Kjer je huda stiska, tam je tudi disociacija.
Za disociacijo je značilna neprostovoljna motnja normalne integracije zavestnega zavedanja in nadzora nad duševnimi procesi. Disociativna motnja je tudi 'konverzivna motnja', kar pomeni, da se v psihi potlačeni konflikti pretvorijo v somatske simptome.
Mnoge kulture disociacijo sprejemajo kot nekaj normalnega, dokler ne presega kulturnih norm. Fenomenologijo disociacije, skupaj z mnenji o tem, kaj je pri njej patološkega in kaj ne, gre zato videti kot močno kulturno-centrično.
Nedavna večja študija o disociativni specifiki v Indiji, ki so jo opravili v terciarnem inštitutu za duševno zdravje, je zato toliko bolj pomembna, saj poskuša razpravljati o vlogi kulture v klinični predstavitvi, psihopatologiji in zdravljenju disociativnih motenj v indijskem kontekstu.
Zaradi dejavnikov, značilnih za določene kulture, kot je patriarhalni ali hierarhični družbeni red, nizka stopnja pismenosti in pomanjkanje moči, so lahko nekatere demografske skupine (npr. podeželsko prebivalstvo, zapostavljene kaste, ženske) bolj ranljive za razvoj disociativnih motenj.
V študiji iz Maharaštre so tako med drugim opazovali ženske, ki so bile zaradi kulturnih pričakovanj zavezane žrtvovati svoje dobro počutje za bližnje moške člane, ki so bili duševno moteni. Ker ženskam ni bilo dovoljeno pokazati svoje izgorelosti, je to pri njih pogosto povzročilo stanja transa.
Spol je tudi sicer močne povezan z disociacijo. Epidemiološki podatki v Indiji kažejo, da so disociativne motnje bolj razširjene pri ženskah kot pri moških.
Ena od razlag je posebna vloga spolov, ki je v indijski kulturi strogo predpisana, zlasti v podeželskih okoljih. Kljub napredku pri povečevanju dostopa do izobraževanja imajo ženske še vedno manj možnosti za šolanje, zaposlitev in napredovanje do položajev moči v hierarhiji.
Tudi visokošolska izobrazba, v kolikor jo ženskam uspe doseči, pogosto ne prinaša nobenih prednosti. V tradicionalnih velikih razširjenih družinah in patriarhalnem družbenem redu so ženske omejene glede svoje neodvisnosti in možnosti odločanja, čeprav imajo morda visoko izobrazbo.
Psihološka stiska žensk se v tem okolju pogosto zanemarja ali pa napačno razume, ker se ljudje nje pomena le slabo zavedajo. Psihološka pomoč marsikje tudi ni na voljo.
Disociacija je lahko zdravilna
Disociacijo, ki povzroča spremenjena stanja zavesti, v določenih kulturah in pri določenih oblikah vedenjskega izraza vendarle ne vidijo kot patologijo.
V večini vzhodnjaških kultur tudi nadvse čislajo neobsedena stanja transa, ki so kinetično inducirana z ritmično glasbo in plesom, saj veljajo za izraz pobožnosti in enosti z naravo. Te vrste praks lahko olajšajo skupno izražanje posameznikovega etosa, kar posamezniku daje sprejemljiv obnovitveni mehanizem za soočanje z notranjo stisko.
Oblika verske umetnosti 'Theyyam' v Severni Kerali je primer kulturno odobrenih stanj transa, ki jih skupnost uporablja za psihološko olajšanje.
Razumevanje pomena disociativnih simptomov kot kulturno sprejetega 'ventila' za olajšanje, omogoča terapevtom, da oblikujejo alternativne metode za obvladovanje stisk in ustreznejše samoizražanje, ki ustrezajo klientovi zgodbi o njihovem svetu.
Zahodnjaški medicinski model razumevanja disociacije, v kolikor ta ne upošteva kulturnega konteksta, namreč bolj škodi kot koristi. Tak pristop namreč vodi do nesprejemanja in odporov, tako osebe z močno disociativno simptomatiko kot njene okolice.
"Tudi če bolnik v kliničnem okolju sprejme medicinski model bolezni, lahko vrnitev v kulturo, ki močno in enotno zagovarja magično-religiozni model, povzroči njegovo izolacijo, večjo stigmo in celo izobčenje osebe," še opozarjajo raziskovalci.
Povzeto po Sage Journal.
Preberite si tudi:
- Kaj je disociacija (in zakaj do nje pride)
- Disociativne motnje: ko je hudo in ne zmoremo več, nas psiha odklopi
- DISOCIACIJA: So začasni pobegi od realnosti zdravi ali škodljivi?