Anksioznost pri otrocih se šteje za motnjo, če skrbi ali strahovi ovirajo njihovo življenje več kot šest mesecev. Tesnobnost se pri otroku lahko izrazi skozi razdražljivost, lahko pa se pritožuje, da mu je slabo.
Tesnoba in strah sta normalen del otroštva. Strah je naraven odziv na dejansko nevarnost ali grožnjo, tesnoba pa je odziv na morebitno grožnjo.
Novi strahovi in tesnoba so običajno kratkotrajni in kažejo, da se otroci učijo samostojno reševati težave. Starši in skrbniki lahko otrokom pomagajo, da se naučijo razumeti in premagati svoje strahove in tesnobo.
Eden od petih otrok lahko razvije motnje, ki jih zdravstveni delavci obravnavajo kot anksiozne motnje.
Otroške anksiozne motnje se razlikujejo od običajnega strahu ali tesnobe, ker vključujejo bolj ekstremno izogibanje, večje čustvene reakcije ali trajajo dlje od pričakovanega. Otroci z anksioznimi motnjami imajo pogosto čustvene izbruhe, kot so jok ali napadi besa. Prav tako se lahko pričnejo izogibati določenim situacijam. Morda poskušajo pobegniti, se skriti in so večino časa 'na preži za nevarnostjo'. Poleg tega imajo otroci pogosto telesne simptome, kot so bolečine v trebuhu, glavoboli, slabost, bruhanje, težko dihanje ali težave s spanjem.
Vrste anksioznosti pri otrocih
Pri otrocih obstaja nekaj različnih vrst tesnobe:
1. Ločitvena anksiozna motnja
Ločitvena tesnoba je normalna in pomembna faza zgodnjega razvoja, ki se pri večini otrok začne, ko so stari od 8 do 12 mesecev.
Pri običajni ločitveni tesnobi se otrok lahko boji neznancev in se ne počuti varnega, kadar vas ni v bližini. Ločitvena tesnoba se običajno izboljša, ko otroci vstopijo v vrtec
O bolj ekstremni ločitveni tesnobi lahko govorimo, če se ta nadaljuje tudi po tem tipičnem razvojnem obdobju. Otroke lahko skrbi za starše ali druge družinske člane ali imajo težave pri odhodu v šolo, odsotnosti z doma in od družine na splošno. Težave z ločitveno tesnobo se lahko kažejo, ko se mora otrok od staršev ločiti zaradi spanja.
Če vaš otrok kaže izjemno stisko ali zaskrbljenost ob ločitvah v primerjavi z drugimi otroki njegove starosti, hkrati pa ne opazite izboljšanja ali ste zaskrbljeni, se pogovorite z otrokovim zdravnikom.
2. Posebne fobije
Strah nas varuje pred nevarnostjo, zato je določena mera strahu pri otrocih pričakovana. Vašega otroka je lahko strah nečesa posebnega, na primer nevihte, teme ali drugih stvari, kar je precej običajno. O tem, da ima otrok posebno fobijo, govorimo, ko pri njem opazimo skrajne strahove, ki niso sorazmerni z dejansko nevarnostjo.
3. Socialna anksiozna motnja
To je močan strah pred tem, da bi bili v družabnih situacijah obsojeni ali zavrnjeni.
Vaš otrok se lahko izogiba javnemu nastopanju, lahko pa mu je tako neprijetno, da se poskuša izogibati stikom z drugimi v šoli ali drugih znanih okoljih ali pa težko govori z novimi ljudmi. Lahko se celo povsem izogiba družabnim situacijam.
4. Generalizirana anksiozna motnja
Generalizirana anksiozna motnja je pretirana zaskrbljenost in strah pred različnimi stvarmi, ki se dogajajo v vsakdanjem življenju. Vašega otroka lahko bolj kot druge otroke njegove starosti skrbi tudi prihodnost. Lahko ima veliko skrbi ali pa se skrbi sčasoma spreminjajo, v obeh primerih je pogosto zaskrbljeni zaradi nečesa.
5. Panična motnja
Pri otrocih s panično motnjo se občasno pojavljata močan strah in tesnoba ter telesni simptomi, kot so razbijanje srca (palpitacije) in omotica ali občutek, da ne morejo dihati (dispneja). Ti napadi panike se lahko pojavijo brez opozorila in običajno minejo v nekaj minutah ali urah.
Kako pogosta je anksioznost pri otrocih?
Anksiozne motnje so pri otrocih dokaj pogoste.
Prizadenejo približno 15 do 20 % otrok in mladostnikov. Skoraj vsak tretji mladostnik, star med 13 in 18 let, ima anksioznost. Motnje so nekoliko pogostejše pri deklicah.
Simptomi in vzroki
Starševstvo se lahko zdi kot igra ugibanj. Nekateri otroci vam o svoji tesnobi povedo z besedami. Morda bodo rekli nekaj takega: "Bojim se iti v šolo, ker me skrbi, da te ne bom nikoli več videl." Drugi morda ne bodo znali razložiti svojih občutkov. Otroci pa kažejo tudi znake tesnobe. Lahko:
- Skrbi in/ali joka več kot drugi otroci njihove starosti.
- Pravijo, da se ne počutijo dobro. Morda se pritožujejo zaradi razdraženega želodca, bolečih mišic ali glavobola.
- Imajo težave s spanjem, se zbujajo zaradi nočnih mor ali ne morejo spati sami.
- Težko se sprostijo ali mirno sedijo (so skratka nemirni).
- Se zlahka razjezijo.
- Težko se osredotočite.
- Pravijo, da niso lačni ali da so ves čas lačni.
- Se tresejo (tremor).
- Nočejo iti v šolo.
- Pogosto uporabljajo stranišče.
Nekateri otroci so po naravi občutljivi in se težko spopadajo s spremembami ali močnimi čustvi. Ti otroci so lahko biološko ali družinsko nagnjeni k anksioznosti. Anksioznost se lahko razvije tudi po stresnih življenjskih dogodkih, pri nekaterih ljudeh pa se že od zgodnjega otroštva dogaja veliko stresnih dogodkov, npr:
- Smrt bližnje osebe.
- Selitev v novo hišo ali šolo, zlasti če so te selitve pogoste.
- Težave z zadostno količino hrane.
- Težave pri iskanju varnega bivališča.
- Težave z doslednim šolanjem.
- Starši, ki se prepirajo, ali ločitev.
- Ustrahovanje, zloraba ali zanemarjanje.
Težko je z gotovostjo reči, kaj je glavni vzrok za anksioznost pri otrocih. Strah je naravni del odraščanja. Nekateri otroci ga dobro obvladajo. Pri otrocih s tesnobo, ki ovira njihovo vsakodnevno življenje, pa naj bi imeli pomembno vlogo genetika, biologija in družinska zgodovina.
Kakšni so zapleti tega stanja?
Pri otrocih z anksioznostjo obstaja povečano tveganje za depresijo in motnje uživanja psihoaktivnih snovi pozneje v življenju. Lahko imajo težave v šoli ali pri obiskovanju šole. Pri njih je tudi večje tveganje za samopoškodovanje, v skrajnih primerih tudi samomor. Čeprav so te težave strašljive, se je treba zavedati, da so na voljo načini zdravljenja.
Bodite pozorni na to, da se z otrokovim zdravstvenim delavcem srečujete tako pogosto, kot vam priporoča. In če menite, da bi se lahko vaš otrok poškodoval, takoj poiščite strokovno pomoč.
Kako se zdravi anksioznost pri otrocih?
Anksioznost pri otrocih lahko zdravimo s kognitivno-vedenjsko terapijo. Ta otrokom pomaga pri učenju spretnosti obvladovanja, ki pomagajo pri umirjanju telesnih reakcij, drugačnem razmišljanju ter soočanju s strahovi in izzivi v manjših korakih. Otroci se lahko spretnosti obvladovanja naučijo na individualnih ali skupinskih terapijah. O teh veščinah spoprijemanja se lahko poučijo tudi starši, da lahko svoje otroke podprejo pri njihovem izvajanju.
Kaj pomaga pri tesnobi v otroštvu?
Kot starš ali skrbnik ne morete vedno obvladati stresnih dejavnikov v otrokovem življenju. Lahko pa pripomorete k izboljšanju njegovega duševnega zdravja tako, da mu zagotovite:
- vsakodnevno telesno vadbo,
- varno in spodbudno okolje doma in v šoli,
- veliko spanja,
- dobro uravnotežene obroke.
Otroka lahko naučite tudi tehnik meditacije in dihalnih vaj, da se bo lažje sprostil.
Otroka lahko spodbudite tudi k majhnim korakom za premagovanje običajnih skrbi in strahov, na primer, da vstopi v družabno okolje, medtem ko vi počakate nekaj metrov stran, ali da za nekaj minut ugasne luči in se poskuša sprostiti. To otrokom pomaga razvijati samozavest in spretnosti za spoprijemanje s strahom.
Povzeto po Cleveland Clinics in drugih virih.
Preberite si tudi:
- Kaj je fobija in kako jo ukrotiti (gre za zelo ozdravljivo motnjo)
- Zdravila za anksioznost brez recepta: čaji, kapljice, tinkture ...
- Nasvet 72-letne gospe za boljše življenje
Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković