Ste se kdaj vprašali, zakaj se v določenih situacijah odzovete točno tako, kot so se vaši starši? Ali pa zakaj ponavljate vedenja, ki jih pri sebi sploh ne marate? Odgovor na to se skriva globoko v naših izkušnjah iz otroštva, včasih pa tudi v tistih, ki jih nosimo iz generacij pred nami. Vse to shranjuje naša podzavest.
Travme, ki oblikujejo naše vedenje
Naša otroška leta so obdobje, ko so naši možgani kot gobica – vsrkavajo vse, kar se dogaja okoli nas. Če smo bili v otroštvu deležni ljubezni, varnosti in spoštovanja, to postane osnova za naše vedenje. Toda, kaj se zgodi, ko so bila naša otroška leta zaznamovana s travmami, zanemarjanjem ali neustreznim starševanjem? Naši možgani se naučijo preživetvenih strategij, ki nas takrat morda zaščitijo, a nas kot odrasle ovirajo.
Travme niso vedno velike in dramatične. Lahko gre za manjše trenutke, kot so občutki neslišanosti ali kritike, ki jih otrok ponotranji kot "nisem dovolj dober". Ti vzorci se zapišejo v našo podzavest in postanejo del naše identitete, pogosto ne da bi se tega sploh zavedali.
Preberite si še:
- Kako družinske skrivnosti vplivajo na družino?
- Aleš Ernst: 'Kar ne veš, ne boli' je nesmiseln slovenski pregovor
Tradicija, ki se prenaša iz roda v rod
Vzorci večinoma niso samo naši – ampak jih podedujemo od svojih staršev, ti pa od svojih. Naši predniki so svoje izkušnje, strahove in načine razmišljanja prenesli naprej kot nekakšen "genetski paket". Če so na primer naši stari starši živeli v obdobju pomanjkanja ali vojne, se je njihov občutek negotovosti prenesel na naše starše in nato na nas. Čeprav mi morda ne živimo v lakoti ali vojni, se lahko naše telo odziva, kakor da bi bilo v ogrožujočem okolju ves čas.
Ti nezavedni vzorci lahko vplivajo na naše odločitve, naš odnos do denarja, ljubezni ali celo naš občutek lastne vrednosti. Ko se sprašujemo, zakaj se vedno znajdemo v podobnih situacijah ali zakaj ne moremo spremeniti določenega vedenja, je vredno pogledati, kaj od tega ni zares naše, ampak podedovano, ter čemu je služilo v preteklosti.
Ko je izražanje čustev bilo nevarno
Naši možgani so zasnovani tako, da nas varujejo. To pomeni, da so izredno učinkoviti pri ustvarjanju povezav med izkušnjami in odzivi. Te povezave, imenovane nevronske poti, se oblikujejo v otroštvu in so pogosto avtomatizirane. Na primer, če smo bili v otroštvu kaznovani, ko smo izražali svoja čustva, se naši možgani naučijo, da je izražanju čustev nevarno, in nas varujejo tako, da jih potlačimo.
Te avtomatske poti so kot utrjene ceste – udobne in znane, tudi če niso vedno najboljša izbira. Spreminjanje teh poti je težko, ker zahteva zavesten trud, doslednost in pripravljenost, da se soočimo z neudobjem.
Kako začnemo prekinjati vzorce?
Prepoznavanje vzorcev: Prvi korak je, da postanemo pozorni na vedenja, ki jih želimo spremeniti. Kdaj reagiramo avtomatsko? Kakšne misli nas spremljajo v teh trenutkih?
Razumevanje izvora: Raziskovanje, od kod prihajajo ti vzorci, je ključno. So to vzorci iz našega otroštva ali nekaj, kar smo prevzeli od svojih staršev?
Sočutje do sebe: Zavedati se moramo, da so ti vzorci nastali z razlogom – pogosto so bili naš način preživetja. Namesto da se obtožujemo, se učimo biti sočutni do sebe.
Vztrajnost in podpora: Spreminjanje vzorcev je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko vztrajnosti. V tem procesu nam lahko pomagajo terapevti, knjige ali podpora bližnjih.
Prekinitev vzorcev iz otroštva ni enostavno, a je mogočo. Ko razumemo, kako so ti vzorci nastali in zakaj nas vodijo, dobimo moč, da jih spremenimo. Potrebno je veliko dela in potrpljenja, a nagrada je neprecenljiva – svoboda, da živimo drugače in ustvarimo boljšo prihodnost zase in za generacije, ki prihajajo.
