Rojstvo nam je dano od življenja, prav tako smrt. A šele mi, in zgolj mi, življenju dajemo in odvzemamo življenje!
Življenje je krhko in trdo, nežno in grobo, polno in pusto, vedro in turobno, lahkotno in mučno ... Življenje je takšno, kakršnega vidimo mi; je takšno, kakršni smo mi. Mi dajemo življenju življenjskost. (Čeprav nas brez življenja ne bi bilo.)
Nič ne gre v nič. Vsaka stvar ima svoj pomen, vsak trenutek ima svojo vrednost, vsak dogodek ima svojo vlogo, vsako stanje svojo realnost. Vse ima svojo razsežnost in svoje mesto v svetu.
Živiš, kolikor čutiš, da ti življenje pripada; da je tvoje, in to toliko bolj, kolikor bolj ‘ga imaš’ za svojega! Zato je samomor zadnja točka na odklonu lastnega bivanja, ko se človek maksimalno, dokončno odtuji od življenja oziroma ga ne prepozna ali ga noče prepoznati in ga ne more ali noče več sprejeti za lastno. Nihče pa ne more živeti življenja, v katerem se ne prepozna več ali v katerem se noče več prepoznati.
Čisto nasprotje takšnega stanja – povsem druga skrajnost, ’zadnji protipol’ samomora, tj. radikalnega zavračanja bivanja –, pa je bivati v vsem in z vsemi: ‘izgubiti’ svoj jaz v celosti eksistence. To je morda tisto, kar mistiki imenujejo poenotenje z Bogom: gre za stanje, ko prepoznaš, da si vse, kar si bil, kar si in kar nisi; da si, hkrati tako grešnik kakor svetnik, tako zločinec kot tudi mučenik; skrajnost dobrega in skrajnost zla ter ‘vsega vmesnega’.
Raid Al-Daghistani (Tekst je bil prvotno objavljen v delu Raida Al – Daghistanija: Odsevi in sledi (Ljubljana 2009)
- Poglejte si še: Po čem v resnici hrepenimo?
