Psihoterapevtka razkriva 8 skupnih lastnosti, ki so posledica čustvene travme.
Odhod starša je za otroka izjemno boleča, travmatična in zaznamujoča izkušnja, saj otrok nima orodij, ki jih potrebuje za obvladovanje in soočanje z močnimi čustvi. Njegova čustva regulirajo starši. Če so starši odsotni, je to za otroka življenjsko ogrožujoče.
Po mnenju psihoterapevtke Kaytee Gillis so najbolj uničujoče izgube tiste, pri katerih so starši ali skrbniki odšli prostovoljno. Otroci ali mladostniki lahko tak odhod ponotranjijo v samoobtoževanje, dogodek pa lahko vpliva tudi na zaostali čustven razvoj.
Preberite tudi:
Posamezniki, ki so doživeli takšno izgubo, imajo pogosto podobne osebnostne lastnosti, ki so posledica enake čustvene travme. Predstavljamo osem najpogostejših:
1. Zmanjšano samospoštovanje ali zmanjšan občutek lastne vrednosti
Ko mladostniki v svojih razvojnih letih nimajo podpore in spodbude zdravega negovalca/negovalcev, to močno vpliva na njihov občutek lastne vrednosti in identitete. Nič ne pove majhnemu otroku, da je ničvreden oziroma da ni vreden ljubezni, bolj kot starš, ki ga prostovoljno zapusti.
2. Pretirana pazljivost
Ko mora biti otrok sam svoj sistem čustvene podpore, pogosto razvije iracionalne strahove in tesnobo, saj odsotnost starša zamaje njegov občutek varnosti. Mladostniki bodo pogosto poročali o močnih občutkih strahu, anksioznosti ali paničnih napadih ter temu, da so pogosto živčni ali na trnih.
3. Zgodnje spolno vedenje
Mladostniki, ki so bili zapuščeni s strani starša, pogosto obupano potrebujejo ljubezen in tolažbo drugih, vendar ne vedo, kako to potrebo zadovoljiti. Prezgodnje spolno vedenje je opaziti takrat, ko poskušajo iskati tisto čustveno in fizično povezavo, ki jim manjka s svojimi starši.
"Dekleta z zgodnjo odsotnostjo očeta so imela najvišjo stopnjo zgodnje spolne aktivnosti in mladostniške nosečnosti." (Ellis in drugi, 2023).
4. Strah pred zapustitvijo
Strahovi se lahko v odnosih kažejo kot občutki obupa, na primer skozi oklepanje in veliko potrebo po pozornosti. Mladostniki, ki jih je v otroštvu zapustil starš, pogosto kažejo strah pred zapustitvijo in jemljejo zelo osebno stvari, kot so npr. druge interese svojih prijateljev, če jim simpatija ne vrača naklonjenosti ali če niso povabljeni na družabna srečanja.
V kasnejših letih se lahko strah pred zapustitvijo pokaže kot ostajanje v nezdravih odnosih, saj niso zmožni oditi. Lahko pa se pokažejo tudi kot strah pred odnosi v celoti.
5. Težave z asertivnostjo (ali nasprotno, pretirano agresivnostjo kot obrambnim mehanizmom)
Mnogi posamezniki, ki jih je v otroštvu zapustil skrbnik, ponotranjijo sporočilo, da niso vredni ljubezni in podpore. Nekateri ta negativni občutek prekomerno kompenzirajo z agresivnostjo, da preprečijo, da bi jih drugi znova prizadeli, medtem ko se drugi težko postavijo zase. To izvira iz strahu, da bi koga vznemirili, kar bi lahko povzročilo, da bi jih tudi ta oseba zapustila.
6. Nagnjenost k vedenjskim motnjam in odvisnostim
Ko se otroci zaradi odsotnosti skrbnika/skrbnikov ne naučijo čustvene regulacije in zdravih mehanizmov, ki bi jim pomagali soočiti se z negativnimi in neprijetnimi občutki, ki izhajajo iz zapuščenosti (ali drugih težkih izkušenj), se lahko ob pojavu takih občutkov obrnejo na različne substance, hrano ali druge snovi kot vir tolažbe. Pri hčerah odsotnih očetov je večja verjetnost, da imajo motnje hranjenja, so prekomerno težke ali uživajo zasvojljive snovi (Teachman, 2004).
7. Strah, da bi »izgubili vse«
To je pogost občutek med tistimi, ki so bili zapuščeni v ključnem obdobju svojega življenja, ki ga mnogi težko ubesedijo. Bolj kot stanje pretirane pazljivosti, je to nenehen občutek, da bodo "izgubili vse". Počutijo se, kot da jih loči le še en slab dan od izgube doma, imetja ali celo družine in odnosov. To se najpogosteje pojavlja pri tistih, ki so bili zapuščeni v ključnih razvojnih letih, kot je adolescenca ali zgodnja odraslost.
8. Stalni poskusi reševanja ali predelovanja svoje travme
Skozi mladostniška razmerja in v odraslosti mnogi od tistih, ki so bili zapuščeni, poročajo o strahu pred tem, da bi imeli otroke ali pa ravno obratno - imajo otroke zelo zgodaj, da bi si na nek način »dokazali«, da so sposobni imeti normalno, ljubečo družino ali poseben odnos, ki so ga izgubili s svojim skrbnikom. Podobno mnogi poročajo, da se želijo izogniti otrokom, pogosto zato, ker ne želijo ponoviti vedenja, ki so ga doživeli.
Vir: Psychologytoday.com
