3. teden: Kako poskrbeti za svoje temeljne potrebe?

9-TEDENSKI SEMINAR Z MAJO MEGLA: SMEMO BITI SREČNI

Sončen pozdrav v majskem razcvetu.

Kako vam je šlo pretekli teden? Ste se opazovali? Raziskovali? Ste dognali svoja negativna prepričanja? Ste jih začeli spreminjati, nadomeščati s podpornimi, pozitivnimi in prijaznimi? Pogumno nadaljujte. In vsem rušilnim prepričanjem recite STOP, ne dovolim!

Če ste zamudili, si 1. del lahko ogledate TUKAJ. 

Če ste zamudili, si 2. del lahko ogledate TUKAJ. 

Ta teden se bomo podali k virom naše duševne in telesne hrane. Kako skrbite za sebe? Kako negujete svoje potrebe? Dobro veste, da se morate zdravo prehranjevati in gibati. Kaj pa ostalo? Kakšna je vaša duševna hrana? In kaj to sploh je? Osvetlili jo bomo skozi tri temeljne vire: ljubezen, resnico in ustvarjalnost.

LJUBEZEN

Ljubezen je vir našega (psihofizičnega) zdravja, moči in ustvarjalnosti. Kažemo in izražamo jo tako do sebe, do svojih darov in talentov, do vsega, s čimer smo obdarjeni, kot tudi do zunanjega sveta, do živali, rastlin, narave, ljudi, družbe, umetnosti, stvaritev duha.

Prva in primarna je ljubezen do samega sebe. To ni otroško, sebično stanje, ko mora biti svet takšen, kot bi mi želeli, in ko morajo drugi ravnati tako, kot mi od njih pričakujemo. Gre za zrelejše sprejemanje sebe v vseh svojih vidikih, svetlih in temnih, ob tem pa tudi za ljubeznivo skrb za zadovoljitev svojih potreb, za ljubečo podporo pri svojih podvigih, za upoštevanje svojih čustev in občutkov, za delovanje v skladu z lastnimi notranjimi vrednotami ipd.

Če ljubezni do sebe nimate, je ne gojite in ne občutite, je tudi do drugih ne boste zmogli izraziti. In četudi jo boste od drugih deležni, je ne boste znali sprejeti. Imate v svoji bližini morda osebo, ki vas odrine, ko jo objamete? Ne zmore bližine in ne prenese toplega človeškega stika. Ne zna ga sprejeti, prav tako pa ga ne zmore dati. Ni sposobna pristne bližine, zato vam je ob njej hladno in odtujeno. Imate takšno osebo v svoji družini, med bližnjimi?

Če ljubezni v sebi nimamo in je ne zmoremo, nam je nič v zunanjem tudi prebuditi ne more, mar ne? Nič od zunaj ne more sprožiti v nas nečesa, česar nimamo v sebi. A velja tudi nasprotno. Če je ljubezen že v nas in nam je ne more dati nič v zunanjem, je nič v zunanjem tudi odvzeti ne more. Lahko sicer dopustimo, da jo tegobe trpkih preizkušenj zadušijo in prekrijejo, a ne morejo je uničiti. Vedno znova jo lahko prebudimo, zaživimo in izrazimo.

Ljubiti sebe pomeni sprejeti tudi svoje slabe, sive, temačne, senčne dele.

Če jih lahko sprejmemo pri sebi, jih bomo znali razumeti pri drugih. Če smo do svojih slabih strani neprestano kritični, se šibimo, namesto da bi jih spremenili, odpravili, presegli. In če smo do slabih lastnosti drugih napadalni, obsojajoči, zavračajoči, bodo te nasilne misli neizogibno zastrupile naša čustva, porušile naše psihično ravnotežje in uničile notranji mir.

Če ne živite v ljubezni, ne boste mogli zadovoljiti in izpolniti svojih temeljnih potreb. Prezrli jih boste. Kako pa naj bi jim sploh sledili, se jih zavedali, prepoznali? To boste neradi slišali. S tem, da boste živeli v resnici, gojili resnico, sledili resnici. Brez zavezanosti resnici ne moremo spoznati niti sebe, kaj šele sveta.

RESNICA

Resnica nam daje moč, da sebe, svet in druge zmoremo videti takšne, kot smo. Pogosto obrnemo glavo stran od svojih lastnosti, na katere nismo ponosni. Tudi drugih ne vidimo takšnih, kot so, temveč se opiramo na svojo predstavo o njih. Vidimo tisto, kar želimo videti, ne to, kar človek v resnici je. In radi si nadenemo rožnata očala, ker želimo svet videti rožnato tudi takrat, ko je siv.

Ljudje si lahko vrsto let zatiskajo oči, da jih partner vara, in se obnašajo, kot da živijo v harmoničnem, ljubečem in iskrenem odnosu. Živijo v laži in jo negujejo. Prikrojujemo tudi prijateljske odnose: slutimo, da je nekdo z nami zgolj zaradi interesa ali koristi, a mu kljub temu v imenu 'prijateljstva' namenjamo precejšen kos svojega časa, pozornosti in podpore. Morda smo v službi, v kateri venimo, vendar ne ukrepamo, ker se slepimo, da je najboljša za nas. Ali pa smo v družini, v kateri vzdržujemo fasado pristnosti, topline in bližine, čeprav so odnosi v njej toksični.

Živeti resnico pomeni videti situacije ter ljudi takšne, kot resnično so, in ne takšne, kot bi mi želeli, da bi bili. Raje doživljamo lepoto, kot grdoto, zato ne gledamo celote in je tudi ne vidimo. Osredotočeni smo na tisto, kar nam je privlačno. A to je nekako tako, kot bi v življenju stali le na eni nogi. Prej ali slej nas bo prevrnilo.

V življenju se izmenjujeta dan in noč, zdravje in bolezen, uspeh z neuspehom, veselje z žalostjo. In tudi vsak posameznik je celota svojih svetlih in senčnih osebnostnih lastnosti.

Četudi želimo videti le svetle, se bodo v nas slej kot prej sprožile tudi temnejše in nam škodovale. Če ne živimo s plašnicami na očeh in gledamo (ter tudi vidimo) resničnost takšno, kot je, se obvarujemo razočaranj, ki sledijo, ko se naša idealizirajoča zavesa odgrne in na odru zazeva gola stvarnost.

Naučili smo se lagati in laž je postala navada v občevanju z drugimi in s samim seboj. Če lažemo drugim, bomo lagali tudi sebi. In če lažemo sebi, nas lahko odnese daleč stran od tistega, kar je naše poslanstvo in kjer so naše globoke, pristne izpolnitve. Če želite oceniti človeka, poglejte njegovo obnašanje v preteklosti. Tako boste zanesljivo predvideli prihodnje vedênje. In ne padajte na limanice, da je nekdo zvit in lažniv v službi, doma pa pristen in iskren. Ne moremo biti malo v resnici, malo pa ne, dopoldan lažnivi in popoldan pošteni. Vsepovsod smo enaki mi.

USTVARJALNOST

Ustvarjalnost podpira nevroplastičnost možganov, to je zmožnost, da se spreminjajo in ustvarjajo nove živčne (nevronske) povezave. Sodobna nevroznanost ugotavlja, da smo zaradi ustvarjalnosti, s katero prihajamo do novih rešitev, novih idej in novega znanja, bolj zdravi in naši možgani v boljši kondiciji. Ko se nekaj novega naučimo, novih znanj ali spretnosti, se morajo te v možgane vtisniti, zato v njih potekajo neprestane funkcijske spremembe.

Ustvarjalnost se opredeljuje kot človekova zmožnost, da ustvarja nekaj novega, naj bodo to nove rešitve za stare težave, nove metode ali naprave, ali pa umetniška dela. Če želite biti ustvarjalni, morate biti sposobni gledati na stvari na nove načine ali z druge perspektive.

V tem procesu lahko nastane nekaj novega in dragocenega, lahko pa samo nekaj novega. Ne vodijo vse ustvarjalnosti v Louvre ali pa v Metropolitansko opero. In tudi, čemu bi?

Obstaja pa še mnogo pomembnejši duhovni vidik ustvarjalnosti. Mi smo ustvarjalci svojih življenj. Kreatorji. Stvarniki. Mi izbiramo, kaj želimo, kam želimo, kako se bomo na druge odzvali, kakšne odločitve sprejeli, kakšna prepričanja gojili in kako interpretirali svet, družbo, sebe in odnose, v katerih živimo. Ustvarjalnost niso zgolj dejavnosti, ki pripeljejo do slike, pesmi, romana, fotografije, predstave. Ustvarjalnost je lahko tudi kuhanje, šivanje, oblikovanje vrta ali notranjosti doma. Lahko pa je še mnogo več. Je vsako ustvarjanje novega. Novih izdelkov. Novih poslovnih oblik. Novih znanstvenih raziskav in prijemov, ki vodijo do novih odkritij. Novih idej. Novih pogledov. Novih konceptov. Je pa tudi ustvarjanje nas samih. Je klesanje najboljše verzije nas samih glede na talente, spretnosti in kapacitete, ki jih imamo.

Izklešite najboljšo verzijo vas samih. Dleto je v vaših rokah!

  

Nekaj vodil:

Prvi korak: naredite seznam svojih dobrih in slabih lastnosti – katere so vaše moči in šibkosti? Če se zavedate obojih, negativnih in pozitivnih strani, razvijate realen pogled na sebe, ne izkrivljenega in izogibajočega. Že švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Gustav Jung je v psihologijo vpeljal pojem sence, naše temne strani. Če se ji ne posvetimo, če je ne spoznamo, nas bo obvladovala, posegala v naša življenja in jih lahko precej uničujoče vodila.

Drugi korak: spoznajte svoja prepričanja o sebi in svetu – ujeli jih boste v tihih notranjih samogovorih. Kaj si pogosto prigovarjate? Kako ocenjujete in interpretirate sebe, odnose in svet?

Tretji korak: hvaležnost: vsako jutro si naštejte deset stvari, s katerimi je obdarjeno vaše življenje in za katere ste hvaležni.

Želim vam teden poln ljubezni, ustvarjalnosti in resnice. Do naslednjega srečanja.

Maja Megla

Vsi, ki ste prijavljeni na seminar Smemo biti srečni, imate 20-odstotni popust ob nakupu knjige. Naročite jo TUKAJ. 

Uredništvo Sense vam podarja 30-odstotni popust na letno naročnine revije Sensa. Revijo lahko naročite tukaj.

POUDARKI IZ KNJIGE:

»Ljubezen ni nekaj, kar bi v nas prišlo od zunaj in nam bi jo zato zunanje okoliščine lahko odvzele. Je v nas ne glede na okoliščine. Ljubezen so imeli v sebi in jo živeli tudi v času vojn, v taboriščih, v izgnanstvu, v zaporih. Kjerkoli je človek, tam je tudi ljubezen. Je esenca človeškega bitja. Bistvo njegove narave. Je toplina in valovanje topline, ki prežema telo. Medena sladkost, ki je sposobna orositi oči. Sprožijo jo lahko prijetne vonjave, pogled na zahajanje sonca in žarenje lune na globokem modrem nebu, barvitost cvetja, čarobne melodije in omamni ritmi. Pomislite, kolikokrat ste to doživeli?! Vzhičenost! Ganjenost! Ljubezen, ki ni bila vezana na odnose z ljudmi, temveč vas je preplavila v naravi, ob živalih, ob umetnosti. In če ljubezen ni vezana na ljudi, od njih tudi ne more biti odvisna. Če se pretaka med ljudmi, je to le ena od njenih oblik in poti, mar ne? Lahko se porodi tudi med nami in živalmi, med nami in glasbo, med nami in naravo, med nami in vrhunskimi umetniškimi deli. Mi sledite? Ljubezen je integralen del našega bitja, del naše človeške narave, našega odzivanja na življenje in svet. Odvisna je od nas. Je zmožnost našega sozvočja z drugimi. Da ljubezen živimo in občutimo, ne potrebujemo drugih ljudi. Res pa je izmenjevanje ljubezni s sočlovekom (prejemanje in dajanje) posebno blagodejno, celostno in vseprežemajoče.«

»Če živimo v resnici, sprejmemo odgovornost za svoja dejanja, vendar se ne obsojamo in ne krivimo. In ne moremo biti pošteni, če nismo iskreni. Potrebujemo notranjo moč, da ne prikrojujemo stvari po svoji volji in podobi, da ne zastremo tistih delov, ki jih ne gledamo radi, ki se jih sramujemo. Za takšno soočenje so potrebni notranja moč in dostojanstvo ter precejšna mera ljubezni in spoštovanja do vsega človeškega.«

»Mi smo tisti, ki ustvarjamo sebe, zato smo zmožni graditi najboljšo verzijo nas samih. Razviti vse svoje potencialne in talente. Razvoj nima cilja. Je neprestana rast in širitev. Če se izrazim računalniško, je treba tudi našim notranjim svetovom zagotoviti update in upgrate, vsakodnevne posodobitve in izboljšave. Vsak dan prinese možnost, da nekaj novega spoznamo, izkusimo, se naučimo. Vsak dan lahko nekaj škodljivega odvržemo in nekaj koristnega uvedemo. Vsak dan je nov šolski dan in vsak dan imamo lahko popravni izpit za vse, kar nam še ni uspelo ali pa smo naredili napačno. Vsak dan lahko ustvarimo nekaj novega! «

Preberite še:

• Mesec MAJ prinaša preboj in korak naprej  
   

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja