Nobena bolezen nima enega samega vzroka. Celo kjer je mogoče prepoznati znatna tveganja – denimo biološko dednost pri nekaterih avtoimunskih boleznih ali kajenje pri raku pljuč –, te ranljivosti ne obstajajo same zase. Niti sama osebnost ne povzroča bolezni: človek ne dobi raka preprosto od tega, ker potlačuje jezo, in ne dobi ALS samo od tega, ker je ljubezniv.
Ozdravljenje pomeni, da smo našli ravnovesje in skladnost
Model sistemov prepoznava, da številni procesi in dejavniki delujejo skupaj pri oblikovanju bolezni ali ustvarjanju zdravja. V skladu s tem vidikom biologija posameznika odraža zgodovino človeškega organizma v vseživljenjski interakciji z določenim okoljem, nenehno izmenjavo energije, pri kateri so psihološki in socialni dejavniki prav tako ključni kakor fizični. Ozdravljenje pomeni, da smo našli ravnovesje in skladnost.
Ne moremo se prepogosto opomniti, da beseda celjenje, včasih sinonim za zdravljenje, izhaja iz antičnih časov in da njen pomen vključuje »celoto« – od tod naše enačenje celovitega in zdravega. Ozdraveti pomeni postati celota. Toda kako smo lahko bolj celi, kakor smo že? Ali kako to, da nikdar ne bi mogli biti nič manj kot celi?
Kaj je stres?
Tisto, kar je popolno, lahko postane pomanjkljivo na dva možna načina: nekaj mu je lahko odvzeto ali pa je njegova notranja skladnost lahko tako pretresena, da deli, ki so nekoč delovali skupaj, nič več ne sodelujejo. Stres je motnja notranjega telesnega ravnovesja v odzivu na zaznano grožnjo, vključno z grožnjo, da ne bi bila izpolnjena katera od bistvenih potreb. Fizična lakota je lahko ena od teh prikrajšanosti, vendar je v naši družbi grožnja najpogosteje psihična, denimo odrekanje čustvene hrane ali motnja psihološke skladnosti.
»Ne morem razumeti, zakaj imam raka,« je rekla neka ženska z rakom jajčnikov. »Zdravo sem živela, zdravo jedla, redno telovadila. Zmeraj sem dobro skrbela zase. Če bi lahko bil kdor koli popolna slika zdravja, sem to jaz.« Področje, ki ga je spregledala, je bilo zanjo nevidno: stres, povezan s potlačevanjem čustev. Njena vestna (in zavestna) naprezanja po najboljših močeh, da bi ustrezno skrbela zase, se niso mogla razširiti na poligon, za katerega ni vedela, da obstaja.
Prepoznajte, kaj potrebujete, da bi poskrbeli zase
Če pridobimo zmožnost, da se iskreno, sočutno in z nezastrtim pogledom zazremo vase, lahko prepoznamo, kaj potrebujemo, da bi poskrbeli zase. Lahko vidimo področja jaza, ki so bila prej skrita v temi.
Zmožnost za celovitost, za zdravje, prebiva v nas vseh, kakor tudi za bolezen in neskladja. Bolezen je neskladje, natančneje, to je izraz notranje neskladnosti. Če na bolezen gledamo kot na tujo in zunanjo, lahko končamo v vojni s sabo.
Prvi korak na poti k ponovnemu zdravju je, da odslovimo svojo navezanost na to, kar imenujemo pozitivno mišljenje. Zakaj?
Prvi korak na poti k ponovnemu zdravju je, da odslovimo svojo navezanost na to, kar imenujemo pozitivno mišljenje
Dr. Mate pravi, da je vse prevečkrat med paliativnim delom sedel in se pogovarjal s pobitimi ljudmi, ki so izražali začudenje nad tem, da so zboleli za rakom.
»Od nekdaj sem razmišljal pozitivno,« mi je povedal neki moški v poznih štiridesetih letih. »Nikoli se nisem vdajal pesimističnim mislim. Le zakaj neki bi dobil raka?«
Kot protistrup optimizmu v zadnjem stadiju sem jim predlagal moč negativnega mišljenja. »Kakopak vam to pravim v šali,« hitro dodam. »Tisto, v kar v resnici verjamem, je moč mišljenja.«
Takoj ko besedo mišljenje kvalificiramo s pridevnikom pozitivno, izključujemo tiste dele resničnosti, ki jih imamo za »negativne«. Zdi se, da tako deluje večina ljudi, ki zagovarjajo pozitivno mišljenje.
Pristno pozitivno mišljenje se začne tako, da vključuje vso našo resničnost
Vodi ga zaupanje v to, da si lahko zaupamo, da se bomo spoprijeli s celotno resnico, naj se izkaže za kakršno koli že. Kompulzivni optimizem je eden od načinov, kako zvežemo svojo tesnobo, da bi se izognili spoprijemanju z njo. Ta oblika pozitivnega mišljenja je mehanizem spoprijemanja, ki ga najdemo pri prizadetem otroku. Odrasli, ki ostane prizadet, ne da bi se zavedal tega, to ostalino obrambe otroka spremeni v življenjsko načelo.
Pojav simptomov ali diagnoze bolezni bi moral sprožiti dvojno preiskovanje: kaj nam ta bolezen govori o preteklosti in sedanjosti ter kaj nam bo pomagalo v prihodnosti. Številni pristopi se osredotočajo samo na drugo polovico te zdravilne dvojnosti, ne da bi v celoti premislili, kaj je sploh od samega začetka privedlo do izbruha bolezni. Takšne »pozitivne« metode polnijo knjižne police in odmevajo vsepovsod med nami.
Da bi ozdraveli, je bistveno, da zberemo moč, da bi razmišljali negativno
Negativno mišljenje ni potrt, pesimističen pogled na svet, ki bi se zakrinkal v »realizem«. Prej bi lahko rekli, da je pripravljenost premisliti, kaj ne deluje. Kaj ni v ravnovesju? Za kaj se nisem zmenil? Čemu poskuša moje telo reči ‘ne’? Brez teh vprašanj bodo stresi, odgovorni za pomanjkanje našega ravnovesja, ostali skriti.
Celo še bolj bistveno, nezastavljanje teh vprašanj je že samo po sebi vir stresa. Prvič, »pozitivno mišljenje« je utemeljeno na nezavednem prepričanju, da nismo dovolj močni, da bi se znali spoprijeti z resničnostjo. Dovoljevanje temu strahu, da prevlada, povzroči stanje otroških bojazni. Ne glede na to, ali je strah zavesten, je to stanje stresa. Drugič, pomanjkanje bistvenih informacij o sebi in svojem položaju je eden od pomembnih virov stresa in eden od močnih povzročiteljev hipotalamusno-hipofizno-nadledvičnega (HHN) stresnega odziva. Tretjič, stres se zmanjšuje, ko se neodvisni, avtonomni nadzor povečuje.
Povzeto po knjigi Ko telo reče ne
Preberite tudi:
- Dr. Gabor Maté: "Potlačevanje jeze vodi v številne bolezni"
- Ali obstaja osebnost, "dovzetna za raka"?