Prokrastinacija je lahko posledica kroničnega odziva zamrznitve.
Verjetno ste že slišali za odziv “boja, bega ali zamrznitve” v stresnih situacijah. Na terapiji se srečujem z ogromnim številom posameznikov, ki se soočajo z obliko odziva zamrznitve, kjer se popolnoma disociirajo in izgubijo sposobnost jasnega razmišljanja tudi, ko gre za bolj blage oblike stresa, pravi klinična psihologinja dr. Angelica Shiels.
Nagnjeni so h kronični prokrastinaciji in se soočajo z občutkom paraliziranosti, ko bi morali začeti nekaj novega. Ko se z njimi poglobim v globlje vzroke tega, kar jim preprečuje, da bi se aktivirali, naredili prvi korak in začeli nekaj, ugotovimo, da je ovira skoraj vedno nekaj zelo osebnega. Naprimer, da imajo globoko v sebi skrit strah pred tem, da bi jih drugi obsojali, dojeli kot nesposobne, nekateri se soočajo s perfekcionizmom in strahom pred neuspehom. Nekateri izmed njih kažejo znake ADHD-ja, vendar temu ni vedno tako.
Teoretično gre za to, da je odziv zamrznitve ekstremni odziv na stres, ki se izrazi takrat, ko odziva boja ali pobega nista mogoča, saj je zaznan stres neizprosen in vseprisoten. Ponavadi se ta stres razteza čez daljše obdobje in posameznik se počuti, kot da mu ne more uiti. Ko se to zgodi, telo poveča zalogo svojega “goriva” in inzulina ter zniža krvni pritisk in imunski odziv. Na psihološki ravni pa se pojavijo občutki sramu, zaprtosti vase, občutkov brezupa in otopelosti.
Ljudje, ki so nagnjeni k dolgoročnim odzivom zamrznitve, so se rodili z občutljivim temperamentom, nato pa so v otroštvu doživeli pomanjkanje uglašenosti in razumevanja s strani staršev, ko so bili njihovi možgani in živčni sistem v ključnih fazah razvoja.
Pogosto je bil eden izmed staršev zelo vročekrven in obsojajoč, drugi pa zelo pasiven. Otrok je tako ostal brez podpore v fazi soočanja s svojimi velikimi čustvi, ko bi moral s pomočjo staršev razviti ključne strategije za soočanje z njimi in njihovo regulacijo. Naučil se je, da ni varno, če čuti svoja čustva, ker bodo ta zanemarjena ali pa se bodo stopnjevala v konflikt, ki bo ogrozil njegovo psihološko varnost.
Ko takšen otrok odraste, je ta odziv na stres v njem tako zakoreninjen, da se aktivira ob pojavu kakršnihkoli “večjih” občutkov. To lahko ovira posameznikovo vsakodnevno življenje, saj jim lahko že vsakodnevna opravila začnejo predstavljati velike napore in občutek odpora, kar vodi v neprestano prokrastinacijo in občutek nezadovoljstva, hkrati pa v izogibanje vseh situacij, ki bi lahko povzročile nastanek teh “večjih” čustev.
Če se prepoznate v tem opisu, je zelo pomembno, da se v odrasli dobi naučite nežno sprejemati svoje občutke in prevzgojiti svoj živčni sistem, da teh čustev ne zaznava več kot velike nevarnosti. Najbolje je začeti z blago izpostavljenostjo in neobsojajočim opažanjem lastnih senzoričnih izkušenj.
Eden izmed takšnih preprostih korakov je npr. lahko tuširanje - bodite pozorni na to, kako voda teče po vaši glavi in ramenih, kako to občutite na svojem telesu in kakšne občutke to zbuja v vas. Začnite zavestno čutiti stvari okoli vas, brez da bi ta čutenja obsojali ali jih skušali spremeniti. Nato se lahko pomaknete do malenkost bolj nadležnih senzoričnih izkušenj in jih poskusite občutiti brez obsojanja (npr. poslušanje pesmi, ki vam ni všeč, okušanje hrane, ki je ne marate preveč ipd.).
Tako lahko počasi in postopoma naučite svoj živčni sistem, da se počutite bolj varno v širšem spektru okoliščin in omilite odzive odpora in zamrznitve. Hkrati pa se je za dodatno pomoč koristno obrniti tudi na psihologa ali psihoterapevta.
Vir: Dr. Angelica Shiels
- Preberite si še: Astrologi napovedujejo: 4 znamenjem se v letu 2024 obeta večji zaslužek
- in 3 znamenja, za katera bo DECEMBER še posebej čaroben
