Ste že kdaj poslušali politike, poslovneže ali zvezdnike, ki so se za nekaj opravičili, vi pa ste se na koncu vprašali: »Ali se je ta oseba zares opravičila?« Ali pa ste slišali sodelavca, prijatelja ali kogarkoli drugega, ki vam je rekel nekaj takega: »Žal mi je, če si napačno razumel moja dejanja,« »Opravičujem se, če sem te kako užalil,« ali: »No, potem pa se opravičujem, če res vztrajaš pri tem.« Takšna opravičila niso le neiskrena, ampak na žalost tudi zelo pogosta. Obstaja veliko ljudi, ki se obnašajo, kot da so se opravičili, čeprav se v resnici sploh niso.
Opravičilo je neiskreno, če se ne ujema z naslednjo definicijo opravičila, ki jo najdemo v slovarju Merriam-Webster: »priznanje napake ali nesramnosti, ki ga spremlja izraz obžalovanja«.
Tu je nekaj razlik med neiskrenim in iskrenim opravičilom ter kako vsako ne ustreza »priznanju« in »obžalovanju« v tej definiciji:
Oseba ne prevzame odgovornosti za svoje besede ali dejanja
Takšna opravičila se pogosto začnejo s klasično frazo »Opravičujem se, če se počutite užaljeno,« ali »Žal mi je, da ste razburjeni.« Oseba bi lahko rekla tudi: »Problem je v tem, da ste preveč občutljivi. Naj vam razložim, zakaj.«
Drugo neiskreno opravičilo je, ko oseba reče nekaj takega: »Žal mi je, da so stvari potekale tako, kot so.« To je kot obtoževanje Zemlje ali vesolja za to, kar se je zgodilo. Iskreno opravičilo vključuje priznanje svoje napake, ne pa prelaganje odgovornosti na druge.
Oseba se ne opraviči sama od sebe
Prisila je očitna, ko ljudje rečejo nekaj takega kot »No, če se že moram, pa se bom opravičil,« ali »Če vztrajate, se bom opravičil.« Če oseba začne opravičilo z besedami »Janez mi je rekel, naj se ti opravičim,« se postavi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če ji Janez tega ne bi naročil.
Tudi če oseba ne uporablja takih besed, lahko ugotovite, da v resnici ne obžaluje svojih dejanj, če se opraviči šele, ko jo nekdo zaloti. Prvo vprašanje, ki se porodi, je: »Kaj bi se zgodilo, če je nihče ne bi zalotil?«
Opravičilo je nejasno
Klasičen primer je: »Opravičujem se, če sem rekel kaj narobe,« za razliko od »Opravičujem se, ker sem vas po pomoti obtožil, da ste me polili.« Da bi opravičilo bilo resnično iskreno, mora oseba, ki se opravičuje, jasno povedati, kaj je naredila narobe, zato da ni prostora za napačno razlago.
Oseba nima namena popraviti svoje napake
Opravičilo je lahko lepo, vendar kot pravijo, dejanja govorijo glasneje kot besede.
Če je oseba storila napako, bi se morala potruditi, da jo popravi in je ne ponovi več.
Če se oseba počuti, da se lahko preprosto izgovori z: »Opravičujem se, ker sem že desetič pojedel tvoj zajtrk; tako kot sem se opravičil prejšnjih devetkrat,« obenem pa ga namerava pojesti tudi naslednjič, to ni iskreno opravičilo.
Občutek imate, da opravičilo ni iskreno
Če se oseba smeji, medtem ko se opravičuje, seveda samodejno podvomite o njeni iskrenosti. Običajno je tako, da če na nek način čutite, da opravičilo ni pravo opravičilo, potem to verjetno ni. Poslušajte svojo intuicijo!
Povzeto po Psychologytoday.com
Preberite tudi:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
