Izkušnje so tiste, ki prinašajo spoznanja in omogočijo osebnostni razvoj. Ni pravih in napačnih, kajti tudi napake vodijo v spoznanja. Kako priznati svoje napake in sprejeti lastno nepopolnost?
9-TEDENSKI SEMINAR Z MAJO MEGLA: SMEMO BITI SREČNI
1. teden: Kako upravljati z neprijetnimi čustvi?
2. teden: Kako ravnati s škodljivimi prepričanji?
3. teden: Kako poskrbeti za svoje temeljne potrebe?
4. teden: Kako postaviti sebe na prvo mesto?
Se spomnite, kaj vse 'napačnega' ste storili kot otroci? Kaj ste dali v usta in kam vtaknili prste? Kaj ste pomazali, zlomili, uničili? Tudi padli ste, se udarili in poškodovali. Kot otroci smo pogosto škodljivci in uničevalci. Razbijemo najdragocenejše vaze, polomimo stole, uničimo prte, popackamo stene, razlivamo mleko, skačemo po lužah in se mokri ter blatni zavlečemo v zavetje doma. Naše lomastenje je del zorenja. Kaj pa kasneje, ko odrastemo? Morda ne zganjamo tolikšnega trušča, a prav tako lomimo, razbijamo, uničujemo tako sebe kot tudi odnose, le bolj subtilno, saj nas v pridobivanju izkušenj brusijo zahtevnejše lekcije. Kajti za izkušnje gre!
Izkušnje so tiste, ki nam prinašajo spoznanja in omogočijo razvoj. V njih ni dobrih in slabih, želenih in neželenih, primernih in neprimernih. So zgolj izkušnje.
Napake so sestavni del življenja, kot noč, oblaki in dež. Morda nam niso najljubše, a so z nami, ker opravljajo svoje poslanstvo. Napake kažejo, da smo zmotljivi, da nimamo vedno prav, da lahko zaidemo v slepo ulico, da smo krhki. In ni pomembno, kako bogati, uspešni, lepi in znani smo. Z njimi smo enako obdarjeni bogati in revni, uspešni in neuspešni.
Če storimo napako, krivimo sebe, se kaznujemo, sramujemo. Bičamo in jezimo. Če nas z napakami, to je s težavami in preizkušnjami, zasuje življenje, smo razočarani, nezadovoljni, izgubimo pogum in smisel. Pravzaprav pa je srž drugje. Življenje nas brusi s preizkušnjami. Pri njih ne obstaja prav in narobe, napačno in pravilno. Prav vsaka preizkušnja prinese izkušnjo in spoznanje. Za to gre.
Iz knjige Smem biti to, kar sem: “Človeško življenje je največja dragocenost. Je kot diamant, ki je najdražji med kamni. Zakaj? Diamant je najtrši kamen. Brusi se lahko le s sebi enakovrednim, torej z diamantom. Življenje, ki se živi skozi nas, lahko izbrusi le življenje samo. Zato nam je dano trpljenje, ki je zgolj in samo brusilni papir.”
Priznati napako in nepopolnost
Ko življenje ali drugi ravnajo z nami grdo, nam je lažje, saj ostanemo v svojih očeh dobri in plemeniti. Kaj pa takrat, ko smo sami do drugih kruti, krivični in neprijetni? Kaj storiti s svojimi dejanji, ki niso častna, dostojna, ki se jih sramujemo, s katerimi smo ranili, prizadeli, celo škodovali. Kaj storiti s tem? Priznati napako!
Mnogokrat posežemo po povsem drugih tehnikah: začnemo opravičevati sebe, svoje dejanje, svoje napake. Naličimo se z vsem, kar je potrebno, da bi ostali v svoji podobi o samem sebi lepi. Z izmotavanjem, opravičevanjem, minimaliziranjem problema sicer obdržimo navidezno lep obraz, a ta je kratke sape. Dolgoročno se ne obrestuje. Dejstva nam sledijo. Zapacanih odnosov ne bodo očistili laži in zanikanja. Ljudje žal pogosto eno govorijo in drugo počnejo. Opazujte. Ogromno je tega. Nekakšne vedenjske hinavščine, bi rekli. Pretvarjanja pred samim sabo in zavajanja drugih. Vse za vzdrževanje svojih lažnih mask. 
Nezmožnost, da se opravičimo, ogrozi naše odnose z bližnjimi. Če ne priznamo svoje napake, ignoriramo posledice, ranjenost in prizadetost drugega. Ignoriramo rano bližnjega. Pohodimo ga. Kako naj nam potem zaupa? Kako naj bo z nami odprt in pristen? Kako naj ̶ tako poteptan ̶ dalje gradi odnos z nami?
Nezmožnost opravičila škodi tudi nam, kajti če ne sprevidimo svojih napak, jih ne morem popraviti, se otresti slabih navad, izboljšati svojih vedênjskih odzivov, spremeniti škodljive obrambne strategije. Pomeni stagnacijo. Raje občepimo z lažno načičkanim in umetno lepim obrazom, kot da bi priznali svoje pomanjkljivosti. Raje iščemo izgovore za svojo neprimerno potezo, kot da bi to energijo vložili v ozdravitev poškodovanih odnosov.
Priznati napako pomeni pogum, da priznamo lastno nepopolnost, omejenost, pomanjkljivost, nezadostnost. Pogosto počnemo ravno nasprotno. Radi se vidimo kot lepe in pametne, sposobne in ljubljene, svetu pa kažemo le svoje talente in adute, svojo svetlo in pozitivno stran, na katero smo ponosni. Želimo blesteti, to pa je najlažje, če črtimo druge. Kritiziramo! Kako slastno je to početje! Vliva občutek moči! Lastimo si pravico, da vemo, kaj je prav. Vidimo se kot plemenite in pametne. Doživljamo se kot boljše. Godi našemu samoljubju. Hrani napuh. V resnici pa smo nebogljeni in negotovi.
Iz knjige Smem biti to, kar sem: “Bodite pozorni na ljudi, ki niso sposobni priznati napake, kajti opraviti imate z osebo, ki se ni prav nič naučila, kar pomeni, da bo isto počela še naprej. Tisti, ki se ne zmore iskreno opravičiti za svojo napako, lahko tudi nerodno in v zadregi, na katerikoli način torej, a opravičiti, kaže, da ni osvojil življenjske lekcije. Ne zaveda se, kaj je storil in kakšne posledice ima njegovo dejanje. Če ga ne obžaluje, ga legitimira kot nekaj sprejemljivega. To pomeni, da bo podobna dejanja storil tudi v prihodnje.”
Odločitve
A poglejmo na napako še drugače. Kaj sploh je napaka in kako nastane? Je posledica naših odločitev, z rezultati katerih nismo zadovoljni. Lahko so nas udarile po zdravju, denarnici, povzročile psihične in čustvene bolečine. Vendar brezhibnih odločitev ni. Vsaka odločitev nekaj prinese in nekaj odnese.
Lahko imamo zadrego sprejemati odločitve, da ne bi storili napake. Hromi nas strah pred napako in napačno odločitvijo. Stojimo na mestu in se raje ne premaknemo. Raje nič kot slaba odločitev. Raje nikamor, raje sploh ne živeti kot živeti s posledicami napak. Težave z odločanjem nastajajo, ker sploh ne vemo, kaj bi radi. Plavamo s tokom drugih, se podrejamo njihovim vrednotam, pričakovanjem zahtevam. Nimamo več stika s tem, kar zares čutimo, želimo, po čem hrepenimo. Ali pa nas je strah seči po tistem, kar bi radi. Morda si mislimo, da si ne zaslužimo, da ne zmoremo, da nismo sposobni. 
Pri vsaki odločitvi bi morali slediti le enemu pravilu: smo usklajeni s svojim resničnim bistvom?
· Nas odločitev navdaja z radostjo, nam je prijetna in se je veselimo?
· Je odločitev v naše dobro, je dobra za nas?
· Nas podpira, zdravi?
· Jo sprejemamo iz svobode svojega bitja ali zaradi strahov, potreb in pričakovanj?
· Nam odpira nove možnosti in nove poti?
Ko se poskušate distancirati od glasov drugih, od tega, da bi vplivali na vas, zaslepili in sprožili strahove, zmedli jasnost pogleda ali pa jasen stik s svojim notranjim glasom, se vprašajte: 'Je to dobro zame?' Je to čisto zares dobro zame? Čutite pri odločitvi mir ali nemir, veselje ali praznino?' Samo opazujte, kaj se bo začelo porajati. Ne analizirajte! Ne vpletajte se, ne nadzorujte in ne usmerjajte.
A bodite pozorni še na dve pasti. Lahko je nekaj kratkoročno dobro, vendar ni tudi dolgoročno v vaš prid, npr. hujšanje ali prenehanje kajenja. Naj bo pri odločitvah odločilno vaše celostno dobro in ne zadovoljive rešitve kratke sape. Kdaj je treba najprej zagristi v kisli sadež in storiti prve, sicer neprijetne korake, da se z njim prestopijo prepreke do cilja, kamor smo namenjeni.
Nekatere strah pred posledicami svojih odločitev povsem ohromi. Strah jih je krivde. Če bi se napačno odločili, si ne bi mogli odpustiti. Želimo, da bi življenje preživeli čisti, dobri, plemeniti, nedolžni. Tudi ta predstava je popolna iluzija. Kakorkoli se bomo trudili, v življenju bomo tudi prizadeli, ranili, poškodovali, uničili. Ne bomo le nedolžni, temveč tudi krivi.
Iz knjige Smem biti to, kar sem: “Imeti moramo zaupanje vase, kajti naša vrednost ni odvisna od naklonjenosti in zavračanja drugih! Ne sprejemajte odločitev zato, da bodo izpolnile interese, želje ali pričakovanja drugih. Lahko jih boste sicer razveselili, a poteptali sebe. Vaše odločitve so samo vaše. Z njimi tlakujete pot svojega življenja, po kateri hodite vi in nihče drug. Ne barantajte pri odločitvah, da bi ohranili in pridobili naklonjenost drugih. Če imate ob sebi ljudi, ki pričakujejo, da boste izpolnjevali le njihove potrebe, takšni ne vidijo vas, temveč zadovoljitev svojih interesov. Če bodo zaradi vaše odločitve odšli, toliko bolje. Slej ko prej bi.”
Ko se odločimo za nekaj, izključimo vse drugo. Morda zato občutimo obžalovanje ali pa začnemo vase vrtati z dvomom. Negotovost nas potisne v razmišljanje, analiziranje. Osvetljujemo svojo odločitev, če smo morebiti kaj prezrli, ne videli. Izgubljamo dragoceno energijo, namesto da bi pozornost vložili v uresničenje svoje odločitve. Ko začnete preverjati, če ste se odločili pravilno, je kot bi si metali polena pod noge. Zberite svoje moči in uresničite zgodbo, ki ste jo izbrali, kajti pri vsaki odločitvi bi lahko bila še kakšna druga in drugačna izbira.
Moramo si dovoliti sprejeti odločitev, ki ni v skladu z željami bližnjih, in tudi odločitev, ki se za nas izkaže za napačno. Moramo si dovoliti napake. Jih sprejeti kot del življenjske igre. Si jih dopustiti in odpustiti. Odpuščanje je najpomembnejše čistilo za naše odnose. Ko od – pustimo, pustimo, da nekaj odide. Ne zadržujemo jeze, gneva, rane ali razočaranja. Odslovimo jih. Naredimo prostor za novo. Odpuščanje omogoči, da lahko spremenimo svoje čustvo iz obremenjujočega in težkega, v prijetnega ali vsaj nevtralnega.
A če imamo sami pravico delati napake, jih imajo pravico tudi drugi. Zato moramo znati odpustiti ne samo sebi, temveč tudi drugim. Odpuščanje je priznanje, da ima človek kot bitje pravico do napak. Tako mi kot tudi drugi.
Nekaj vodil kako živeti pravico do nepopolnosti
Prvi korak: ne izogibajte se napakam, temveč se učite iz njih. Ni tako hude napake in globokega blata, da se ne bi mogli izkopati in preusmeriti na drugo pot.
Drugi korak: pohvalite se za stvari, ki ste jih naredili, ne glede na to, kako pomembne ali manj pomembne so. Njihova velikost in teža nista odločilni.
Tretji korak: opustite perfekcionizem- Zavedajte se svojih dosežkov in napak. Priznajte si oboje. Nihče ni popoln, in če mislite, da morate biti popolni ravno vi, vas bo življenje precej lomilo. To je nedosegljivi cilj. Z vso odgovornostjo in zavzetostjo vložite svoje znanje in pozornost v tisto, kar počnete. In bodite zadovoljni z rezultatom, saj ste ga dosegli po svojih najboljših močeh.
Bodimo do sebe podporni, mehki in prijazni. Tudi, ko ga polomimo. Sprejmimo, da smo zmotljivi, minljivi in nepopolni, kajti to je naša bivanjska resnica.
Maja Megla
Več v knjigi Smem biti to, kar sem. Naročite jo TUKAJ.
O avtorici in njenem delu berite na majamegla.si
Kontaktirajte jo na Facebook maja.megla
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
