Pogosto se zgodi, da ima partner v partnerskem odnosu funkcijo otroka, drugi pa prevzame funkcijo starša.
Če se zgodi, da se ženska trudi na vse strani, moški pa ne dela ničesar, potem imata oba vedno več problemov. Če moški ne naredi nič za to, da bi imela oba vedno manj problemov, ampak raje vse skupaj preloži nanjo, to kaže, da se vede otroško.
Tako ima ženska lahko več otrok, enega ima namreč še v obliki partnerja. S to razliko, da če ima pravo hčerko in pravega sina, ta dva odraščata in bosta v doglednem času bila vedno manj obremenjujoča za starša. Ko bosta odrasla, bo lahko starš dobil višek časa in energije, ki ga bo lahko vložil vase ali v partnerski odnos in bo s tem povečal količino rešenih problemov ter zmanjšal količino novih problemov.
Ne spreglejte tudi:
- Aleš Ernst: 'Kar ne veš, ne boli' je nesmiseln slovenski pregovor
- Če ne čutimo sebe, je logično, da nismo zmožni urediti tistega, kar nas bremeni
Ker bo otrok vedno bolj odrasel in se bo spremenil iz otroka v odraslega otroka, bo starš imel vedno lažje življenje in bo postajal vedno bolj moder, vedno bolj izkušen in njegovo življenje bo vedno lažje.
Če pa imate partnerja, ki ima v odnosu funkcijo otroka, recimo da je to moški, lahko je seveda tudi ženska, samo da jih je številčno običajno malce manj (se pa to razmerje pospešeno slabša), pa tak otrok nikoli ne odraste. Taka oseba se ustavi v razvoju.
Na partnerski odnos ima podobno funkcijo, kot otrok s cerebralno paralizo, z Downovim sindromom ali z multiplo sklerozo. Kar v takem primeru moški dela narobe, je, da ne sprevidi, da mora tudi on biti tisti, ki se bo žrtvoval, se določenim stvarem odpovedal in vlagal v partnerski odnos, da bi ga uredil (že vsaj zavoljo svojih otrok). Če ne naredi nič dodatnega, razen tistega osnovnega minimuma, da bi to spremenil, se odnos ne more spremeniti.
Težava je torej v tem, da moški sploh ne začuti in ne prepozna, kaj bi moral narediti ali spremeniti. Enostavno ne more opaziti teh stvari, ker ne spreminja svoje senzorno-motorne amnezije. Na njegovo vedenje pa primarno vpliva tudi ženska na svoji podzavestni oziroma drugi stopnji, zaradi tega, ker je že od majhnega vzgojena, da mora biti ona tista, ki bo poskrbela za vse, da je ona tista, ki ne sme uživati v življenju niti minute.
Ženska, ki je bila tako vzgojena in je živela v takem okolju, kjer so imele ženske funkcijo, da poskrbijo za vse, enostavno ne dojame, da sama sebi ustvarja izjemno težko življenje. Za njeno podzavest je namreč edino tako življenje normalno.
Hkrati pa je tako življenje tudi usklajeno z njeno preteklostjo in preteklostjo njenih prednic. Tudi njena čustva druge stopnje vplivajo na njenega partnerja, da se ta vede nelogično. Tako lahko ostajata skupaj, čeprav vidita, da njun odnos nima nobenega smisla oziroma nima nobene prihodnosti v takšni obliki, kot je, ali pa prekineta odnos. Res pa je, da četudi bi začela na novo z drugim partnerjem, ne bi bilo bistvene razlike, ker bi bila njuna podzavest še vedno enaka.
Na AEQ programih lahko skozi vaje in razlago vedno bolj čutimo sami sebe in občutimo, kako mi vplivamo na druge. Vedno bolj vidimo, da je takšno vedenje, kot ga imamo, in situacija, v kateri smo se znašli, dejansko popolnoma logična in usklajena z našo podzavestjo. To, v čemer se nahajamo, je za našo podzavest definicija normalnega vedenja oziroma normalnega življenja.
Aleš Ernst, avtor in učitelj AEQ metode, aeq.si YouTube kanal: AEQ Facebook: AEQ metoda
https://sensa.metropolitan.si/podkast/ales-ernst-depresija-sensa-podkast/