Proučevanje družinskega drevesa oziroma psihogenealogija je eno močnejših orodij, s katerim ugotavijamo, kako lahko na naše živijenje vplivajo tudi naši predniki.
Proučevanje družinskega drevesa (psihogenealogija)
Naši predniki so naše korenine, naša zgodovina in velikokrat se zgodi, da so težave, ki se nam dogajajo, dejansko lahko tudi zgodbe naših prednikov, zato se je priporočljivo poglobiti tudi v ta del.
So nezavedne sile, ki vplivajo na naš um in na naše zunanje vedenje. V vsaki družini se dogodki prejšnjih članov nosijo skozi generacije in se lahko ponavljajo (bolezen, smrt, duševno stanje, zapuščenost, razočaranja ...).
Velikokrat so to travme in tudi razne skrivnosti, ki znajo vplivati na psiho posameznika. Proučevanje družinskega drevesa pa je metoda, ki se nanaša na genealoške podatke naših prednikov in kako psihološko vplivajo na nas potomce. Pri uporabi tega močnega orodja sta vključena ozaveščanje in izstopanje iz družinskih vorcev, kajti naši predniki so generacijam dali življenje.
Za reševanje in proučevanje družinskega drevesa moramo pridobiti čim več informacij o naših prednikih, kar pa je včasih precej težko. Ko ustvarimo družinsko drevo in pridobimo informacije o prednikih, šele takrat vidimo, da »naključje« nekaj ponavljajočega dejansko ni naključje. Družinsko drevo je zelo močno orodje, s katerim lažje razumemo določene okoliščine.
Tak način dela se je pojavil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Anne Ancelin Schützenberger, ki je bila francoska psihologinja in psihoterapevtka, je pri delu s smrtno bolnimi bolniki za rakom z iskanjem po njihovi zgodovini ugotovila oziroma našla strukture ponovitve, in sicer rak se je začel na isti dan, kot je recimo umrla njihova mama, dedek ali prababica.
V knjigi In the Ancestor Syndrome (Sindrom prednikov) piše o tem, da morda nimamo izbire, da bi se določeni dogodki in travme, ki so jih doživijali naši predniki, zgodili tudi nam. Vendar z odkrivanjem in razumevanjem povezave med lastnim življenjem in življenjem prednikov lahko premagamo nerazumne strahove, psihološke in fizične težave.
Vsak od nas je nekako ujet v družinskem mehurčku in informacije, ki jih pridobimo na tak način, so del uganke. Ko začnemo raziskovati, dobivamo odgovore, in ko dobimo odgovore, lahko na njih tudi delamo. Podatki, ki se v družinskem drevesu vpisujejo, niso le ime in primek. Dobro je izvedeti vse pomembne datume, kot so rojstva, smrt, poroka, razlog smrti, ljubezenske zgodbe, invalidnost, bolezni itd. Ta del terapije nam omogoča hitro prepoznavanje in razumevanje različnih ponavljajočih se vzorcev v družinski zgodovini, ki bi lahko imeli vpliv na naše trenutno stanje. Na nas lahko vplivajo psihično, ne glede na to, da morda ne vidimo povezave naših prednikov z našim trenutnim stanjem.
Moj primer
Rojena sem na isti datum kot moj dedek, ki ga nikoli nisem spoznala, saj je umrl eno leto, predno sem se rodila. Umrl je zaradi posledic gangrene, jaz pa sem komaj preživela operacijo črevesja (gangrena). Dedkov brat (po mamini strani) je imel strah pred odhodom iz hiše in ta strah sem imela tudi jaz. Bil je zaprt in nikamor ni želel iti, ker se je »nečesa« bal. Moja mama je podvržena depresiji, strahovom, tesnobi. Nobena od mojih tet ni imela sreče v ljubezni. Imele so veliko partnerjev, iskale ljubezen, na koncu pa ostale mame samohranilke z enim otrokom in nikoli poročene. Ta vzorec sva podedovali skupaj s sestrično. Obe sva bili mati samohranilki in brez sreče v ljubezni. Torej poleg vzorcev, ki sem jih pridobila skozi svoje lastno življenje, sem nekaj teh tudi podedovala.
Če vaši vzorci niso tako očitni, poskusite pridobiti informacije ostalih vaših prednikov (poleg mame, očeta, dedka, babice, še tete, strica, bratranca ...). Ko ugotovite, kateri vzorec se ponavlja, boste na njem lahko začeli delati. Raziskujte o vaši družini, ozavestite in se odločite ta cikel prikiniti ali si poiščite strokovnjaka s tega področja, ki vam bo pri tem pomagal. Nad tem, kar se je dogajalo prej, nismo imeli nadzora, vendar imamo moč nad tem, da ponavljajoči se cikel prikinemo.
Iz knjige Od strahu do moči, Milena Lorber
Preberite si še:
- Tretja generacija plača največji dolg družinskih skrivnosti
- Aleš Ernst: 'Kar ne veš, ne boli' je nesmiseln slovenski pregovor