Ljudje smo se oddaljili od svojega bistva, zdaj pa je čas, da se ponovno vrnemo...
Vas sem in tja preganjajo ta vprašanja, ko ugledate svoj obraz v ogledalu, morda, ko se zazrete v zvezdno nebo?
Kdo v resnici smo ljudje? Zakaj smo tukaj in zdaj?
Vsi mi smo davno, davno bili eno z božjim. Nato smo želeli izkusiti življenje v telesu in se fizično ločili od našega vira.
A vsak je v sebi obdržal delček božjega. Temu lahko rečemo božja iskra. Nosimo jo v svoji duši.
Vsak od nas - ti, on, jaz, mi vsi, smo del božjega. Prav vsak je v svojem bistvu čudovita oseba.
Seveda, takoj se zbudi vprašanje: kako da tega ne vemo, občutimo, ne uspemo živeti v skladu s to božjo iskro?
Ko smo se ločili od našega vira, smo neko obdobje uspeli živeti v ljubezni, spoštovanju eden do drugega. Nato se je zbudil ego in eden je mislil, da je boljši od drugih, da mu zato pripada več dobrin, časti… Tako se je ta čudovita družbena harmonija porušila.
Ljudje smo se z načinom razmišljanja, delovanja oddaljili od našega vira, od pravega sebe. Pozabljali smo, da smo vsi ljudje enako vredni spoštovanja. Da imamo vsi isti izvor in smo zato na nek način bratje in sestre. Eden do drugega smo se prepogosto obnašali vse prej kot lepo.
- Preberite tudi: To vse se pogosto zgodi, ko postaneš starejši
Ob tem so se v nas porajali težki občutki, ki so se kot plasti nesnage nalagali na našo božjo iskro. Ljudje smo vse manj svetili, se oddaljevali od svojega bistva, vse bolj pozabljali, kdo v resnici smo. Vse manj smo bili sposobni ljubiti soljudi. In sebe.
Na Zemlji smo bili že mnogokrat, to je reinkarnacija. Utelešamo se znova in znova. Vsak od nas je tu zato, ker imamo čez svojo božjo iskro še nesnago. Še vedno vidimo koga kot manjvrednega, imamo o kom povedati kaj slabega. Ne znamo še brezpogojno ljubiti, ne dojemamo vseh ljudi kot bratov in sester.
Tega tudi nismo znali v prejšnjih življenjih. Ponavljamo razred, katerega glavni predmet je bil ljubezen do vsega in vseh. Učenje tega je smisel življenja tukaj in zdaj.
Zakaj ne vem, kdo sem, zakaj sem? Torej z drugimi besedami: kako priti do svoje iskre, v stik s svojo dušo?
Odgovor je preprost: potrebno je začeti čistiti svoje težke občutke kot so jeza, zamere, žalost, obup, strahovi… Vse, kar ste takega dobili od spočetja dalje vam onemogoča, da bi živeli tako polno, srečno, kot si želite, kot vam je namenjeno.
- Preberite tudi: Oče je odsoten, mama je jezna. Katerim težavam bo njun otrok podvržen v odrasli dobi?
Manj kot bo tega v vas, bolj boste čutili sebe, hodili po poteh, ki so skladne z namenom vaše duše – vašim potencialom. Ob tem boste spoznavali ljudi, ki vas ne bodo ranili, puščali same sredi poti, ampak vam bo z njimi lepo. Posledično boste bolj in bolj svetili… živeli skladneje s svojo dušo.
Če tudi vas vse bolj zanima, kdo ste, zakaj ste, začnite v svojih skritih kotičkih: katere težke občutke še nosite v sebi? Zato je potrebna tišina. Sprehod sami s seboj v naravi. Če so rane globoke, si poiščite terapevtsko pomoč.
Čas je, da zaživite. Nič več životarjenja in zatiskanja oči pred težkimi občutki, ki jih še nosite iz otroštva. Rodili ste se tukaj in zdaj, da vam bo lepo. Čas je, da končno ugotovite, kako čudoviti človek ste. Da zasijete. Zase. Za ljudi okoli sebe. Za ves svet.
ČAS JE, DA V SEBI NAJDETE SPET BOŽJO ISKRO.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj