Jok partnerke je za številne moške eden najbolj neprijetnih trenutkov v odnosu. Čeprav bi morda radi pomagali ali ponudili oporo, se znajdejo v notranji stiski, ki jih lahko pahne v pasivnost, umik ali celo jezo. Zakaj se to dogaja?
Občutek krivde in sramu
Ko moški vidi, da njegova partnerka joče, se v njem pogosto sproži občutek krivde – čuti, da je on morda razlog za njeno bolečino. Ta misel je lahko tako neprijetna, da jo skuša takoj zatreti. Ob tem se pogosto prebudi tudi sram, češ da ni dovolj dober partner, da je nekaj naredil narobe ali da ni dovolj odgovoren.
Ker se mnogi moški niso naučili, kako se soočati s temi čustvi, raje izberejo umik. Morda partnerkin jok racionalizirajo, zmanjšujejo ali celo poskušajo preusmeriti pozornost, samo da se jim ni treba dotakniti lastne ranljivosti.
- Preberite si tudi: Kaj pomeni JOK po spolnem odnosu?
Nezmožnost ukrepanja
Moški pogosto čutijo pritisk, da morajo "nekaj narediti", rešiti situacijo ali ponuditi konkretno rešitev. Toda solze pogosto nimajo odgovora. Jok ni problem, ki bi ga bilo treba rešiti, ampak izraz bolečine, ki kliče po sočutju, prisotnosti, človeškosti.
In ker tega niso navajeni, pride do notranje panike: Kaj naj storim? Kaj je prav? Kaj, če jo bom še bolj prizadel? Tako se moški lahko znajde med dvema ognjema: med željo, da bi partnerki pomagal, in strahom, da ni dovolj sposoben, da bi to naredil na pravilen način.
Dediščina vzorcev iz otroštva
Veliko moških ni nikoli videlo, da bi njihov oče čustveno podprl mamo, kadar je bila prizadeta. Morda je oče odšel iz prostora, zamenjal temo ali pokazal nelagodje. Tak vzorec moški pogosto nezavedno ponesejo naprej.
Poleg tega mnogi niso nikoli doživeli, da bi jih mama v njihovih čustvih zares pomirila, potolažila ali jim dala občutek varnosti. Če v otroštvu nismo prejeli sočutne navzočnosti, je kot odraslemu težko vedeti, kako jo ponuditi drugemu.
Kako lahko moški drugače odreagira?
Ključ je v prisotnosti. Ni treba takoj rešiti vsega, ni treba ponuditi odgovora. Včasih je dovolj, da ostanemo, da poslušamo, da rečemo: "Vem, da ti je težko. Tukaj sem." To je pogosto mogočnejše od vsake rešitve.
Zdrav odnos se ne rodi iz popolnosti, temveč iz pripravljenosti, da ostanemo ob drugem tudi, ko je ranljiv. Da ne bežimo pred solzami, temveč jih sprejmemo kot del resničnosti – in kot priložnost, da zgradimo nekaj globljega.
