Degradacija dobrotnika je fenomen, pri katerem moralno motivirano vedenje osebe povzroči, da jo drugi (iz razlogov, ki jih pojasnjujemo v nadaljevanju) dojemajo negativno. Izraz 'dobrotnik' se nanaša na osebo, ki zaradi svoje viskoke etične in moralne drže s svojim vedenjem odstopa od večine.
Verjetno se boste strinjali, da je darovati ledvico sočloveku gotovo eno od najbolj altruističnih dejanj, kar smo jih sposobni ljudje. Pa vendar so na družbenih omrežjih in sicer v življenju darovalci neredko deležni negativnih in celo sovražnih odzivov (poleg podpornih, se ve).
In lahko je še huje. Ljudje so sposobni tudi groziti in resno škodovati najbolj dobrohotnim.
Raziskave ta nenavaden fenomen potrjujejo in kažejo, da še zdaleč ni redko, da ljudje altruistična dejanja obravnavajo skeptično in sovražno, ne glede na to, kdo jih izvaja.
Ko ti očitajo, da si PREVEČ DOBER
Predstavljajte si, da igrate monopoliju podobno igro, v kateri imate vi in drugi igralci možnost vlagati v skupinski sklad. Več denarja je vplačanega vanj, bolje za vse vas. Sklad bo namreč izplačal denar vsem igralcem, ne glede na to, ali so vanj kaj vložili ali ne.
Pravila igre na koncu dovoljujejo, da lahko proti plačilu (iz svojega lastnega zaslužka) kaznujete druge igralce glede na to, koliko so se odločili vložiti. Ker to pomeni, da se igralcu po vaši izbri odvzame denar, ste lahko pri tem tudi zlobni.
Nekateri igralci se nato odločijo kaznovati tiste igralce, ki so v skupinski sklad vložili malo ali nič, najdejo pa se tudi takšni, ki so pripravljeni plačati za to, da bi 'kaznovali' igralce, ki so v skupinski sklad vložili več kot oni. Kar se zdi nelogično in kontraproduktivno. Zakaj bi kdo kaznoval najbolj velikodušne igralce, ko pa so ravno oni poskrbeli za to, da so vsi v skupini dobili večja izplačila?
Ta pojav se imenuje 'degradacija dobrotnika'. Fenomen je znan po celem svetu in z nami praktično od nekdaj.
Že v lovsko-nabiralniški družbi je bil najboljši lovec, ki mu je uspel zares velik ulov, kritiziran in obrekovan s strani drugih lovcev in članov skupnosti, pa čeprav je njegov ulov pomenil, da bodo vsi dobili več mesa.
Fenomen antisocialnega kaznovanja tistih, ki v skupnosti izstopajo po svoji uspešnosti in dobrodelnosti, gre verjetno pripisati tekmovalnosti in našim lastnim težnjam po dominiranju v skupini.
Manj radodaren igralec iz zgornje igre, ki se je odločil kaznovati najbolj radodarnega, najverjetne misli, da bodo drugi prednostno izbirali sodelovanje z najbolj radodarnim igralcem. Vsaka bolj radodarna osebe od nas nam tako predstavlja (domnevno) grožnjo, da bo postala dominantnejša.
Ali, kot je rekel francoski pisatelj Voltaire: "Najboljše je sovražnik dobrega."
So pa degradirani dobrotniki vendarle deležni skrite prednosti. Ko enkrat uničimo renome dobrodelnika, postanemo bolj odprti za njegovo sporočilo.
Neka študija je tako pokazala, da kadar ljudem dovolijo, da lahko izrazijo odpor do npr. vegetarijancev, ti kasneje postanejo manj naklonjeni uživanju mesa.
Prav 'ustrelitev prinašalca novic' in 'križanje svetnika' je tisto, kar nam omogoči, da sporočilo slišimo in sprejmemo.
Ob boljših se počutimo ne dovolj dobre
Nekaj zanimivih študij, ki vam bodo dale misliti:
- Analiza podatkov s spletnega mesta za zbiranje sredstev je pokazala, da na teh straneh niso anonimizirane samo najnižje donacije, temveč tudi najvišje. Kar je skladno z razlago 'družbene primerjave', po kateri tisti, ki darujejo največje zneske, izstopajo in s tem na nek način 'kršijo družbene norme', zaradi česar raje ohranjajo anonimnost. Slednje bi lahko razumeli tudi tako: najbolj darežljivi donatorji z darovano vsoto postavljajo mero tako visoko, da so prispevki drugih viditi manj impresivni v primerjavi z njihovim.
- V drugi študiji na isto temo je znanstvenike zanimalo, kako vse to vidijo otroci. Izkazalo se je, da so otroci tekom celotne študije dajali prednost najbolj velikodušnemu značaju, kar odstopa od tega, kako odrasli ravnajo z najboljšimi v lastni sredini. Preferenca do najbolj velikodušnega otroka se je zgolj nekoliko zmanjšala, ni pa izginila, ko se je izkazalo, da je najbolj velikodušni nekoliko prekosil manj radodarne. Pri vsem skupaj je bilo zanimivo tudi to, da se otrokova naklonjenost ni prav nič zmanjšala, ko je šlo za velikodušnejšo odraslo osebo. Kar je zgolj posledica tega, da se otroci družbeno ne primerjajo z odraslimi.
Prav proces družbenega primerjanja v nas sproži negativna čustva do ljudi, ki v podobnih situacijah, kot smo mi, sprejemajo boljše (in bolj moralne) odločitve kot mi.
- Raziskovalci neke tretje študije pa so ugotovili, da pri degradaciji dobrodelneža odigra pomembno vlogo tudi njihova stopnja vpletenosti v odločitev. Če je udeleženec sprejel manj velikodušno odločitev še pred dobrodelneževo večjo, je nato verjetneje gojil negativne občutke do bolj velikodušnega. Najverjetneje zato, ker so čutili, da jih je dobrodelnež tako 'nalašč' prikazal v 'slabši' luči, četudi izvorno to ni bila njegova resnična motivacija. Zanimivo je tudi, da so tisti, ki so igro zgolj opazovali, večjo dobrodelnost praviloma ocenjevali pozitivno.
Je potrebno DOBRA DELA torej skrivati?
Ker lahko uspešnost (ali delati dobro) prinese negativne družbene odzive, ljudje včasih neradi javno govorijo o svojih dosežkih ali poudarjajo svoje prednosti. Nekateri gredo celo tako daleč, da se delajo 'neumne' ali se iz sebe norčujejo, da bi se drugi ob njih ne počutili nelagodno ali ogrožene.
A čeprav je določen mera skromnosti družbeno primerna, pa ima kronično samoponiževanje previsoko osebno ceno, še posebno, če to nato vodi v samodestruktivno vedenje, kot je namerni neuspeh.
Sploh obstaja način, kako poudariti svoje dobre plati in sposobnost, ne da bi ob tem postali tarča prav tistih, ki smo jim s tem, kar smo, lahko v največjo pomoč?
O tem priča ena od študij, ki je preučevala, kako ljudje vidijo zdravnike na družbenih omrežjih, ko ti želijo promovirati telesno pripravljenost in zdrav življenjski slog. Slednji so imeli na voljo dve strategiji, s katerimi bi izničili faktor potencialne zamere do 'boljšega od mene':
1) priznavanje lastnih težav s tem, da bi bili telesno fit (in torej popolni v tem oziru)
2) in poudarjanje, da so njihove izbire glede telesne pripravljenosti osebne in ne bodo vplivale na sodbe drugih.
Izkazalo se je, da je imela prva strategija le majhen vpliv na odnos bolnikov, kar je raziskovalce presenetilo, saj v nekaterih okoljih in situacijah prav priznavanje nepopolnosti praviloma počloveči in poveča všečnost. Nato so ugibali, da je v danem primeru to morda izostalo zato, ker so bile težave s telesno pripravljenostjo uokvirjene kot razmeroma majhne in del splošne zavezanosti zdravemu življenju, zato je strah pacientov pred obsojanjem ostal.
Kot učinkovitejša se je izkazala druga stragetija. Ko so profili, osredotočeni na telesno pripravljenost, poudarjali neobsojanje izbir drugih, so se tako udeležencem s prekomerno telesno težo kot udeležencem brez prekomerne teže zdeli ti posamezniki bolj privlačni. Na primer, izražanje zanimanja za telesno pripravljenost je bilo manj 'grozeče', če je bilo povezano z izjavami, kot so: "Pomembno mi je, da svojim pacientom pomagam doseči njihove osebne zdravstvene cilje" ali "Vsakdo ima svojo definicijo zdravega življenja in kaj za njih pomeni biti zdrav".
Te ugotovitve kažejo, da nam ni potrebno treba omalovaževati lastnih osebnih zmag, da bi se izognili negativnim družbenim posledicam, dokler jasno povemo, da zaradi tega na druge ne gledamo zviška.
Povzeto po The Conversation, Psychology Today, Wikipedia in drugih virih.
Preberite si tudi:
- Čustvena inteligenca in odnosi v svetu, ki je pozabil na empatijo
- Nezadovoljstvo s samim seboj: kako odpreti srce za ljubezen do sebe
- 5 načinov, da se osvobodite potrebe po primerjanju z drugimi