Nekateri ljudje so odraščali v domovih, kjer se o čustvih ni govorilo, še manj pa se jih je kazalo. Toplina je bila zamenjana za red in disciplino, ljubezen pa se je kazala zgolj skozi opravila, nikoli skozi nežnost ali objem.
Morda so starši skrbeli, da je bilo kosilo vedno na mizi in da je bilo po njem vse pospravljeno – a nekaj bistvenega je manjkalo: dotik, nežnost in telesna bližina.
Ko starši otroka redko ali nikoli ne objamejo, ta ne izgubi le stika s telesom drugega človeka, ampak je najbolj tragično to, da izgubi občutek lastne varnosti v svetu. Objem namreč ni le gesta naklonjenosti, ampak je biološki signal preživetja. Dotik pomirja živčni sistem, znižuje raven stresa, sprošča oksitocin – hormon povezanosti. Ko ga ni, telo to razume kot opozorilo: svet ni varen, ostani napet, pripravi se na nevarnost.
- Preberite si še: Kako nam lahko v stiski pomaga DOTIK SEBE? (piše dr. Vesna Mirt)
Telo si zapomni, česar ni dobilo
Otroci, ki niso bili tolaženi z objemi, se naučijo sami pomirjati - a to pogosto na tragične načine. Stisnejo čeljust, zadržujejo dih, naučijo se, da ne smejo jokati.
In ko odrastejo, je to napetost še vedno čutiti – v ramenih, v glasu, v načinu, kako se izogibajo dotiku ali kako se ob njem napnejo. Najverjetneje se poskušajo pomiriti z različnimi oblikami odvisnosti. Lahko imajo težave z nespečnostjo, ker se njihovo telo nikoli ne sprosti. Kronična napetost v telesu pa lahko vodi tudi v številne zdravstvne težave.
Tak človek si sicar želi bližine, a se je hkrati boji. Ko ga nekdo želi objeti, se v njem prebudi nekaj starega – mešanica hrepenenja in strahu. Ne ve, kaj storiti s toplino, ker je telo nikoli ni prepoznalo kot varno.
Takšni ljudje v sebi nosijo sporočilo: »nisem vreden nežnosti«
Ko dotika ni bilo, otrok v tišini sklepa: z mano nekaj ni v redu. Če bi bil bolj priden, manj občutljiv, bolj tih – bi me morda objeli. Iz tega se razvije sram, ki ga mnogi nosijo v odraslost. Prepričanje, da si morajo zaslužiti, da bodo ljubljeni.
V odraslih odnosih se to kaže kot strah pred ranljivostjo, pretirano samostojnost ali potreba po dokazovanju. Namesto da bi prosili za bližino, si jo skušajo zaslužiti. Namesto da bi se sprostili v dotiku, se napnejo – ker telo še vedno ne verjame, da je varno.
Kako se telo lahko znova nauči varnosti
Dobra novica pa je, da se telo uči vse življenje. Tudi če ni bilo objeto v otroštvu, lahko odraslost postane prostor ponovnega učenja topline. Vsak iskren dotik, vsak varen odnos, vsak trenutek, ko si dovolimo začutiti – malo po malo zdravi tisti stari spomin.
Pomagajo lahko preproste, telesno usmerjene prakse:
- zavesten dih – ko si z izdihom dovolimo, da nas telo nosi;
- nežen dotik – položimo roko na srce ali rame, da občutimo, da smo tukaj;
- objem, ki traja vsaj 20 sekund – ker šele takrat začne delovati oksitocin;
- terapevtske metode (somatsko doživljanje, joga, masaža, terapija s prisotnostjo), kjer telo počasi spoznava, da bližina ne pomeni več nevarnosti.
In tudi ljubeč odnos – s partnerjem, prijateljem ali celo s hišnim ljubljenčkom – lahko sčasoma popravi notranji zapis: dotik lahko pomeni varnost, ne grožnjo.
Nežnosti se da naučiti
Včasih mislimo, da če nas starši niso objemali, tega ne bomo nikoli znali dati naprej. A nežnost ni lastnost, temveč jezik, ki se ga lahko naučimo pozneje.
Začne se z drobnimi trenutki – ko se ne umaknemo, ko nekoga pogledamo z mehkobo, ko se dotaknemo brez besed.
Objem ne more izbrisati vse preteklosti, lahko pa spremeni prihodnost. Telo si zapomni bolečino, a zna si zapomniti tudi toplino. In nikoli ni prepozno, da se naučimo občutka varnosti – najprej v sebi, potem še ob drugih.
