Oče je odsoten, mama je jezna. Katerim težavam bo njun otrok podvržen v odrasli dobi?

Poglejmo si praktičen primer družine, ki je zelo pogost. Odgovarja Aleš Ernst, učitelj in avtor AEQ metode v Sensa podkastu. 

Oče je odsoten, mama je jezna. Katerim težavam bo njun otrok podvržen v odrasli dobi? (foto: profimedia) profimedia
18. 9. 2022

Ana: "Oče je čustveno (morda tudi fizično) odsoten, mama je podzavestno jezna na očeta, otroka tega ne zaznava, to ignorira, da lahko preživi v tej družini. Katerim težavami ali boleznim bo ta oseba podvržena v odrasli dobi?"

Aleš Ernst: 

"Podvržena bo kroničnim težavam in kroničnim boleznim. Ne bo nekega očitnega razloga, zakaj ima bolezen ali težave, dejstvo pa bo, da jih ima. Odvisno sicer tudi od spola otroka. Dejansko pa je nemogoče, da bo otrok v takem paru, kjer sta čustveno odsoten oče in jezna mama, razvil dovolj visoko čustveno zrelost.

Tukaj je treba poudariti, da imamo dve ravni čustvene zrelosti: zavestno in podzavestno. 

Ko ljudje rečejo, da delajo na sebi, običajno dvigujejo zavestno čustveno zrelost. Ponavadi pa je največji problem, da se tako delo na sebi izogiba področjem življenja, kjer smo dejansko najbolj čustveno nezreli in spodbuja ukvarjanje s čustveno zrelostjo na področjih, kjer že imamo dobro. Se pravi delamo še več tistega, kar nam je lažje, in se izogibamo tistemu, kar nam je težje. 

Iz prakse vidim, da se ljudje izogibajo odnosu do sovraštva, besa, gneva, prezira, protesta, maščevalnosti, češ "to me ne zanima, tega jaz nimam." Kar je nemogoče, ker je sovraštvo, ki izhaja iz nemoči in vse te veje sovraštva, ki sem jih naštel, popolnoma normalno človeško čustvo, ki ga ima vsak. Če ga zna pokazati in uporabiti, pa je drugo vprašanje.

Običajno imamo pri slabi ali nizki ravni podzavestne čustvene zrelosti odpor do teh področji in se nam ta področja tako upirajo, da se potem vrtimo kot mačka okrog vrele kaše. Poskušamo najti kdo ve kakšne različne načine, da bi nekaj spremenili, ne gremo pa tja notri, kjer je dejanski epicenter ali bistvo problema.

V takem primeru družine, kot je bil naveden primer, otrok čuti nemoč mame, ker ima čustveno ali fizično odsotnega očeta. Po drugi strani pa čuti nemoč očeta, ki zaradi določenih pomanjklivosti v čustveni (tako zavestni kot podzavestni) zrelosti, ne more imeti dovolj pristnega in polnega odnosa z ženo. Otrok čuti, da sta vsak od staršev na svojih področjih nemočna.

Najhuje pri takšnem odnosu je, da poskuša otrok pomagati s svojim vedenjem enemu ali obema staršema, da ju obdrži skupaj vsaj do takrat, ko je dovolj odrasel, da se osamosvoji. V tej družini prične otrok skrbeti za čustvene potrebe staršev ali enega od njih. Otrok ne more sovražiti oba starša, ker potem lahko ostane samo še sam (če to naredi pri treh letih, ne bo preživel). Potem običajno naredi močno diferenciacijo med obema staršema in enega starša prestavi v hudiča, da je slab in kriv za vse. Drugega starša pa povzdvigne v angela, da je on ali ona nemočna, uboga, nič kriva, vedno zlorabljen/a in razvije nerealen odnos do očeta in mame. Iz tega ven dobimo odraslo osebo, ki ima veliko nemoči in težko poskrbi zase. 

Če težko poskrbiš zase in urediš stvari tako, da tisto, kar je v redu, povečuješ, tisto, kar ni v redu pa zmanjšuješ, se razvijejo kronične težave... Taki ljudje imajo z vsakim letom več kroničnih težav, ki jih vedno težje rešujejo. 

Iz Sensa podkasta: 

Preverite prihajajoče AEQ programe, ki jih vodi Aleš Ernst, TUKAJ. 

Preberite si še: