Sandi Jug: Ljudje dobesedno izviramo iz srca

Naše izvorne korenine so energijske narave. Imajo obliko energetskega vejevja, ki izvira iz točke v srcu, ki se od tam diverzificira in širi navzdol ter navzgor, podobno kot drevo. To je način, na katerega smo ljudje vpeti v realnost. Obenem pa se prav od tam spajamo s singularnostjo, ki nas povezuje z vsem, kar obstaja, z enostjo, z ne-ločenostjo, z božanskim,” preberem v knjigi.

Ljudje smo torej prek individualnega srca povezani z božanskim vidikom lastnega bitja. Obenem pa je naše srce portal, skozi katerega božansko izraža svoje individualne aspekte. Zato je prav srce osrednja tema mističnih šol, religijskih sistemov, starodavnih učenj, pa tudi poezije in drugih vrst umetnosti vseh ljudstev.

Za stare Egipčane je bilo srce na primer vir človeške modrosti, središče čustev in spomina. Za ameriške Indijance je srce veljalo za prvega in najpomembnejšega učitelja v življenju. Srčna sutra Avalokiteshvare je eno od največkrat recitiranih besedil v mahajana budizmu.

Vsem dobro znana mantra ljubezni in sočutja “Om mani padme hum” govori o božanskem dragulju, ki se nahaja v jedru energijskega lotosa v naših srcih. V hinduizmu je četrti energijski center ravno v sredini, torej v srcu, kjer prebiva Atman ali pravi jaz, ki ga je možno spoznati le, če človek brezpogojno ljubi. Tudi v krščanstvu je srce osrednji organ tako duhovnega, dušnega kot telesnega. Sveto pismo uči: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo.” In: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.”

Kdaj vas je poklicalo srce oziroma, kot pravite vi – bitje? In razložite nam, prosim, simboliko tega bitja.

Srce je, razvojno gledano, prvi organ, ki se razvije v človeškem fetusu, kar je povsem logično, saj razvoj ostalih organov za delovanje nujno potrebuje urejen dotok krvi. Skozi rast v pojavnost smo torej sprva bitje in šele nato človeško bitje.

Tako kot vsakega je tudi mene srce klicalo ves ta čas, a recimo, da sem se na ta klic odločneje odzval približno dvanajst let nazaj. Zavestno povezovanje s svojim srcem in s srci drugih je bila v moji zgodbi posledica raziskovanj spremenjenih stanj zavesti, saj sem takrat jasno sprevidel, kako ključno vlogo odigra srce v našem življenju. Vsakega človeka pač motivira nekaj, kar mu je na tak ali drugačen način blizu.

Ste začeli ceniti svoje srce, vam je priraslo k srcu?

Veste, to, kar ljudje cenimo in nam je pomembno, nam priraste k srcu. Vrednost, ki jo pripisujemo človeku, živali, predmetu ali aktivnosti, nam samodejno usmerja pozornost v naše srce. Dočim pa stvari, ki nam niso pomembne, kaj hitro čutno zaobidemo in te posledično tudi miselno zbledijo. Podobno velja za srce. Naš odnos do njega definira vrednost, ki mu jo pripisujemo. Zavedanje, kaj srce dejansko je oziroma od kod izvira elektromagnetni pulz, da lahko utripa, igra pri tem ključno vlogo. Četudi se vsi ljudje zavedamo, da brez srčnega utripa ni življenja, nimamo vsi enakega odnosa do srca. So ljudje, ki srce razumejo le kot črpalko za kri, ga ne čutijo in do njega nimajo skoraj nikakršnega odnosa. Vendar pa so tudi tisti, ki svoje srce doživljajo kot najbolj sveto mesto in sam izvor njihovega bitja.

Bolj človek ceni svoje srce, bolj je povezan s sabo in bolj ceni tudi življenje samo, mar ne?

Tako je. Toliko, kolikor cenimo svoje srce, toliko cenimo sami sebe, svoje življenje in vsa bitja, ki so udeležena v njem. Povezan človek je človek, ki čuti svoje srce. Zato ima lahko občutek za sočloveka in druga bitja. Ne išče težav in nasilja, temveč harmonijo v odnosih in bivanju nasploh. Je bolj prisoten v trenutku in zato bolj pozoren. Je bolj zavezan k iskrenosti in zato bolj pristen. Obenem se ga ne da voditi z ideologijami, ki niso podprte s srčnostjo. Je odgovoren za svoje počutje, psihološko stanje in psihosomatske odzive telesa.

Modri pravijo, da je najpomembnejša vrlina, ki bi jo vsak posameznik moral skrbno negovati vse življenje, prav srčnost. Kaj je za vas srčnost?

Srčnost je zame zavestna sposobnost so-čutenja. Ko nekaj storimo drugemu bitju, to čutimo skozse. Ljudje, ki imajo slabo razvito interocepcijo, tj. ne čutijo svojega srca, imajo vselej nizko stopnjo srčnosti. Takšno egocentrično delovanje, ki je žal običajno v naši kulturi, je treba razumeti kot bolezen moderne, na mišljenju in idejah zasnovane družbe z omejeno stopnjo razumevanja.

Zato duhovni sistemi v središče človeka in njegovega postajanja postavljajo prav srce. Mi pa, kot poudarjate tudi vi, prav nasprotno – živimo v glavi in delujemo po pravilih toge logike.

Živimo v družbi, ki temelji na jasnosti logičnega mišljenja in razumevanja, z eksistencialnim motom “mislim, torej sem”, medtem ko je čutenje postavljeno v drugi plan. Zahodna kultura s sodobno antropologijo na čelu namreč trdno sloni na prepričanju, da so možgani krovni organ, ki upravlja človeško telo. In prav v tem vidim osnovni problem današnje družbe, ki ne prepoznava dovolj jasno organske hierarhije kot tudi ne razlike delovanja ekspanzivne misel­ne inteligence v odnosu do modrosti, z izvorom v čutno-srčnih domenah.

Kako je prišlo do tega preobrata k cefalocentričnemu modelu človeka?   

Pogled v zgodovino nam razkriva razumevanje delovanja človeškega organizma skozi kardiocentrični model, kjer srce nadzoruje občutke, misli in gibanje telesa. Ta je najprej izhajal iz starodavnega egipčanskega prepričanja, da je srce hiša misli in duše. To idejo so pozneje sprejeli nekateri grški filozofi, denimo Aristotel, Diokles in Praksagora. Z razvojem sodobne znanosti in anatomije je bila kardiocentrična hipoteza sčasoma zavrnjena in primat so prevzeli možgani s cefalocentričnim modelom, ki mu kot družba sledimo tudi danes. Cefalocentrični model je torej okvir oziroma filter, skozi katerega razumemo sebe in svet, in prav ta marsikdaj, tako kot ste rekli, pači pravilno razumevanje našega delovanja. Zato je občasna prevetritev znanosti na vseh področjih, vključno z osnovnimi postulati razumevanja človeka in delovanja njegovega organizma, ciklična nuja. Ljudje se vse bolj spoznavamo. In čas je za postavitev novih temeljev, ki bodo bolj skladni in s tem tudi v bolj harmoničnem odnosu z življenjem samim. Prepričan sem, da potrebujemo nov, širši, interdisciplinarni vpogled v čudež življenja, imenovanega človek.

Za kaj vse se človek prikrajša, če živi samo iz uma? Verjetno ni naključje, da so v zahodnem svetu prav bolezni srca na prvem mestu?

Vedno me strezni, ko gledam te tabele, od česa ljudje umiramo. Skoraj neverjetno je, kaj smo si naredili s premikom centra za odločanje v glavo. A še preden človek umre zaradi srčne bolezni, se hudo poškoduje, zboli ali naredi samomor zaradi srčne težave, je tu seveda še ogromno predhodnih znakov, ki jih ljudje enostavno spregledamo. Tako posamezniki kot družba nismo dovolj ozaveščeni in nimamo veščin, ki so potrebne za zdravo delovanje našega bitja, ki v sami osnovi temeljijo na inteligenci srca. Živimo za prihodnost, za ideale, za to, kako naj bi bilo, in pozabljamo na pristnost življenja v sedanjem trenutku.

Življenje izključno iz uma nas prikrajša za marsikaj. Pristnost kontakta s seboj in z drugim človekom sta zagotovo na prvem mestu. Sposobnost vživljanja v druge, tj. empatija in sočutje, sta namreč naravni posledici zavestne čutne povezanosti s svojim srcem. Tu je tudi zavedanje razpona med tem, kar nam sporoča srce, in tem, kar nam pravi logika uma. Harmonija med srcem in umom temelji na zavedanju jasne organske hierarhije, kjer um lahko le služi srcu, ne pa obratno. Nasprotna logika namreč vodi v stres in psihosomatske motnje. Veliko je prednosti, ki jih omogoča srčna ozaveščenost, a ne le v odnosnem smislu in na nivoju zdravstvene preventive, temveč tudi na ustvarjalnem nivoju in v odnosu do zavedanja svoje prave narave.

Očitno ima srce svoje razloge, ki jih um ne pozna?

Um nima vstopa v čutne domene srca. Lahko pa svoje možgane naučimo slediti modrostim srca. Biti hvaležen za vsak utrip srca, ki smo ga deležni, je odličen začetek, ki nam lahko za vedno spremeni življenje.

Kako pravzaprav poteka komunikacija med glavo in srcem?

Komunikacija med srcem in možgani je dinamičen, stalen dvosmerni dialog, kar pomeni, da oba organa nenehno vplivata drug na drugega. Raziskave so pokazale, da srce komunicira z možgani na štiri glavne načine: nevrološko (s prenosom živčnih impulzov), biokemično (prek hormonov in nevrotransmitorjev), biofizično (prek tlačnih valov) in energijsko (prek interakcij z elektromagnetnim poljem). Komunikacija po omenjenih kanalih bistveno vpliva na delovanje možganov. Srce sprejema funkcionalne odločitve neodvisno od možganov. Kompleksni živčni sistem srca v omejeni meri tudi kodira in obdeluje informacije ter ima sposobnost spominjanja. Srce dejansko pošilja možganom precej več signalov, kot jih možgani pošiljajo v srce. Tudi električno in magnetno polje srca je bistveno močnejše od polja, ki ga zmorejo ustvariti možgani.

Dobro se je torej zavedati, da naše srce še kako vpliva na naše mišljenje.

Človek, ki je sposoben neposredno v realnem času čutno zaznavati svoje srce, se lahko zavestno z umom odziva nanj. To pa je nemogoče, če srca ne čutimo. Čutenje srca je torej nujen pogoj za usklajenost uma s srcem.

Ljudje se seveda odzivamo na srce predvsem nezavedno. Pravzaprav se um, mimo naše zavesti, vedno odziva na srce. Tudi tisti, ki ne čutijo svojega srca, imajo samodejne in neozaveščene reakcije na spremembo srčnega utripa. Tovrstni nezavedni odzivi so pogojeni z našimi prednastavitvami, ki so lahko tako pozitivno kot negativno naravnane. A ne eni ne drugi nam brez prisotnosti čutnega zavedanja v srcu seveda zavestno ne usklajujejo uma s srcem. Za usklajeno delovanje uma in srca je potreben vstop zavesti v srce.

Potemtakem je prepričanje, da so izbire srca nelogične, povsem napačno?

Ni res, da so srčne izbire nelogične izbire, kot nakazuje prevladujoče mnenje v današnji družbi, ki ni poučena o inteligenci srca. Vse srčne izbire so logične izbire z višjo stopnjo inteligence! A vse logične izbire niso nujno tudi srčne izbire!

V kakšni meri pa povprečni ljudje sploh čutimo utrip svojega srca?

Težko je definirati povprečnega človeka, ne da bi ob tem vzeli v zakup družbene navade, ki ga oblikujejo. A kakor koli že, v današnji družbi velika večina ljudi v stanju mirovanja ne čuti svojega srca. Pravzaprav obstajajo tri kategorije ljudi: tisti, ki čutijo svoje srce, tisti, ki ga ne čutijo, in tisti, ki mislijo, da ga čutijo, pa ga v resnici ne.

V knjigi nas nagovarjate k praksi zavestnega čutenja srca – kaj to človeku prinese?

Prednosti zavestnega čutenja srca se kažejo na različne načine in na različnih področjih našega življenja. Če bi mi postavili samo to vprašanje, bi lahko o tem nastal cel članek. Sicer pa najbolj pomembne učinke vidim v izboljšani t. i. interoceptivni natančnosti, ki človeku omogoča boljši kontakt ne le s srcem, temveč tudi s čustvenimi in čutnimi dogajanji v notranjosti telesa. V višji stopnji empatije in sočutja, tj. sposobnosti vživljanja v zunanje dogodke in druge ljudi. V večji prisotnosti pozornosti v sedanjem trenutku, ki je neposredno odzivna na čutenje lastnega srca.

Povejte nam, kako lahko sami pri sebi preverimo, koliko čutimo lastno srce?

Prosite prijatelja, da vam eno minuto meri pulz na zapestju (dejanski utrip). Medtem pa vi sami v mirujočem sedečem položaju v mislih štejte utripe (zaznan utrip), ne da bi si pomagali s pritiskom prstov na žile. Ko poteče ena minuta, izračunajte naslednjo enačbo:

Če je zaznani utrip višji od dejanskega utripa, zamenjajte pozicije v enačbi, kot je razvidno iz slike. HBPa (HeartBeat Perception accuracy) je mednarodna oznaka za natančnost zaznavanja srčnega utripa. Primerjajte svoje rezultate z naslednjimi definiranimi kategorijami:

nad 0,8 = visok HBPa;

od 0,6 do 0,8 = povprečen HBPa;

pod 0,6 = nizek HBPa.

Želeni rezultat pa je seveda 1 in priča o ljudeh, ki v polnosti čutijo svoje srce.

Vi trdite, da (ob)čutiti svoj srčni utrip v resnici še ne pomeni povsem (ob)čutiti srca.

Med raziskovanjem čutnih dimenzij srca sem prišel do zaključka, da potrebujemo nov izraz, ki opredeljuje spekter srčnih čutenj. Poimenoval sem ga srčna senzorika. Sem spadajo najbolj očitna srčna čutenja, ki so povezana z utripanjem srčne mišice, na primer t. i. srčna variabilnost, in bolj subtilne vrste zaznav, kot so na primer čutenje sten srca, vibriranja srčnih zaklopk, visoko­frekvenčnih srčnih harmonikov in podobno, o katerih na dolgo razlagam v svoji knjigi o temeljih srčne ozaveščenosti.

Večinoma srce bolje začutimo med telesno aktivnostjo ali na primer v trenutkih intenzivnega doživljanja čustev, vendar, kot pravite, se da v srce vstopiti tudi direktno. Povejte nam, kakšne nastavite potrebujemo za to?

Res je, večina ljudi čuti svoje srce le, ko se jim poviša utrip pri telesnem udejstvovanju ali med doživljanjem čustvenih stanj. A obstajajo tudi drugi pristopi, ki v osnovi temeljijo predvsem na preusmerjanju čutne pozornosti v predel srca. To lahko do neke mere dosežemo z rahlim pritiskom dlani na prsi, s spominskim priklicem močnih srčnih asociacij iz svoje preteklosti in z vrsto drugih pristopov kakor tudi z učinkovito srčno tehnologijo, ki sem jo posebej za ta namen razvil v zadnjih letih. Poleg omenjenega “tehničnega” načina obstajajo tudi kvalitete, ki samodejno usmerjajo pozornost v srce. Hvaležnost, iskrenost in vrednotenje svojega srca kot tudi src drugih ter seveda ljubezen so izjemno učinkoviti pri osredotočanju na svoj srčni utrip.

Moč senzibilnosti, ki jo premore človeško srce, je resnično fascinantna – srce je na primer občutljivo na sončev utrip in se odziva na Zemljin magnetizem. Kaj vse še (ob)čuti oziroma na kaj se odziva naše srce?

Živimo v družbi, ki je šele začela raziskovati dolga stoletja zapostavljeno vlogo srca. Danes vemo, da človeško srce reagira na marsikaj. Ne samo na naše notranje psihološko stanje, temveč tudi na zunanje elektromagnetne vplive, kot so utripajoča srca drugih ljudi v naši neposredni bližini, magnetizem Zemlje, sončevi izbruhi plazme proti našemu planetu in še marsikaj.

Kako konkretno sončevi utripi vplivajo na nas?

Raziskave so pokazale, da tako ljudje kot tudi živali dobesedno srčno vzdrhtimo na tem planetu, ko je sončev utrip na vrhuncu svojega cikla. Ob sončevih izbruhih imamo zemeljska bitja v povprečju višji utrip, ki kulminira na vsakih enajst let. In sedaj se spet bližamo temu vrhuncu. Odzivi pa so lahko zelo različni. Lahko občutimo, kakor da imamo na voljo več energije, da smo bolj razdraženi in se težje umirimo. Tisti, ki imajo težave s srcem, naj bodo še bolj pozorni na svoje srce, saj se med drugim takrat poviša tudi možnost srčnih zastojev.

“Če želite odkriti skrivnosti vesolja, razmišljajte o energiji, frekvenci in vibraciji”, je dejal genij Nikola Tesla.

Točno tako. To so osnovni gradniki vesolja in nas samih. Če razumemo govorico frekvenc, ritma in energijskih jakosti, lahko razumemo tudi vse nadgrajujoče se kompleksnejše izpeljanke, kamor spada prav vse, kar obstaja. In prav to osnovno govorico še najbolj pooseblja prav naš srčni utrip.

Tudi govorica srca je potemtakem elektromagnetna?

Srčna komunikacija temelji na srčnih vibracijah, tj. na specifikah srčnega utripa. Ljudje smo navajeni informacije sprejemati v verbalni obliki, kar pa ne pomeni, da je to njihov edini način prenosa. Vemo, da elektromagnetna polja src interferirajo med seboj. Raziskave ameriškega inštituta HeartMath pričajo o tem, da elektromagnetno polje našega srca ne vpliva le na naše mišljenje in pripadajoče počutje, temveč tudi na osebe, ki so v naši neposredni bližini. Srčna komunikacija na tem nivoju poteka ves čas. Nismo pa je navajeni, saj nanjo ne usmerjamo pozornosti. A četudi smo srčno dojemljivi, še ne pomeni, da vemo, kakšne vrste interakcije se nam v danem trenutku dogajajo na nivoju srca. Moje izkušnje govorijo o tem, da smo kot civilizacija šele na samih začetkih razumevanja govorice srca, ki je v osnovi elektromagnetna. Več o tovrstnih osnovah spregovorim v svoji knjigi.

Ko sva že pri Tesli – zdi se, da tudi današnja fizika počasi, a vztrajno prodira v skrivnosti narave, katere lastnosti so očitno poznali že naši daljni predniki. Kako srce razlaga sodobna kvantna fizika?

Uradna kvantna fizika ne raziskuje in ne razlaga srca. Obstajajo pa vrhunski neodvisni znanstveniki, ki poskušajo razvozlati fenomene v notranjosti telesa, ki se nanašajo predvsem na razumevanje prostora in časa, podobno kot to lahko opazimo na makro nivoju v območju črnih lukenj. Tu je znanost skoraj še povsem bosa, a izoblikovala so se nova razumevanja, po katerih smo ljudje povezani med seboj skozi prostorsko-časovne prehode, od katerih daleč največji, t. i. ne-lokalni portal najdemo prav v srcu. Izjemno pomembno se mi zdi zavedanje, da ljudje kot bitja ne živimo izključno v zunanjem prostoru, temveč da tako prostor kot čas sprva ustvarimo in šele nato se vanj naselimo. Srce oziroma singularnost, ki nas skozenj utripa v pojavnost, je v tem smislu tisti del, ki skrbi za takšno ukrivljenost časa in prostora.

Eden od takšnih fenomenov je verjetno t. i. sinoatrialni vozel, ki ga omenjate v knjigi. Za kaj pravzaprav gre?

Sinoatrialni vozel opredeljuje točko v srčnem tkivu, od koder izvira ta elektromagnetni pulz, ki služi krčenju srčne mišice in uravnava naš srčni utrip. V energijskem smislu je to zagotovo prostor v telesu, iz katerega izviramo. Možgani so sekundarni v odnosu do srca. Naš prvotni in pravi dom je v samem centru nas samih – v notranjosti srca.

V srcu srca?

Lahko bi rekli, da.

Ko govoriva o srcu, seveda ne moreva mimo ljubezni, kajti v naši kulturi sta ljubezen in srce neločljivo povezana pojma. Kako je s tem – kaj ima ljubezen opraviti s srcem?

Res je, v današnji družbi sta ljubezen in srce skoraj sinonima. Skozi oči današnje znanosti pa je ljubezen zreducirana le na nivo strasti, ki dviguje oziroma znižuje frekvenco srčnega utripa. Če pa razumemo, da srca v svojem jedru vsebujejo nekaj takšnega, kot so “črvje luknje” oziroma t.i. ne-lokalni portali, ki povezujejo naše srčne singularnosti (to, kar v osnovi smo in iz česar izviramo) onkraj prostorske razdalje, ljubezen naenkrat pridobi povsem drug pridih. V tem smislu je ljubezen vezno tkivo tega enega bitja, iz katerega navidezno štrlimo v pojavnost kot posamezniki.

Ko govorimo o ljubezni, je njen spekter zelo širok; radi jo delimo na duhovno in materialno, zrelo ljubezen in zaljubljenost, na brezpogojno in sebično ... Koliko različnih ljubezni poznate vi?

Mislim, da je pri teh delitvah precej zmotnih prepričanj. Po mojem mnenju je treba jasno razumeti, kaj so sprožilci oziroma vstopne točke ljubezni in kaj je ljubezen sama. Ne glede na to, kaj nas povede do nje, je ljubezen povsod kvalitativno povsem enaka. Ni boljše ali slabše ljubezni, le njeni aspekti se kažejo skozi različne perspektive.

Nekoč mi je nek Mojster rekel: “Ljubezen je Božanska skrivnost, ki se je ne da ubesediti. Tisti, ki ve, kaj je ljubezen, prepozna v vsem, kar je, lepo in dobro, od vseh se uči in v vsem prepoznava Božanski blagoslov, plemenitost in milost. Živi v globoki hvaležnosti.”

Ljubezen dobesedno poganja naše srce, a le zavestno čutenje srca lahko sproža zaznavni čutni spekter osebnih in nadosebnih čutenj, ki jih imenujemo ljubezen. Ko se identificiramo z življenjem samim, postane to vir naše ljubezni, z vsemi možnimi akterji v obliki nepredvidljivih situacij in najrazličnejših bitij. Življenje postane naš primarni partner, ki se odziva na našo ljubezen do njega.

Ali kot sem nekoč sam zapisal: “Včasih, ko so moje oči dovolj čiste, da prepoznam sinhronosti, lahko začutim to neizmerno hvaležnost, kot da vsa Narava moli zame. In včasih te zagledam, Narava, skozi ta čarobno zlati kot, ko med tabo in mano ni nikakršne razlike več. Takrat odreagiraš, začneš plesati, praznovati, tako kot ti to znaš, okoli mene in z mano v središču. Tako kot tornado pleše okoli šamana. Še redkeje, v prav posebnih trenutkih te vidim, kako se upogibaš, priklanjaš in razkrivaš svojo najbolj intimno ‘prostorsko-časovno’ naravo. Razkrivaš in ljubiš me od znotraj navzven, delaš čudeže pred mano – samo zato, ker vidim in čutim, da si Ti, narava, ta Jaz.”

Zdaj se pogovarjava o srcu kot o duhovnem organu – portalu, ki nas povezuje z višjimi dimenzijami, kjer se torej zgodi prehod iz individualnega v nadosebno?

Tako je. Skozi zgodovino poznamo veliko različnih poimenovanj t. i. srčnega ozadja, od koder naj bi izvirala naša prava narava. Ni naključje, da v cerkvah najdemo podobe Jezusa, ki s prstom kaže v smeri srca. Pravzaprav skoraj vse religije, starodavni spisi in novodobne prakse srcu pripisujejo centralno vlogo v človeških življenjih. Le zahodna znanost se je že davno odpovedala kardiocentričnemu modelu in na piedestal postavila možgane. A tudi tu so se stvari začele obračati v srčno smer.

Povezave s subtilnimi aspekti srca kakor tudi z njegovimi božanskimi kvalitetami niso očitne na prvi pogled, če srce razumemo le kot črpalko za kri. Ko pa v enačbo dodamo še interakcijo elektromagnetnih srčnih polj ter prepletenost src skozi ne-lokalne točke srčnih singularnosti, pa doživljanje transcendence sebe skozi čutenje srca ni več nekaj tako nedoumljivega.

Verjetno se je vaše dojemanje in okušanje ne samo ljubezni, temveč tudi življenja in sveta spreminjalo z odpiranjem lastnega srca? Pa še to – kaj sploh pomeni ta slavna sintagma “odpreti srce”, ki jo vse pogosteje uporabljamo, nisem pa prepričana, da jo tudi zares razumemo?       

Točno to, obstajajo izrazi, ki jih ljudje uporabljamo, a ne nujno vemo, kaj pravzaprav pomenijo. Prav temu je namenjena tudi moja knjiga – da si te pojme prečistimo, saj je takšnih nejasnosti okoli srca precej. Zame “odpiranje srca” pomeni čutenje svojega primarnega izvora, ki me povezuje z drugimi od znotraj, zavedanje svojega srca dobesedno kot čutila in magnetnega oddajnika, ki interferira z drugimi bitji. In še marsikaj.

In, seveda, vse se spremeni, ko je odnos do našega srca drugačen, bolj dragocen, postavljen višje v hierarhiji osebnih pomembnosti. Ne sledimo več življenjskim vsebinam, temveč samooplajajoči se senzaciji v srcu, ki nas polni s smislom, z zavedanjem in z ljubeznijo.

Privabljate zdaj v svoje življenje tudi več sinhronicitet?

Tako moje osebne izkušnje kot izkušnje drugih ljudi, ki se namensko poglabljamo v svoja srca, pričajo o tem, da visoka stopnja povezanosti s srcem samodejno privlači v življenje veliko sinhronicitet, pa tudi močan občutek povezanosti z vsemi in vsem.

Kako razumete fenomen sinhronicitete?

Sinhroniciteto je jasno definiral C. G. Jung. Opredelil jo je v smislu sočasnosti notranjega doživljanja z zunanjimi dogajanji. V kolikor razumemo, da se sinhronicitete nanašajo na čas, lahko to povežemo s srčnim časovno-prostorskim vrtincem. Bolj ko smo s svojim zavedanjem prisotni v notranjosti srčnega elektromagnetnega vorteksa, več je sinhronosti v naših življenjih. Sinhronicitete so neposredno povezane s srcem in zelo malo z možgani, ki so usmerjeni le na spominjanje preteklosti in predvidevanje prihodnosti.

Kako bi nam razložili odnos med srcem in zavestjo?

Vprašanje je sicer zelo kompleksno, a na kratko, razumevanje zavesti je po mojem mnenju eden od ključnih problemov, s katerimi se sooča današnja družba. Še najbližje je opredelitev Nassima Harameina, ki pravi takole: “Zavest je posledica informacijske povratne zanke med zunanjim in notranjim svetom. V tem smislu je zavest univerzalna in se nanaša na vse, kar obstaja.” V človeškem telesu obstajajo koherentni energijski centri, ki imajo v primerjavi z drugimi deli telesa bistveno večjo sposobnost izmenjave informacij med zunanjostjo in notranjostjo. Elektromagnetno pulziranje našega srca je naš daleč najmočnejši tovrstni center. Zato je največja kapaciteta zavedanja možna prav skozi srce. Seveda ne toliko v obliki slikovnega ali zvočnega tipa zavedanja, temveč predvsem čutenja.

Na osnovi svojih dolgoletnih raziskovanj ste razvili svojevrstno terapevtsko-svetovalno prakso. Kako ta poteka in kakšne učinke pri ljudeh zaznavate?

Kot že rečeno, ljudje nimamo potrebnih veščin, da bi si lahko sami znali učinkovito pomagati. Tako v zdravstvenem in odnosnem smislu kot na nivoju ustvarjalnosti sem razvil pristope, ki temeljijo na apliciranju srčnega kontakta kot osnovnega vodila za zdravo, kreativno in ljubeče življenje. Rezultati so seveda dobri, saj si prav vsi ljudje v resnici želimo harmoničnega kontakta s svojim srcem. Družba pa žal sili v drugo smer …

Razvili ste tudi posebne naprave, ki služijo kot pripomočki za povezovanje s svojim srcem in s srci drugih – ste zadovoljni z rezultati?

Res je. Prve prototipe sem naredil že leta 2017, jih v naslednjih letih tudi uspešno preizkusil in preveril učinke, ki jih imajo na ljudi. Rezultati so namreč že sami po sebi odlični, sploh če je zraven tudi mentor, ki ga izobrazimo za delo s tovrstnimi napravami. Naprave so uporabne tako v velnes centrih, v zdravstveni preventivi, v poslovnem svetu in še marsikje. Danes sta na voljo že dve napravi, tretja pa je na poti. Manjša naprava, HearTheBeat, služi povezovanju s svojim srcem. Večja naprava Heart 2 Heart pa poleg tega omogoča še vzajemno povezovanje dveh oseb na nivoju srca. Kmalu pa se jima bo pridružil še zelo praktičen obesek Heart­beat.

Ali pot v Enost nujno vodi prek srca?

Vstopne točke do zavedanja enosti se ne nahajajo nujno v srcu. Vsekakor pa ta pot zavedanja, tako ali drugače, prej ali slej prečka srce. Saj edino dovolj močan čuten kontakt s svojim srcem omogoča poseben tip čutnega zavedanja, da se vse nahaja znotraj nas samih. Od tu zavedanje enosti, ki seveda ni miselni proces.

Postavitev srca na osrednje mesto v naših življenjih in posledično tudi v naši civilizaciji je nujna, če želimo ustvariti povezanega posameznika in harmonične družbene odnose. Današnja družba tem vrednotam žal ne sledi, zato je prav na vsakem izmed nas, da to spremenimo!

Kako torej sestopiti iz glave v srce? Brez poguma verjetno ne bo šlo?

Kot sem že omenil, ljudje dobesedno izviramo iz srca. To je naša, v obratni smeri že prehojena pot – pot nazaj domov, od koder izviramo v pojavnost. Pot iz glave v srce se začne z zavedanjem pomembnosti tega stika in se nadaljuje z odločitvijo ter s preusmeritvijo čutne pozornosti v predel srca, kar nam omogoči, da ozavestimo tudi povezavo in sovpliv med umom ter srčnim utripom. Ljudje smo navajeni imeti pozornost v glavi, tj. na zunanjih vsebinah, in to pretežno skozi vizualne in avditivne dražljaje. Medtem ko se notranjosti telesa (interocepcija) zavedamo v bistveno manjši meri, in to le skozi čutno komponento.

Kar pa se tiče poguma – veste, ljudje so si sposobni vzeti življenje ali celo uničiti življenje drugega, niso pa se sposobni predati svojemu srcu. To pove vse o pogumu. Trdno stojim v spoznanju, da so pokončni ljudje – t. i. ljudje s hrbtenico – pravzaprav ljudje, ki so srčno osrediščeni. To so ljudje, ki jih ni strah spustiti panično umsko kontrolo in se soočiti s čutnimi informacijami, ki prihajajo iz srca.

Kaj polagate v srce Sensinih bralcev?

Ob bok vsemu povedanemu je vnašanje dnevnih ritualov povezovanja s svojim srcem seveda ključnega pomena. Že petminutne jutranje srčne nastavitve bistveno spremenijo naš odnos z življenjem. Ali v tem trenutku čutiš svoje srce? 

Spraševala je: Vesna Fister Fotografije: Osebni Arhiv, Profimedia, Shutterstock

Priporočamo branje knjige o temeljih srčne ozaveščenosti.  

Vabljeni na Sensa vikend v SRCU - Vabljeni v Bohinj od 16. do 18. septembra!

Preberite si še:

• Zakaj so v zahodnem svetu bolezni srca na 1. mestu?

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj