Kaj v resnici dajemo svojim otrokom?

11. 2. 2024
Deli
Kaj v resnici dajemo svojim otrokom? (foto: shutterstock)
shutterstock

Ko smo starši, želimo svojim otrokom vse najboljše. Želimo jim dati vse, kar potrebujejo, vse kar si želijo in jih vzgojiti tako, da bodo srečni in uspešni v življenju. To si želimo. Kaj pa v resnici dajemo svojim otrokom?

ZDRAVLJENJE SVOJEGA NOTRANJEGA OTROKA POMENI TUDI ZDRAVLJENJE SVOJIH OTROK

Če smo bili ranjeni kot otrok, nanje prenašamo svoje strahove in travme, čeprav mislimo, da počnemo ravno obratno in četudi smo si rekli, da taki kot naši starši pa že ne bomo. A s svojim vedenjem in svojimi prepričanji jim dajemo ravno to. Otrok ne vzgajamo z besedami, temveč s svojim ravnanjem. Njihov vzorec starša smo mi, taki kot smo. To bodo ponotranjili, vgradili v svojo osebnost.

In če je našega notranjega otroka strah, se odzivamo na svoje notranje strahove, ne na resnično situacijo. Če smo bili prikrajšani kot otroci v nekem pogledu, jim dajemo to, za kar smo bili mi prikrajšani, ker mi mislimo in čutimo, da oni to potrebujejo.

V RESNICI NE REAGIRAMO NA NJIHOVE DEJANSKE POTREBE, TEMVEČ NA SVOJEGA NOTRANJEGA OTROKA IN NA NJEGOVE POTREBE.

Zato se lahko zgodi, da povzročimo pri otrocih nove probleme, čeprav so videti na prvi pogled drugačni, kot smo jih imeli mi. Na koncu se izkaže, da smo v želji, da bi bili dobri starši in bi otrokom prihranili to, kar smo morali mi preživeti, delali druge napake.

Ko otrokom nudimo več, kot potrebujejo, ker smo bili prikrajšani v otroštvu, tako otrok ne naučimo, da določenih stvari v resnici ne potrebujejo (čeprav si jih želijo) in jih ne naučimo vztrajnosti in potrpežljivosti pri doseganju svojih želja. 

Kot starši vedno znova iščemo ravno pravo mero za to, kaj je prav za našega otroka. Želimo si, da bi znali presoditi, kaj v določenem trenutku resnično potrebujejo od nas in kdaj je bolje, da jih pustimo, da nekaj rešijo sami. Da jih ne prikrajšamo za različne izkušnje, a so še vedno varni.

Če želimo to doseči v kar največji meri, moramo najprej pospraviti pri sebi. Vedno se začne vse pri nas samih. Bolj, ko bomo sami odrasli in manj ko imamo še nepredelanih vzorcev iz svojega otroštva, bolje se bomo znali pravilno odzivati na vedenje in potrebe svojih manjših ali večjih otrok.

Če tega ne storimo, se nepredelane travme prenašajo iz roda v rod, iz staršev na otroke, dokler jih nekdo ne ozavesti in predela. Takrat prekinemo škodljivi vzorec. Tudi če so otroci že odrasli. Ko se mi spremenimo, se sprememba zgodi tudi pri njih.

ZATO JE NAJVEČ, KAR LAHKO NAREDIMO ZA SVOJE OTROKE TO, DA DELAMO NA OPUŠČANJU SVOJIH NEZDRAVIH VZORCEV IN PREPRIČANJ, da predelamo svoje travme in občutke zapuščenosti, pomanjkanja ali nevrednosti.

Irena Ratnik, ustvarjanje-zdravja.si

Novo na Metroplay: Tatjana in Verena Rojc – Slovenci kulturo cenimo bolj kot Italijani | Podkast Slovenske filharmonije