Je umik v tiho meditacijo vedno blagodejen ali gre lahko tudi za trpljenje v tišini?
Nevrobiološko razumevanje zdravljenja travme postavlja zelo pomembna vprašanja o praksah umikov v tihe meditacije.
Običajna praksa na meditativnih umikih je, da udeleženci delujejo v tišini. Učence na tovrstnih tečajih se prosi, naj se vzdržijo medsebojnih pogovorov ali uporabe drugih oblik komunikacije (razen če so na skupinskih srečanjih ali srečanjih ena na ena s svojimi učitelji). Odsvetuje se branje, pisanje ali uporaba elektronskih naprav, kot so mobilni telefoni ali prenosni računalniki, v času trajanja umika.To je namenjeno podpiranju koncentracije nase in omejevanju motenj pri procesu.
Društvo za meditacijo Insight na primer opisuje "tišino" kot "močno orodje", ki "močno poveča poglabljanje koncentracije in zavesti". Tišina prav tako spodbuja občutek varnosti in duhovnega zatočišča na tečajih, ki so napolnjeni z do 100 udeleženci (Insight Meditation Society 2013).
Mnogim ljudem ta praksa koristi in nedvomno v mnogih primerih lahko ljudem pomaga.
Kaj pa, če nekomu ne pomaga oz. tovrstna praksa še poveča travmatične občutke?
Ko naš sistem zazna socialno izolacijo, se dvigne kortizol in drugi stresni hormoni. Občutek družbene povezanosti tudi zmanjša aktivacijo amigdale.
Čeprav se oseba lahko razumno zaveda, da meditacijski umik ne pomeni, da ga drugi družbeno zavračajo, lahko to preglasijo bolj močna sporočila limbičnih in preživetvenih možganov.
Prakse, katerih namen je sicer res vzbuditi občutek varnosti, imajo lahko nasprotni učinek s spodbujanjem družbene izolacije in krepitvijo odziva na stres.
Mnogim je žal 'sedanji trenutek' nedostopen.
Po mnenju strokovnjakov TRM (Trauma Resiliency Model) je v takem kontekstu skoraj najslabša stvar, ki bi jo lahko storili, da samo sedimo z vsem, kar nosimo v sebi, če je to, kar se dogaja v telesu, travmatična aktivacija - to bo samo poslabšalo disregulacijo.
Brez dvoma je v centrih za meditativni umik veliko usposobljenih učiteljev meditacije, ki imajo veščine za prepoznavanje in pomoč udeležencem v umiku, ki se znajdejo v takšnem stanju travmatične aktivacije. Vendar pa je značilno to, da so običajno skupine prevelike in ni mogoče, da bi lahko en učitelj nudil vso potrebno podporo vsem udeležencem.
Poleg tega je lahko osebi, ki je v stiski in čuti tihi pritisk, da "samo v tišini opazuje, kar se dogaja", težko prositi za pomoč.
V takih trenutkih se lahko veliko ljudi še bolj odtuji od samega sebe, saj začutijo, da nosijo v sebi preveč težkih izkušenj, nimajo pa potrebne podpore. Ali pa pride do retravmatizacije.
Pomembno je, da se poleg usposabljanja ljudi za pozorno zavedanje telesnih občutkov s pomočjo veščine 'sledenja' sebi tudi izobražuje za prepoznavanje fizioloških znakov disregulacije in ponuja tehnike za uravnavanje in pomirjanje aktiviranega simpatičnega živčnega sistema.
Nejasna navodila, kot so "samo sedite z vsem, kar se dogaja" ali "zavedajte se svojih izkušenj v sedanjem trenutku", ne le podpirajo zmanjševanje odzivov na stres, ampak jih lahko aktivno poslabšajo. Z drugimi besedami, takšni nasveti nam lahko škodijo.
Prirejeno po: Jane Compson, MEDITATION, TRAUMA AND SUFFERING IN SILENCE
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
