Tomaž Rotar: "Potovati in ne iskati ljubezni je, kot da bi stali na mestu..."

"Spoznal sem, da ljubezen ni odvisnost, ni poželenje, ni filmska zveza, ni romantična noč ali topel poletni dan. Je skrivnostna zaveza, za katero nikoli ne bom vedel, od kod se je vzela. Zaveza čez vse ostale obljube in želje, ki me drži pri življenju, tudi takrat, ko mraz postane prehud in ko zmanjka kisika, ko gre vse hudo narobe in si ga ne želim več."

Tomaž Rotar: "Potovati in ne iskati ljubezni je, kot da bi stali na mestu..." (foto: shutterstock) shutterstock
12. 8. 2021

V letošnjem februarju je Tomaž Rotar, uspešni zobozdravnik iz Lesc, osvojil edini pozimi še neosvojeni vrh ‒ znameniti K2, kar je v zadnjih letih neuspešno poskušalo že sedem drugih odprav. Bil je že na vseh najvišjih vrhovih sveta. Z družino je prepotoval svet v iskanju sesalcev in drugačnih izkušenj. Stik z nezamisljivimi globinami prepadov, čemur tolikokrat nakloni svojo prisotnost, ko se ne boji življenja in se zato pogosto sooča s smrtjo, so ga izklesali v človeka, ki v sogovorniku odpre željo po čudenju. Nagovori tisti pogum v nas, ki ga običajno rutinsko življenje utiša. S svojimi globokimi uvidi nas izziva, da vase pogledamo drugače. Nepopustljivo. Prepričan je namreč, da nam v življenju spodleti šele takrat, ko prenehamo poskušati ‒ kajti življenje vedno najde način, kako nas spraviti na kolena.


Dr. Rotar, ste zobozdravnik, predan praksi in svoji družini. Pravite, da je vaš poklic sila občutljiv, saj posegate v ustno votlino, ki je primarna telesu, saj skoznjo prejemamo materino mleko in prve oralne občutke. Kako to, da ste se odločili za študij medicine?

Pravzaprav se nisem odločil, nekako sem se znašel na medicinski fakulteti. V gimnaziji mi je šlo precej dobro, kljub temu da časa za učenje nisem imel prav veliko, ker mi je šport zapolnil večino dnevnega urnika. Izpolnjeval sem pogoje za vpis, študij se mi je zdel izziv, saj naj bi bil najdaljši in najtežji, pa sem se odločil. Vsekakor pa sem vedel, da se bom odločil za eno od naravoslovnih smeri. Razmišljal sem tudi o študiju fizike, v srednji šoli sem se udeležil veliko tekmovanj na tem področju, tudi državnega prvenstva.

Poklic zobozdravnika je lep, vendar težak in precej stresen. Lep predvsem zato, ker lahko pomagamo ljudem in jim navsezadnje lahko vrnemo ali damo lep nasmeh. In kaj je lepšega kot nasmeh, dejanje, brez katerega je dan izgubljen, ki vzbuja srečo v nas samih in v vseh, ki jim je namenjen. Posegi v ustih so za vse nas zelo neprijetni, tudi če niso povezani z bolečino. Ustna votlina je zelo osebno področje, bolezenska stanja v njej pa imajo posledice povsod po telesu, tudi v naši zavesti in podzavesti. K problemom je zato treba pristopati z velikim občutkom in veliko potrpežljivostjo, ki jo seveda potrebujejo tudi pacienti. Vse to zahteva veliko energije in samokontrole, in če pride do drobne napake, rezultati dela niso vedno taki, kot bi jih pričakovali. Stres je prepad med pričakovanji in realnim stanjem, zato smo ga pri delu mi in pacienti velikokrat deležni, kar je skupno vsem zdravniškim poklicem.

Vse, kar v življenju naredimo in iščemo, je ljubezen, takšna ali drugačna, in je razlog za vse, kar se dogaja okrog nas in v nas samih.

Stresu se je težko izogniti, lahko pa ga zmanjšujemo oziroma se poizkušamo izogniti posledicam, ki jih prinaša. Veliko kolegov oboleva za posledicami stresa, ki se kažejo kot izgorelost, depresija … Športna aktivnost je eno najboljših pomagal in zdravil proti tej 'bolezni'. Najbrž bi se tudi sam že davno zlomil, če se ne bi ukvarjal z alpinizmom, kolesarjenjem, veslanjem, smučanjem. Več časa, kot ga preživim v ambulanti, več ga moram v hribih, kar je sicer nekoliko v nasprotju z dejstvom, da ima dan le 24 ur, vendar, kot je nekoč dejal Arnold Schwarzenegger: "V povprečju spimo osem ur, delamo osem ur, vprašanje je samo, kaj bomo storili s preostalimi osmimi urami." V celem letu sta dva dneva, ko ni mogoče ničesar narediti zase ali za koga drugega, prvi je včeraj in drugi je jutri, danes lahko storimo skoraj karkoli. Če tega ne storimo, bo danes prehitro postal včeraj. Vsako dejanje je povezano z določeno mero napora, zato morda tudi nelagodnosti občutka. V življenju so zato zares srečni le mazohisti.

Ste tudi raziskovalec drugačnih svetov. Že kot mlad študent ste prepotovali Evropo, zlasti vas je zanimala meja čez Alpe in Karavanke, privlačili so vas beli vrhovi Italije, Avstrije, Francije. Kaj je v vas prižgalo ljubezen do gora? Ali gre tu za pot, ki se nikoli niti ne začne in se prav tako ne more končati, ali le za tisti pristni občutek lastne biti, ko človek hodi po neokrnjeni naravi, ki je v gorah posebno prezenten?

Mislim, da vsak človek prej ali slej v življenju začne spoznavati svojo bližnjo okolico. Ker sem Gorenjec, sem že zelo zgodaj začel spoznavati hribe ‒ in videl sem, da se z vrhov svet zdi drugačen. Vedno lahko zapremo oči pred stvarmi, ki jih ne želimo videti, nikoli pa ne moremo zapreti srca pred stvarmi, ki jih čutimo. To spoznavam vedno znova. Pred 30 leti sem v dolini puščal svoje starše in dom ter se vedno znova vračal z novo zgodbo. Danes v dolini puščam skrbi, meglene misli, razočarane trenutke in misel, da se počasi staram in da bo nekoč prišel dan, ko me noge ne bodo več nesle, kamor si želim. Nekateri pravijo, da gre za beg pred realnostjo, kar naj ne bi bilo dobro, vendar mislim, da si vsi srečni ljudje ustvarijo notranji svet, ki je lep, nesrečni ljudje pa se vedno pritožujejo nad svetom, ki jih obdaja. Ob vsem tem bi že lahko govoril o ljubezni, morda pa le o domu, ki naj bi bil tam, kamor se vedno z veseljem vračamo.

Vsaka pot se začne s prvim korakom in le pot, ki se nikoli ne začne, je nemogoča. Vsi potujemo, od rojstva do smrti. Nekateri imajo raje uhojene poti, drugim nam je bolj vseeno, kam nas bo pot pripeljala, in nekje zavijemo stran od preizkušenih smeri in živimo le za pot, ne za cilj. Morda si ne želimo, da bi do konca poti sploh prišli, saj za mnoge od nas to pomeni smrt, ker življenje pomeni pot. In življenje se ne meri s številom vdihov, ampak s številom trenutkov, ki nam vzamejo vdih, in takih trenutkov je mnogo več zunaj markiranih poti.

Občasna samota je kot mrzel tuš, ki nas opere nepotrebnih cikličnih misli, da moramo na vsak način ugajati drugim, da nas ne bodo izrinili iz svoje družbe.

Sicer pa potovati in ne iskati ljubezni je, kot da bi stali na mestu. Vse, kar v življenju naredimo in iščemo, je ljubezen, takšna ali drugačna, in ljubezen je razlog za vse, kar se dogaja okrog nas in v nas samih.

Kako poiskati lastno bit in kako lastnega sebe doživljate vi?

Jutro po tem, ko mi je zmanjkalo moči, da bi ugasnil čelno svetilko, in ko sem zadnjič začutil utrip utrujenega in podhlajenega srca, sem se zbudil, skuhal sem kavo kakor vsako domače jutro in počakal ženo, da je zaspano pristopicala iz spalnice v prvem nadstropju. Poslušal sem tišino in njene in moje misli, vsakič enake, majhne, hvaležne za pametne in zdrave otroke, ki se počasi obračajo v posteljah in živijo za jutro. Potem sem odprl vrata in stopil na vrt in potem sem se zaljubil, pa ne v žensko ali dekle. Zaljubil sem se v zelena drevesa na vrtu in v kopaste oblake, ki so bežali prek domače strehe. Nato sem šel v gozd, iz gozda naprej v strmino, kjer zmanjka dreves, naprej do prvih skal in toplejšega sonca. Sedel sem na skali in gledal v dolino, vse naokrog polno rož in daleč stran je pastir prižgal ogenj, da si skuha skromen obrok. Nato sem zaspal in v sanjah obiskal svoje zamrznjeno truplo, daleč stran od zelenih gozdov, sončnih livad in drobnih ptičjih gnezd in spoznal, da nikoli ne bom vedel, kdo sem, kaj sem in kaj pravzaprav hočem.

Pravite, da smo ljudje socialna bitja, in kdorkoli to zanika, se mu ne piše dobro. Kako doumeti to iskanje lepega na ravneh, kjer ste odrezani od družine, doma, znanega? Sami v mrazu, s soplezalci. Kako poiskati smisel v takšnem načrtnem trpljenju?

Bazni tabor pod osemtisočakom je poseben svet. Nudi zavetje, hrano, prenočišče, vendar vsak prav kmalu ugotovi, da to ni vse, kar potrebuje. To je svet brez domačih, televizije, wifi signala, telefona, elektrike, običajnih prijateljev, kolegov iz službe, polnih kavarn in gostiln, brez domačega jezika, brez alkohola in običajnih dnevnih novic, brez toplega tuša in zakonske postelje. Dobrine, tako vsakdanje in samoumevne, čez noč postanejo najbolj želeno blago. Vendar jih nihče ne bo dostavil, prav tako se nihče ne more hitro vrniti nazaj v svet, ki ga pozna, in počasi vsi občutijo, da so obstali na robu sveta, ki ga poznajo. Nemoč spremeniti stvari v stanje, ki nam je ljubo, nekatere zlomi, drugi postanejo drugačni, močnejši in bogatejši za spoznanja, ki so privilegij le nekaterih izbrancev.

Občasna samota je kot mrzel tuš, ki nas opere nepotrebnih cikličnih misli, da moramo na vsak način ugajati drugim, da nas ne bodo izrinili iz svoje družbe. Vendar je včasih tuš ledeno mrzel, in ko voda preneha teči, lahko ugotovimo, da je morda bolje biti sam kot pa v slabi družbi.

Kljub vsemu ljudje nismo radi sami, potrebujemo nekoga, ki bo z nami tvoril vez in najmočnejše vezi so ravno tiste, ki jih ne vidimo. Raziskovalci občasno potrebujemo samoto, saj ne verjamemo le na besedo, da nas ima nekdo rad, oziroma ne verjamemo niti samemu sebi, da imamo radi nekoga. Odsotnost teh vezi moramo občutiti, samota nas mora nekaj časa boleti, potem vemo, h komu se moramo vrniti in kdo je tisti, ki nas ima zares rad.

Spoznal sem, da je zelo malo ljudi, ki so pripravljeni raziskovati življenje in se spraševati skupaj z mano, in da je za njih vredno trpeti, morda celo umreti.

Samota, mraz, dolgi oblačni dnevi čakanja na novo vremensko okno, ropot šotorskih sten, ki komaj kljubujejo močnim vetrovom, trda ležišča, umazano telo in vlažna oblačila, meglena jutra, driska, bruhanje, nespečnost, stalen občutek dušenja, bolečine v prstih, lulanje v flaško, iskanje izgubljenih rokavic, zamrznjen in mrtev svet vse naokoli, proseče budistične molitve, vonj po kerozinu in zažgani šotorski plastiki, ki se meša z vonjem kadila in brinovih vejic ... Vse to je realnost osemtisočakov. Ledeni pekel na robu vseh zemljevidov, iz katerega ni vidnega povratka. Vendar je bolečina, ki jo doživljamo ob tem, najboljše darilo, ki smo si ga lahko želeli, saj nas nauči videti le lepo in ceniti vse tisto, kar je vredno. Težave so prehodne, spoznanja so večna. Ko so problemi pričnejo, čas ni več na njihovi strani. Ko smo tik pred tem, da priznamo premoč ledene realnosti, se nam odpre svet, drugačen, kot smo ga videli pred tem.

Kaj ste spoznali?

Spoznal sem, da so zvezde najbolj svetle, ko je najbolj mraz. In ko stojim najviše na planetu, je sonce najtoplejše. Ko posveti le z enim žarkom skozi drobno luknjo v črnih oblakih in ko je juha najtoplejša, če jo pogreješ z drobnim gorilnikom, ki glasno zareže v tišino kilometre nad morsko gladino. Spoznal sem, da je zelo malo ljudi, ki so pripravljeni raziskovati življenje in se spraševati skupaj z mano in da je za njih vredno trpeti, morda celo umreti. Spoznal sem, da se lahko pogovarjamo brez besed, da se lahko vidimo v trdi temi, da lahko čutimo toploto drugega v najhujšem mrazu, da lahko cenimo čas brez pogleda na uro, da lahko čutimo bolečino drugega, vendar ne vidimo njegovih ran, da lahko čutimo samoto drugega, kot čutimo svojo, in da je bolečina ob tem lahko popolnoma enaka. Spoznal sem, da ljubezen ni odvisnost, ni poželenje, ni filmska zveza, ni romantična noč ali topel poletni dan. Je skrivnostna zaveza, za katero nikoli ne bom vedel, od kod se je vzela. Zaveza čez vse ostale obljube in želje, ki me drži pri življenju, tudi takrat, ko mraz postane prehud in ko zmanjka kisika, ko gre vse hudo narobe in si ga ne želim več.

Pravite, da s svojim izborom iskanja in uresničevanja sanj kažete zgled, koliko lahko ustvarimo iz danega in možnega. Kako torej najti stopinje velikih in stopati čisto drugače, svojsko?

Mislim, da nikoli ne smemo iskati stopinj drugih, čeprav nas po navadi utrjene poti navdajajo z občutkom varnosti in zanesljivosti. Zanesljivost potrebujemo takrat, ko pred seboj vidimo le cilj in ne poti same, čeprav je le-ta bistvo potovanja, torej življenja. Vse preveč smo obremenjeni s ciljem samim, tako spregledamo prometne znake na cesti in naredimo napako, ki navidezen cilj le oddalji.

Prav tako vse prevečkrat sklepamo, da je utrjena pot najbližja in najhitrejša pot do cilja, morda vrha, bojimo se zaviti na brezpotja, daleč od poti in pustiti lastno sled. Težave na poti niso stop znaki, so le smerokazi, ki nas navadno usmerijo v pravo smer.

Lažno varnost si največkrat poiščemo v bližini drugih ljudi, za katere sklepamo, da so podobno misleči, torej sklepamo, da nam bodo pomagali, ko bo to potrebno. Tako imenovani čredni nagon je zelo močna sila, njene posledice so vidne v vsakdanjem življenju, ko se ljudje zaradi navidezno neznanega razloga stihijsko zbirajo na nogometnih tekmah, kot politični privrženci združujejo v stranke, postajajo pripadniki iste cerkve itd. V evoluciji je bil ta nagon izredno pomemben za preživetje naše vrste, danes pa bolj kot ne služi le kot dobro orodje za manipulacijo z množicami. Čredenje je tesno povezano z obrekovanjem, za katerega so ugotovili, da se ga poslužujejo celo primati in je zelo močno socialno orodje, po katerem ljudje posežejo, ko ne želijo, da se kakšen pripadnik identične vrste pridruži njihovi čredi (torej interesni skupini).

Ko premagamo lasten strah pred samoto, ki dejansko ni nič večja, kot če se zadržujemo v lastni čredi, ugotovimo, da nas je čreda največkrat omejevala, nam krojila misli, želje, servirala navidezne rešitve, oblikovala naš pogled na svet, nam določala lepotne trende, vsiljevala način verovanja, način gibanja, oblikovala pogled na smrt in dogajanje po smrti, obrekovala druge črede ljudi, povečevala sovraštvo med čredami (političnimi, verskimi, interesnimi, socialnimi, rasnimi …). Ugotovimo, da je bil čas, ko smo le verjeli pripadnikom lastne črede in se nismo spraševali, kaj se resnično dogaja okoli nas, sicer komforten čas, vendar izgubljen v vseh ostalih pogledih. Ugotovimo, da cilj življenja ni živeti na strani večine, ki nas obdaja, ampak poiskati sebe na strani drugačnih in novih. Predstavljajmo si, da smo umrli, zamislimo si, kaj je ostalo za nami, od tega izberimo le lepe stvari in jih začnimo živeti. Domišljijo imamo zato, da vidimo tisto, kar nismo, in se tako laže najdemo. Humor pa zato, da se laže sprijaznimo s tistim, kar smo. Če si ne ustvarimo lastnega življenja, prehitro postanemo del življenja nekoga drugega in nazadnje ugotovimo, da z nami ni načrtoval kaj dosti. Včasih me je bilo strah, da bom nekoč ostal sam, danes me plaši misel, da bom končal z ljudmi, ki mi bodo dajali občutek samote.

Majhne misli se vedno ukvarjajo le z ljudmi lastne črede in ustvarjajo obrekovanja, srednje misli morda posežejo po dogodkih, ki se vrstijo okoli nas, vendar se le velike misli ukvarjajo z idejami in le velike ideje so vredne velikega življenja.

Je tako preprosto?

Seveda ni vse preprosto. Ko se odločimo za svojo in drugačno pot, nam je večkrat teže kot lahko, zato taka pot morda res ni za vsakogar. Sam vse prevečkrat ugotovim, kako povprečen sem, in vse nadrobneje se mi zdi, da sem se v življenju odločil napačno, narobe razumel prometne znake ob svoji poti ali pa nisem prepoznal prijatelja ob cesti. Vendar imam občutek, da bolj trdo ko delam, tem več sreče imam v življenju. Disciplina je najbrž most med sanjami in uspehom. Ne želim si več, da bi bile stvari lažje, temveč da bi sam postal boljši. Nekoč sem plezal z Britancem, pripadnikom posebnih enot, in za vedno sem si zapomnil, ko mi je nekega mrzlega jutra dejal: "Lahek dan je bil včeraj."

Veliko potujete z družino. Kako sestavljate klasično sintagmo egoizma alpinizma in družinskega življenja, ki običajne smrtnike izrazito ukalupi in jih pogosto tudi osiromaši?

S svojo prvo odpravo v Himalajo, ko sem se podal na Everest, sem predvsem svojim otrokom poskušal pokazati, da lahko tudi človek, kot sem sam, doseže stvari, ki se zdijo nemogoče. Dokazati, da sem lahko oče, da lahko skrbim za družino in kljub temu splezam na najvišji vrh na planetu. Hotel sem jim dati največ, kar jim lahko dam, ne le besed in praznih navodil za življenje, temveč zgled. Hotel sem jim pokazati, da se ne smejo nikoli odpovedati svojim sanjam in da družina vsekakor ni tista, ki bi bila lahko izgovor, da se odpovemo poti, ki smo si jo nekoč začrtali. Ravno nasprotno, družina je tista, zaradi katere moramo svoje sanje uresničevati z večjo željo in gorečnostjo, saj imamo najboljši razlog za to ‒ to so otroci, ki nas imajo za Bogove, in tisto, kar počnemo sami, bodo počeli tudi oni. Če imamo občutek, da smo na lastni poti, ki je nikoli ne smemo zapustiti, bodo podobno potem storili tudi naši otroci. Čas, ki ga preživim na odpravah, je morda mogoče izmeriti in je relativno zelo kratek v primerjavi s časom, ki ga lahko še vedno preživljam s svojo družino. Čas je kakor besede, ne smemo ga šteti, ampak tehtati.

Hribi niso edina stvar ob moji poti. Z ženo sva se odločila, da hčerkam pokaževa vse velike sesalce na planetu, še preden izumrejo. Ko je bila mlajša hči stara pet let, smo se odpravili po svetu. Prepotovali smo skoraj ves planet. Videli smo vse afriške velike plenilce, najlepše puščave in največjo revščino na svetu. Sanjske plaže vzhodne in zahodne Afrike in Madagaskarja, Galapagos, zibelko darvinizma, bisere Indijskega oceana, indijske tigre, severne medvede in severni sij na Antarktiki in pingvine daleč na jugu. Pande na Daljnem vzhodu in Mrtvo dolino in Veliki kanjon na Daljnem zahodu. Jedli smo škorpijone na Kitajskem in severne jelene na Finskem, spali v ledenem hotelu na Švedskem. Občudovali ogromne kite na Norveškem in igrive delfine na Kostariki in v Tobagu, plavali smo z želvami in morskimi levi, se izogibali velikim strupenjačam in bežali pred težkimi bivoli. Otrokom sem hotel pokazati ne le svet, ki je dom nas vseh in edina zapuščina našim potomcem. Hotel sem jim pokazati, da denarja ni vredno zapravljati za materialne dobrine, ampak za doživetja, raziskovanja in spoznanja, torej za stvari, ki so edine vredne. Hotel sem jim pokazati, da je življenje stanje med spomini in pričakovanji. Lepši ko so eni in drugi, tem lepše je življenje. Če bomo svojo energijo vlagali v ta spoznanja, ne bomo le sanjali, ampak bomo sanje lahko živeli.

Kaj se je pravzaprav dogajalo letošnjega februarja na K2? Vrha pozimi ni osvojil še nihče. Trije vaši prijatelji v tej odpravi se niso vrnili.

K2 je bil zadnji med osemtisočaki, ki še ni bil preplezan v obdobju meteorološke zime. Vrh druge najvišje gore na svetu sem osvojil 21. julija 2019. Prvi zimski poizkus smo zabeležili lansko zimo, v zimi 2020/21 pa smo poizkusili drugič. Lani sem plezal skupaj z Johnom Snorrijem, Islandcem, ki je letos žal ostal na gori, pridružil pa se je tudi najboljši ruski alpinist Denis Urbko, ki ga je na koncu zasul plaz na pobočjih sosednjega Broad Peaka. Po nesreči se je športno upokojil. Letošnja odprava je bila precej večja, zaznamovana z zvenečimi imeni profesionalnih alpinistov z vsega sveta. Mnogi med njimi smo K2 že preplezali v poletnem obdobju, zimski vzpon je bil neznanka za vse. Kar nekaj odprav je v preteklosti že naskakovalo vrh v zimskih razmerah, vrhu se je najbolj približala poljska nacionalna odprava, ki je dosegla podobno višino, kot je letos uspelo tudi meni. Abruzzijeva smer velja za klasičen pristop, po kateri sem vrh osvojil poleti. Nekatere odprave so poizkušale doseči tretji višinski tabor po Česnovi smeri, ki nosi ime po našem znanem alpinistu Tomu, ki pa vrha žal ni osvojil. Letošnja zimska odprava je bila torej najobsežnejša do zdaj. John Snorri je bil skupaj z Alijem Sakbaro, pakistansko alpinistično zvezdo, v bazi že skoraj mesec pred glavnino. Teden pred mojo skupino je bazo dosegla tudi skupina profesionalnih nepalskih šerp na čelu z Nimsom, ki je pred časom postavil nov mejnik v visokogorskem alpinizmu. V eni sezoni je namreč preplezal vseh 14 osemtisočakov. Vreme je bilo v primerjavi z lansko sezono zelo dobro, pot do baze nam je letos vzela le pet dni, lani 11. Že drugi dan smo se lotili aklimatizacijskih vzponov ali rotacij, katerih cilj je počasno privajanje telesa na življenje ob manjšem tlaku kisika. Na drugi rotaciji se je smrtno ponesrečil najboljši španski alpinist Sergio Mignote. Padel je skoraj tisoč višinskih metrov, ustavil se je ob vznožju gore, njegovo zdrobljeno telo smo prenesli do baze, kjer ga je pobral vojaški helikopter. Prvo daljše vremensko okno so s pridom izkoristili Nepalci in prvič v zgodovini osvojili vrh pozimi. Sprejel jih je pakistanski predsednik, v Nepalu pa so jih pričakali kot kralje. Naša ekipa se je vrha lotila v drugem vremenskem oknu, ki je bilo sicer za dan krajše, veter pa je bil nekoliko manj usmiljen kot v prvem oknu. Sam sem s šerpo Timbo dosegel višino osem tisoč metrov, kjer je najino napredovanje ustavila velika ledeniška razpoka, čeprav sva se držala ustaljene smeri, na kateri so bile napeljane vrvi. To višino sva poleg Johna Snorrija, Alije Sakbare in najboljšega čilenskega alpinista Pabla dosegla le midva. Na žalost sva se le s Timbo vrnila v dolino, trojico sem zadnji in zadnjič videl ob veliki ledeniški razpoki. Njihova usoda je še neznana. Pri spustu se je smrtno ponesrečil tudi bolgarski alpinist Atanas, ki je osvojil že 11 osemtisočakov. Odpravo je torej zaznamoval uspeh nepalskih šerp, vendar se nekako ne morem znebiti dvomov, ki se meni in nekaterim kolegom še vedno porajajo. Na končnem vzponu so želeli biti sami, Snorri se je zaradi informacije enega od šerp, da namreč še ne gredo proti vrhu, obrnil nazaj v bazo. Za zdaj še nikomur ni popolnoma jasno, kje so prečkali ledeniško razpoko. Informacije, ki so počasi kapljale še precej časa po osvojenem vrhu, pa so bile različne. Nobeden od članov ni bil opremljen z GPS-napravo, ki bi tako kot vsem drugim alpinistom na odpravi omogočila natančno analizo poti in tudi dokazala, da so bili zares na vrhu. Predvsem zadnje dejstvo je skoraj smešno, saj so vedeli, da so na poti proti zgodovinskemu trenutku in da morajo kot profesionalci svoj vzpon nekako dokazati. Fotografije sicer obstajajo, vendar bi lahko o tem razpredli široko razpravo. Odprava bo vedno nosila temen pečat petih smrti, med drugim Alija Sakbare, s katerim sem stal skupaj na vrhu K2, Atanasa, s katerim sva si delila vrh Kangčendzenge, in Johna Snorrija, s katerim sva postala kot brata na lanski zimski odpravi. Usoda trojice bo najbrž vedno uganka. Morda bodo trupla našli člani kakšne poletne odprave in morda ugotovili, če je bil vzrok smrti izčrpanost.

Še vedno menite, da ego ne bo ubil ženske, ampak prej moškega? Gre po vašem mnenju za hormonske in biološke predispozicije ali le za vzgojo, ki moškim nalaga breme domnevne nezmotljivosti?

Razmišljanje o razlikah v obnašanju med moškim in žensko je stalnica v vseh družbah skozi vse čase našega razvoja. Misleci, zdravniki, psihologi, psihiatri, duhovniki, učitelji … pišejo debele knjige o tej temi in navsezadnje ne pripeljejo do čistih zaključkov in spoznanj. Na vprašanje obstaja toliko odgovorov, kot je knjig in navsezadnje ljudi. Vsak ima svoje izkušnje in zato vsak svoje poglede na nasprotni spol – in ravno to je tisto, kar naše bivanje in odnose naredi zanimive. Mnogo raje imam vprašanja, na katera ni mogoče odgovoriti, kot odgovore, o katerih ne smem dvomiti. Največji sovražnik spoznanj in znanja namreč ni nevednost, ampak iluzija, da smo pametni in vsevedni.

Že kot študent sem leto preživel na severnem Švedskem in hitro ugotovil, da je naše domače pojmovanje razlik med spoloma popolnoma drugačno. Poklicna struktura prebivalstva v Skandinaviji je povprečnemu Slovencu nedoumljiva, če ne celo smešna. Policajke, vojakinje, rudarke, lovke ... so prisotne povsod, kakor tudi moški, ki doma opravljajo vlogo gospodinje. Ugotovil sem, da v našem jeziku nimamo niti besed, ki bi glede na spol ustrezale ženskim poklicem in obratno. Porok med moškimi in ženskami je mnogo manj kot v naši deželi, mnogo več je mater samohranilk in istospolnih porok. Mnogo manj je načrtno prekinjenih nosečnosti in precej več žensk se odloči za umetno oploditev z genetskim materialom moškega, ki je načrtno izbran. Manj otrok odrašča v klasični družini, ki jo pri nas pojmujemo kot edino 'normalno' družino. Na leto se rodi še nekoliko manj otrok kot pri nas, stare populacije je več, življenjska doba je daljša kot v Sloveniji. Ženske v povprečju zaslužijo enako kot moški. Nasilja v družini skorja ni.

Predstavljajmo si, da smo umrli, zamislimo si, kaj je ostalo za nami. Od tega izberimo le lepe stvari in jih začnimo živeti.

Precej časa sem lahko opazoval ravno obratno situacijo v Pakistanu, Kirgizistanu, Afganistanu ..., kjer žensk sprva sploh nisem videl, če pa že, sem zelo redko videl njihove obraze. Skoraj vse poroke so domenjene vnaprej, namesto para se zanje odločijo straši dekleta in fanta. Skoraj vsi mladi ljudje so poročeni. Prav tako v teh državah ni homoseksualcev, ki bi to upali priznati ali javno pokazati. Ločitev ni, nasilje nad ženskami je prikrito, svoboda govora v tem smislu ne obstaja. Ženske nikoli ne varajo svojega moža, prešuštva so strogo kaznovana. Dovoljeno je mnogoženstvo, mlade populacije je mnogo več, kar pomeni, da so demografski režimi mladi, poleg tega pa je povprečna življenjska doba precej nižja kot pri nas.

Ženske zaslužijo precej manj kot moški, velika večina pa jih sploh ne hodi v službo. Videl sem celo t. i. nečiste hiše, kamor se ženske morajo zateči v obdobju mesečnega cikla ali pol leta po porodu, ker naj bi bile nečiste. O nasilju se ne govori, čeprav humanitarne organizacije opozarjajo na njegovo veliko pojavnost.

V Skandinaviji po statistikah prevladujejo ateisti, v prej omenjenih deželah pa muslimani in kristjani. Slovenija je v povprečju krščanska oziroma ateistična.

Pred nekaj desetletji so verjeli, da se spol lahko oblikuje z vplivom okolja. Pri nas verjamemo, da spol določajo sekundarni znaki, ki določajo značilnosti moškega oziroma ženskega telesa. Danes najbolj razvite dežele (Skandinavija) uvajajo poskusne vzgojne in izobraževalne sisteme, v katerih deklic in dečkov ne označujejo več z ona in on, ampak ono, ker medicinska spoznanja kažejo, da si moški in ženske nismo različni le po sekundarnih spolnih znakih, ampak tudi po morfologiji možganov. Spol tako ni več odvisen le od pojava teh znakov, ampak v veliki meri od tega, kako se nam bodo razvili možgani. Homoseksualnost tako ni več bolezen, kot bi rekli temu v deželah, kjer pojav zatirajo ali celo kaznujejo, ampak igra narave, kjer se v telesu z ženskimi spolnimi znaki razvijejo 'moški' možgani in obratno.

Ne želim si več, da bi bile stvari lažje, temveč da bi sam postal boljši.

Kdo ima torej prav oziroma v katero smer nas bo popeljala prihodnost? Zgodovina uči, da svet počasi sledi najbolj razvitim deželam.

Očitno katarza ni tisto, kar vas vabi v višine. Niti duhovni aspekti, ki bi prižigali kaj izven telesnega, domnevno svetega. Morda gre pri vas bolj za iskanje robu? Za uhajanja v vmesne svetove, od koder iščete izvor in primarni začetek vsega?

Začetek vsega je veliki pok, takrat je tudi začetek časa. Čas pred velikim pokom nima pomena, ker dogodki pred njim ne morejo imeti vpliva na dogodke po velikem poku. Definicija ustreza tako fizikalnemu oziroma dokazljivemu svetu kot tudi božjemu oziroma duhovnemu pogledu na obstoj. Mislim, da je področje pokrito in zato odgovora ni treba iskati.

Mislim, da nekateri le iščemo meje svojih sposobnosti, fizičnih in mentalnih, ker menimo, da bomo le na tak način spoznali vsaj samega sebe. Pri tem spoznavamo svoje telo, saj svoje življenje živimo le skozenj. Brez telesa ni življenja, ker tudi ni možganov, ki življenje samo dojemajo, kar je hkrati tudi definicija življenja. Življenje je lahko popolnoma drugačno, če le nekoliko spremenimo svoje telo. Zamislimo si, da izgubimo nogo, življenje je prikrajšano za normalno hojo, tek, kolesarjenje, plezanje, plavanje, ples … Odprejo se drugačni svetovi, ki jih pred izgubo nismo poznali, spoznamo drugačne ljudi, kot bi jih sicer, premikamo se drugače, kot bi se sicer, začnemo razmišljati popolnoma drugače, kot smo prej, kar pomeni da je telo tisto, ki pogojuje mentalno stanje. Lahko si predstavljamo tudi izgubo vida, sluha, glasu in tako dalje, vedno se zgodi podobno. Tudi možgani, s katerimi dojemamo obstoj, dojemamo svoje telo, torej življenje, in ustvarjamo misli, ki so le del oziroma posledica doživljanja telesa. Če se napijemo alkohola, spremenimo delovanje dotičnega dela telesa in življenje postane drugačno.

Čas je kakor besede, ne smemo ga šteti, ampak tehtati.

Iskanje meja lastnih sposobnosti je torej osnovno raziskovanje. Lahko raziskujemo tudi kaj drugega, vendar nas bo pri tem omejevala sposobnost lastnega telesa, katerega del so tudi možgani. Potovanje in alpinizem sta v bistvu ravno to. Raziskujemo okolico in pri tem samega sebe, bolj ko se ženemo do skrajnosti, tem večja spoznanja nas nagradijo. Vmesni svetovi ali drugačni svetovi so tako le nova spoznanja samega sebe oziroma spoznanja novih meja lastnih sposobnosti.

Spraševala je: dr. Lucija Mulej

POGLEJTE SI TUDI ODDAJO SENSA POGOVORI:

Poglejte še: 

Članek je na voljo tudi v tiskani izdaji revije Sensa ki je v prodaji od 06.08.2021.

NAROČI TISKANO IZDAJO REVIJE

S samo nekaj kliki si lahko zagotoviš, da se tvoj izvod Sensa vsak mesec čisto svež znajde v tvojem nabiralniku!