kaj oblikuje in vzdržuje našo telesno organizacijo, naše notranje organe, ne čutimo toka, ki to povezuje v celoto. Ne čutimo rasti las in nohtov ali kako se celijo rane. So pa izjemni trenutki, ko se tega čuta zavemo. Lačni smo. Utrujeni smo. Telo je oslabljeno. Dokler je bil otrok v materinem telesu, vzdržuje njegovo prehranjevanje in sploh obstajanje materino telo. Ko se rodi, pa je prepuščen svetu. Začenja doživljati lakoto in žejo.
Ni dolgo buden, potrebuje veliko spanja. To so znaki doživljanja življenja svojega telesa in svojega bitja. Če zbolimo, čutimo, da naš organizem ni skladen z zunanjimi silami. Boli nas. Zadenemo ob neki predmet, udarimo se in nas zaboli. Šele takrat, ko z nami nekaj ni v redu, se zavemo, da to zaznavamo, in sicer s čutom za življenje. V običajnem stanju se življenja v sebi ne zavedamo. Zavemo se ga, ko je naše življenje ogroženo.
Čut za življenje je instinktivno, je nezavedna volja po življenju. Ta volja kakor da ne prihaja iz nas, temveč je darovana od neznanega sveta zunaj nas. Je Božja volja, da živimo. Na duševnost deluje tako, da nas opozarja na nezavedno v nas. Da obstajajo neznane sile, ki nam ustvarjajo in oživljajo telo. Čut za življenje je odsev ozvezdja Škorpijona. V prispodobi lahko to izrazimo kot premagovanje 'strupa bolečine', s katero posega svet v človeka in ga drami k zavesti o življenju.
Čut za gibanje (strelec)
Kmalu po rojstvu premakne novorojenček glavo na eno stran, potem na drugo. Pozneje dvigne roko in jo spusti, premakne ročico v zapestju in prste, še pozneje nogo, ki jo sčasoma prekriža prek druge. Začne se obračati in plaziti po tleh. Te gibe dela instinktivno. Pri odraslem človeku je to drugače. Roko dvignemo, ko to hočemo. Vnaprej smo si zastavili cilj in si ustvarili predstavo o gibu. Predstava je živa sila, ki poseže v našo voljo, jo predrami in povede k dejanju.
Cilj ne nastane pri izteku dejanja, temveč na samem začetku. Ni pa nam treba pri vsakem gibu misliti nanj in ustvariti predstavo o njem. Pri hoji ne mislimo na vsak korak, temveč imamo pred sabo cilj in smisel poti. Za te gibe že imamo izkušnje od otroštva, ko smo se naučili hoditi, in so prešli v občutek, od koder delujejo neposredno. Podobno nastanejo refleksni gibi. Pri živalih preide občutek neposredno v voljo, človek pa je ta proces neposrednosti tako predelal, da lahko samostojno, po svoji presoji vodi svoje gibanje in svoja dejanja. Ker je čut za gibanje pri človeku povezan z zavestjo, se po njem lahko na duševni ravni zavemo svojih občutkov, svojega čutenja in nagonov, ki delujejo na naše gibanje.
Tako zaznamo lastno gibanje, mu vnaprej določamo cilj in prepoznavamo motivacijo zanj. Zaznavamo pa tudi gibanja zunaj nas. To se zgodi tako, da gibe zunaj nas notranje, imaginativno ustvarimo v sebi. Postanejo naš lastni gib. Podobno zaznavamo vse oblike v svetu. V svoji zavesti jih 'oplazimo' in ponovimo duševno.
Čut za gibanje je tesno povezan z drugimi čuti. Tudi sicer nikdar ne zaznavamo samo z enim čutom, zavemo pa se lahko, kaj in kako zaznavamo z enim in kaj in kako z drugim čutom.
Predstavimo si lahko, kako bo potekal dan ali del dneva ali več dni, in tako usmerimo gibanje svojega telesa. V določenih trenutkih razmislimo, kako naj poteka naše nadaljnje življenje. Te misli in predstave vsebujejo sile, s katerimi ustvarjamo svojo življenjsko pot in si tkemo usodo. Ko pridemo kot otroci na svet, se skriva za tem namen našega prihoda, ki pa se ga ne zavedamo.
Ustvarili smo ga v tokovih predrojstvenega življenja, česar se zaradi premočnega vtisa materialnega sveta ne spominjamo več. Lahko pa ga zaslutimo, če zavestno opazujemo zakonitosti vsega svojega početja, svojih nagnjenj in sposobnosti.
Večinoma je tako, da je ta namen povezan s premagovanjem težav in ovir na naši poti. Če bi vnaprej vedeli za to, bi lahko to povzročilo duševni pretres, ki ga ne bi prenesli. Zato je normalno, da se tega zavemo le postopoma in v polni meri šele tedaj, ko dosežemo temu ustrezno zrelost. Kdor te zrelosti ne goji, se to doživetje zgodi v smrtni uri in pod zaščito duhovnih bitij, ki so po svoji vlogi v svetu pozorni do človeka. Torej lahko rečemo, da delujeta v človeku nezavedna misel in predstava, ki s svojimi silami učinkujeta na njegovo oblikovanje življenjske poti in na vse njegovo gibanje. Z zrelim spoznanjem samega sebe lahko to misel in predstavo osvetlimo do polne zavesti.
Takšne so razsežnosti čuta za gibanje. Povezano je z delovanjem ozvezdja Strelca, s sposobnostjo določanja cilja. Čut za gibanje nam posreduje občutek, da nenehno krmarimo v tokovih svetovnih sil in ustvarjamo lastni tok.
Čut za ravnotežje (kozorog)
Ko se otrok nauči plaziti in kotaliti, se polagoma začenja postavljati na svoje noge. Kolikor manj ga pri tem motimo in kolikor manj mu pomagamo, toliko samostojnejši je v tem svojem podvigu. Tudi ne potrebuje nobenega orodja za to. Oporo si poišče sam in tako krepi zaupanje vase in gotovost. Če se odrasel človek poskuša dvigniti iz ležečega položaja, ne da bi se z rokami oprijemal tal, lovi pri tem ravnotežje. Krili z rokami po zraku. Tudi vrvohodec lovi ravnotežje z rokami. Česa se oprijemlje?
V našem okolju delujejo sile, ki vlečejo navzdol, so pa tudi sile, ki vlečejo navzgor in premagujejo težnost. Na primer voda, ko hlapi. Brž ko vodo izločimo iz vodne mase, se izoblikuje v kapljo, v kroglico. Na trdi podlagi sicer deloma izgubi to obliko, vendar se ne splošči povsem in ne izravna. Oblika še vedno deluje in vodo rahlo dviguje, tako da nastanejo zaobljeni robovi. Sile oblike premagujejo materialne sile težnosti. Vmes nastaja ravnotežje. Tudi predstave in misli vsebujejo sile premagovanja zemeljske težnosti. Ko se človek poskuša dvigniti v pokončno držo, se v mislih nezavedno poveže s točko na nebu, ki ji pravimo zenit. Tako imamo opraviti z arhitekturo sil v prostoru.
Otrok v materinem telesu je praviloma obrnjen z glavo navzdol. Ko se rodi, je postavljen v vodoravni položaj. To mu je dano in pridobljeno z dolgotrajnim razvojem človeštva.
Živali se, nasprotno, takoj postavijo na noge, toda njihova hrbtenica poteka vodoravno in ostane v tem položaju vse življenje. Človek se mora v pokončno držo postaviti sam z lastnimi silami. To mu omogoča, da obvlada fizični prostor. Rastline ostanejo obrnjene z glavo navzdol. Zanje je vsa Zemlja njihova glava, korenine so njen notranji del. S cvetovi in plodnimi organi so obrnjene k soncu, ki upravlja njihovo rast, venenje in razmnoževanje.
Človek je v tem pogledu v veliki meri emancipiran od kozmosa. Nasprotno od rastline dviguje glavo v kozmos, tako da v zenitu, visoko na nebu, doživlja svoj še nerojeni ali svitajoči se višji jaz. To je duševno-duhovna stran čuta za ravnotežje. V človeku obstaja možnost razvoja k višji zavesti, rastline in živali pa se ponavljajo v svojih ciklih. Človek se z vsakim ciklusom oplodi s spoznanjem, in če hoče, lahko preseže stopnjo svojega razvoja ter se preobraža v višje bitje v sebi. Lahko s pomočjo zavesti in volje s tankočutno vestjo posega v odnose z ljudmi in zemeljskim okoljem.
Vendar ne mora. Lahko se usmeri k neodgovornosti do vsega. Kje je meja med eno in drugo smerjo, ni z ničimer določeno. Najti jo mora sam, kakor mora pri vzpenjanju v pokončni položaj sam uloviti ravnotežje in ga obvladati. Obstaja torej objektivno moralno ravnotežje, ki pa človeku ni podarjeno. Če bi bilo, ne bi bil svoboden. Bil bi zgolj orodje ali medij ustvarjalnih ali rušilnih sil, prepuščen jim na milost in nemilost. Čut za ravnotežje sveti na človeka iz ozvezdja Kozoroga.
Fizični čuti, ki so tukaj predstavljena, se nanašajo na razvojne stopnje človeka. V tipanju se izraža kamnu in snovem podobno stanje temne zavesti, v kateri je sposobnost dotikanja sveta in meje lastnega organizma vsa svetloba duše. S čutom za življenje se zgane v človeku rastlinam podobna zavest v globokem snu. Čut gibanja zdrami nagnjenja in občutke, ki prehajajo v neposredno dejavnost pod njihovim vplivom, kar je podobno stanju živalstva. S čutom za ravnotežje pristane človek v fizičnih tleh, se zave dimenzij prostora in samega sebe v njem. To ustreza razvoju Zemlje iz toplotnega, zračnega, vodnega in trdnega stanja. Če razvijemo ta čute do višje zavesti, lahko z njimi duhovno zaznavamo razvoj sveta.
Človek prinese te čute v svet z rojstvom, vendar so še pasivnia. V prvem letu otrokovega življenja nastane podlaga za zaznavanje sveta in nadaljnji razvoj čutov. Pomembno je zavestno ustvariti za otroka takšno okolje, da se bo lahko zdravo razvijal, z lastnimi silami, brez samoljubnih ambicij odraslih, temveč v zaupanju v otrokovo lastno voljo po življenju.
Od tod prehajamo k duševnim čutom, ki nas povezujejo z zunanjim svetom. Zmotno bi bilo trditi, da se ti čuti razvijejo iz fizičnih. Imajo svoj lastni izvir. Sile zunanjega sveta prodirajo v človekov organizem. V davnini se je tam, kjer se je svet s svojimi silami dotaknil roba človekovega organizma, pojavil odpor do zunanjega vpliva, vendar hkrati tudi odprta občutljivost zanj. Tako so nastale podlage za kožne čute.
Čut za vonj (vodnar)
Je čut, ki dopušča neomejen vdor v človekov organizem. Vonjav se ne moremo ubraniti. Preplavijo nas, saj ne moremo prenehati dihati, če nam nekaj smrdi. Lahko samo zapustimo prostor, v katerem se širi smrad. Če vdihnemo zrak, zaznavamo sile, ki poživljajoče vdrejo v našo notranjost, v kri in celotno telo. To tenkočutno omamlja našo zavest. Poživljajoče sile doživljamo kot svetlobo, ki sveti in slepi. Svetloba prežema zrak. Ko zrak odbija svetlobo, ga ta osvetli tako kot sicer osvetljuje tudi druge predmete.
Vidimo samo odsev svetlobe, nje same ne vidimo. Če jo vidimo neposredno, nas oslepi. Če vdihnemo dišeči zrak, nas to omamlja, ko pa izdihnemo, pridemo spet k sebi. Svetloba v našem telesu poganja kri v obtok, ta pa poganja srce, torej obratno, kot nam to zatrjuje zunanja znanost, ki opazuje ta pojav enostransko. Z zrakom in svetlobo vstopajo v naše telo številne snovi, razpršene v njem, in delujejo kot hrana, ki pa jo mora organizem prečistiti.
Hrana, ki jo uživamo v jedeh, predeluje metabolizem, ji odvzema notranje sile v dobro toplotnega organizma telesa in nato skoraj stoodstotno izloča, zato so snovi v zraku nadvse pomembne, ker se jim ne moremo ubraniti, in če je onesnažen, nas obremenjuje.
Pri višjih živalih je vonj visoko razvit. Pri psu je genialen. Pri psu je približno 150 kubičnih centimetrov možganov v zvezi z vonjem, pri človeku le pet kubičnih centimetrov. Človek je sposobnost genialnega vonja predelal v intelektualno sposobnost razsojanja.
Vonjavam ne dajemo imen, razen da nam dišijo ali smrdijo. To je osnova za razsojanje. Vse druge vonjave imenujemo po stvareh, ki dišijo ali smrdijo. Včasih rečemo, da smo značaj nekega človeka ali njegov namen zavohali. Vonj je podlaga za slutnjo. V tem smislu ima vonj veliko prihodnost v razvoju človeštva. Človek ima možnost, da ga povsem preobrazi v zavest in osvobodi od zgolj podzavestnega čutenja in vsakršne nejasnosti.
Kar pri vdihu doživljamo kot svetlobo, ki gre v kri in preplavi telo, tako da nam subtilno otopi kanček zavesti, je v stari indijski kulturi omogočalo človeku, da se je v tem svetlobnem in rahlo omamnem doživetju razodeval duhovni svet z bogovi in božanskimi bitji.
Takrat je nastala tehnika dihanja, kakršna se danes v razmeroma spremenjeni obliki prakticira v tehniki joge, vendar ta ne more več posredovati doživetij tedanjega časa. Človek se je individualiziral in je zato med človekom in duhovnim svetom nastalo globoko brezno. Danes v duhovnem smislu »vdihujemo« tako, da sprejemamo z opažanjem vtise in predstave sveta vase in te predelamo tako, da z njihovo pomočjo prodiramo z zavestjo v duhovno ozadje fizičnega sveta.
Čut vonja je v odnosu z ozvezdjem Vodnarja, s slutnjo tako imenovane 6. poatlantske kulturne epohe čez približno 1.500 let.
Čut za okus (ribi)
S hrano sprejemamo snovi v organizem. Tu je drugače kot pri vonju, ki se mu ne moremo ubraniti. Sami izbiramo, kaj bomo jedli. Lahko tudi zavrnemo jedi, katerih okus nam ne prija. Okus je varuh, ki bedi pri vstopu hrane iz zunanjega sveta v telo. Vendar je okus s civilizacijo in kulturo postal prefinjen in tudi razvajen in nam kaže, kaj je slastno, medtem ko je njegova prvotna naloga opozarjati, kaj je za telesni organizem dobro in zdravo in kaj mu škodi, oslabljena.
Okusi imajo svoja imena in niso samo prijetni ali odvratni. Označujemo jih s štirimi imeni: slano, kislo, sladko in grenko. H grenkemu sodita tudi trpko in ostro. Slano ustreza zemeljskemu elementu, kislo vodnemu, sladko zračnemu in grenko ognjenemu. Slano je povezano z razumom (cum grano salis – z zrnom soli, zasoljena domislica!). Kislo in sladko se nanašata na antipatijo in simpatijo v duši. Grenko zahteva premagovanje neprijetnega, ovir, prebuja zavest.
Okus je podlaga za zaznavanje lastnosti in kvalitet v duševnem svetu. Pravimo: To je po mojem okusu. V tem primeru uporabljamo besedo okus v prenesenem pomenu. Tu pomeni okus določeno duševno kulturo, s katero občutimo stvari, jih estetsko doživljamo in označujemo.
Okušamo pa seveda predvsem hrano, ki jo pripravljamo, kuhamo, da bi bila po godu okusu in primerna telesu. Kuhanje je kultiviranje jedil, je pa tudi mineraliziranje hrane, ker surova hrana pogosto bremeni prebavo. Tudi v tem pogledu goji človek kulturo, ki je v zvezi z okusom. Poleg tega sta hrana in uživanje hrane povezana s poljedelsko kulturo, ki je najstarejša človeška kultura. Danes je posebno aktualno, ali je poljedelstvo zgolj mehanizirano in industrializirano ali pa prežeto z zavestjo o bioloških in kozmičnih procesih na zemeljskem površju, torej z višjo kulturo.
Ribe se v vodi povsem orientirajo po okusu. Čut okusa se navezuje na ozvezdje Rib.
(Se nadaljuje...)
Tekst: Samo Simčič
