Aleš Ernst: 'Kar ne veš, ne boli' je nesmiseln slovenski pregovor

Kako vplivajo prikrite resnice in laži na naše zdravje in celotno družino? Pojasnjuje Aleš Ernst, avtor in učitelj AEQ metode.

Kadar imamo težave s spodnjim delom telesa, z nogami ali medenico, je to lahko pogosto globlje povezano z našim stikom s preteklostjo in predniki. Spodnji del telesa je povezan s preteklostjo oziroma s stopali in nogami stojimo na preteklosti. Medtem ko je zgornji del telesa bolj usmerjen v prihodnost. Oba dela obstajata seveda v sedanjosti, le zavest je lahko energetsko ali kvantno prisotna v prihodnosti ali preteklosti, fizično telo pa je vedno prisotno v sedanjosti.

Kronične težave ali poškodbe v predelu nog ali pasu lahko kažejo na zelo verjeten in relativno močan razkol ali ločenost med preteklostjo in prihodnostjo. To se pogosto zgodi pri ljudeh, ki nočejo ali pa ne morejo graditi svoje prihodnosti na svoji preteklosti. Bodisi se to zgodi zaradi tega, ker je ne poznajo - kar je zelo pogost primer, ali pa se to zgodi zaradi tega, ker so jim v družini stvari prikrivali, skrivali ali pa jim lagali. Tega je bilo v preteklosti ogromno, saj so se ljudje veliko bolj sramovali različnih stvari in so jih prikrivali drug pred drugimi ter pred otroci, saj so jih na ta način želeli zaščititi, žal pa so naredili s tem ravno obratno.

Danes vedno več raziskav kaže, da bolj kot imamo nerazrešeno preteklost ali pa bolj kot imamo v preteklosti prikrite stvari, več imamo kroničnih problemov v življenju. To se zgodi zato, ker se bojimo prihodnosti, saj čutimo, da z nogami stojimo na megli ali na nestanovitnem terenu. Na nestanovitnem terenu pa seveda ni mogoče graditi. Čutimo v sebi, da nekaj ni v redu, ne vemo pa, kaj bi to bilo, kar ni v redu.

Pred leti si je ogledala stanovanje, a ga ni kupila: danes ji je zelo žal

Največji problem je, da kadar sumimo v lastno preteklost, ker čutimo, da nekaj ne more biti prav, potem ta sum, ki izvira iz preteklosti, projiciramo v sedanjost. To počnemo tako, da smo nezaupljivi in sumimo v nekoga drugega zaradi nečesa, kar dela v sedanjosti. Tako postanemo izjemno sumničavi do drugih ljudi, čeprav realno nimamo upravičenega razloga, saj nam določena oseba ni nič kaj posebnega naredila. Pa vendar ves čas čutimo, da je nekaj narobe, da nekaj manjka, dvomimo v nekaj in ne zaupamo drugim.

Ta občutek enostavno moramo nezavedno nekomu dodeliti. Ker ne vemo, kam ga dati, ga vrinemo nekomu, na katerega lahko ta občutek ali to mnenje prilepimo. Ustvarimo projekcijo lastnih čustev na drugo osebo, ki pa se potem začne temu primerno tudi obnašati. Če na nekoga delujemo z določeno akcijo, pritiskom ali silo, se bo ta zaradi fizikalnih zakonov tudi prej ali slej premaknil v tisto smer, v katero ga mi potiskamo. Potem pa rečemo: “Aha, saj sem vedel, da je res tak!”

Če bi imeli svojo preteklost razrešeno in ne bi dvomili v to, čigavi smo, od koga smo in kaj se je vse dogajalo v preteklosti, ne bi imeli tako sumničavega mnenja o drugi osebi. Če pa nanjo kdo ve koliko let pritiskamo s svojimi projekcijami iz preteklosti, bo ta oseba enkrat popustila in postala takšna, za kakršno smo jo sumili. Tako se družinske tradicije prenašajo iz roda v rod.

Najboljše, kar lahko naredimo glede tega je, da otrokom nudimo boljšo prihodnost, kot smo jo imeli sami v preteklosti. To storimo tako, da dovolj dobro razvijemo oziroma dvignemo svojo čustveno zrelost. Ko smo bolj čustveno zreli, nas ni več sram in se nam naša preteklost ne upira več ter zmoremo priznati svoje napake ali svoje “grehe”. Lahko bi rekli, da se zmoremo spovedati, tako kot to počnejo v spovedi pri cerkvi, le da se je tam spoved zlorabljala za politične ali kakšne druge namene.

Pomembno je torej, da povemo otrokom, kako je bilo, zakaj je bilo tako, in to naredimo na način, ki ga bo otrok lahko razumel. Lahko povemo tudi delno in ne povemo takoj vsega, če je otrok še premlad, ampak se postopoma prilagajamo njegovi starosti.

Vendar starejši kot je otrok in bolj kot razume svet, bolj mu moramo povedati resnico. Dejstvo je, da ima on tako ali tako vso našo preteklost v sebi. Mi smo otroku že predali preteklost skozi prenos podzavestnih vedenjskih vzorcev, ki jih je dobil, ko je zrcalil naše vedenje v prvih letih življenja. Morda smo si mislili, da on nič ne ve in bolje je tako oziroma “kar ne veš, ne boli”. To je morda eden izmed bolj nesmiselnih pregovor, kar jih imamo v slovenskem jeziku.

Ravno iz mišljenja “kar ne veš, ne boli” opažam v praksi dela z ljudmi, pridejo najtežji primeri z izjemno zahtevnimi težavami. To so na primer stranke, ki so bile posvojene, pa tega niso vedele ali pa so bile spočete na umeten način s spermo nekoga drugega, tega pa ji niso povedali in je bila to velika družinska skrivnost. Veliko je ti. belih laži v družini in prav te človeka sesujejo tako močno, da si je težko predstavljati.

Vendar nekdo mora prevzeti odgovornost in iti “v koprive”, zato, da pove resnico. Ko povemo resnico, pride do sproščanja energije, ki je akumulirana v laži. Če hočete laž imeti aktivno, jo morate ves čas hraniti. Ves čas morate dajati energijo v njo, ker je laž nenaravno stanje in takoj, ko jo prenehate hraniti, se bo začela spreminjati v resnico in takrat izgublja energijo. Izguba energije sicer boli, vendar je to kratkoročna bolečina. Če pa morate laž dolgoročno ves čas hraniti, da lahko obstaja, pa vas to na neki točki povsem izčrpa in tudi dolgoročno uniči.

Aleš Ernst, avtor in učitelj AEQ metode

YouTube kanal: AEQ

Facebook: AEQ metoda

Ne spreglejte tudi: