Disociativne motnje v Indiji: zakaj so tako pogoste ravno pri ženskah?

Za disociacijo je značilna neprostovoljna motnja normalne integracije zavestnega zavedanja in nadzora nad duševnimi procesi. Disociativna motnja je tudi 'konverzivna motnja', kar pomeni, da se v psihi potlačeni konflikti pretvorijo v somatske simptome.

Mnoge kulture disociacijo sprejemajo kot nekaj normalnega, dokler ne presega kulturnih norm. Fenomenologijo disociacije, skupaj z mnenji o tem, kaj je pri njej patološkega in kaj ne, gre zato videti kot močno kulturno-centrično.

Kljub temu, da so izkušnje z disociacijo v Indiji zelo razširjene, pa je objavljenih le malo študij o psiholoških in kulturnih vidikih disociacije, ki so značilnih za Indijo. V svetu tudi sicer primanjkuje smernic za klinično prakso.

Nedavna večja študija o disociativni specifiki v Indiji, ki so jo opravili v terciarnem inštitutu za duševno zdravje, je zato toliko bolj pomembna, saj poskuša razpravljati o vlogi kulture v klinični predstavitvi, psihopatologiji in zdravljenju disociativnih motenj v indijskem kontekstu.

3 primeri iz Indije

Zaradi dejavnikov, značilnih za določene kulture, kot je patriarhalni ali hierarhični družbeni red, nizka stopnja pismenosti in pomanjkanje moči, so lahko nekatere demografske skupine (npr. podeželsko prebivalstvo, zapostavljene kaste, ženske) bolj ranljive za razvoj disociativnih motenj.

V študiji iz Maharaštre so tako med drugim opazovali ženske, ki so bile zaradi kulturnih pričakovanj zavezane žrtvovati svoje dobro počutje za bližnje moške člane, ki so bili duševno moteni. Ker ženskam ni bilo dovoljeno pokazati svoje izgorelosti, je to pri njih pogosto povzročilo stanja transa.

Spol je tudi sicer močne povezan z disociacijo. Epidemiološki podatki v Indiji kažejo, da so disociativne motnje bolj razširjene pri ženskah kot pri moških.

Ena od razlag je posebna vloga spolov, ki je v indijski kulturi strogo predpisana, zlasti v podeželskih okoljih. Kljub napredku pri povečevanju dostopa do izobraževanja imajo ženske še vedno manj možnosti za šolanje, zaposlitev in napredovanje do položajev moči v hierarhiji.

Tudi visokošolska izobrazba, v kolikor jo ženskam uspe doseči, pogosto ne prinaša nobenih prednosti. V tradicionalnih velikih razširjenih družinah in patriarhalnem družbenem redu so ženske omejene glede svoje neodvisnosti in možnosti odločanja, čeprav imajo morda visoko izobrazbo.

Psihološka stiska žensk se v tem okolju pogosto zanemarja ali pa napačno razume, ker se ljudje nje pomena le slabo zavedajo. Psihološka pomoč marsikje zato tudi ni na voljo.

Ko je stiska zares huda, se ta zato lahko izrazi tudi skozi fizične simptome, za katere v družbi obstaja konsenz, da si zaslužijo pozornost in pomoč.

Primer 1

Gospa A je 19-letna ženska, sprejeta s hudimi in pogostimi disociativnimi simptomi. Njeni simptomi so vključevali neepileptične napade in nenadne epizode agresije, večinoma usmerjene proti sebi s samopoškodovanjem. Pri 17 letih je družina gospo A prisilila, da se poroči z veliko starejšim moškim v zameno za finančno varnost. V pogovoru s terapevti je razkrila, da je bila v preteklih letih izpostavljena zakonskemu posilstvu in nasilju, kar je povzročilo hude fizične in psihične travme. Gospa A je med preizkušnjo doživela tudi depresivno epizodo, za katero ni poiskala pomoči. Moževa družina je utišala njene proteste in krike na pomoč. Njen mož je blokiral vse načine komuniciranja z vsemi zunaj svoje družine. Po hudem spolnem nasilju je imela spontani splav. Gospa A je takrat pobegnila k svoji družini, vendar so jo poslali nazaj k možu, ker so se bali družbene stigme. Ko se je gospa A vrnila, je bila pod strogim nadzorom in zloraba se je stopnjevala. Takrat je gospa A pričela doživljati pogoste simptome, ki so bili podobni epileptičnim napadom. Mož jo je bil zato prisiljen odpeljati v bolnišnico. Intenzivnost njenih telesnih simptomov je ekipi, ki jo je dobila na zdravljenje, pomagala psiho-izobraziti njene starše, da so podprli njeno okrevanje in dovolili ločitev od nasilnega moža.

Drug pomemben koncept, povezan z disociativnimi motnjami, je fenomen transa in 'obsedenosti', ki osebi omogoči, da v kulturi, ki skozi socializacijo to podpira, vendarle deluje (in se izrazi), le da to 'stori' prek notranjega 'posrednika', ki prevzame podobo nekakšne zunanje entitete.

V okoljih, kjer je posameznik prikrajšan za delovanje in moč, lahko stanja transa in obsedenosti pomagajo spremeniti vedenja in zmanjšajo stisko, medtem ko je sam akt delovanja 'prenešen' na zunanjo entiteto.

Stanje obsedenosti, ki je podobno stanjem, ki jim na Zahodu pravijo disociativna motnja identitete, lahko osebi začasno v družbi da tudi poseben status, povezan z močmi napovedovanja prihodnosti in zdravilstva, kar lahko postane vir preživetja.

Primer 2

Gospa B je gospa srednjih let s podiplomsko izobrazbo, prej zaposlena, izhaja iz verske, patriarhalne družine. Zaradi določenih finančnih omejitev je morala gospa B pustiti službo in živeti pri tastu in tašči. Med bivanjem se je bila prisiljena držati strogih verskih kodeksov, ki so zapovedovali podrejenost in brezpogojno poslušnost žensk. Gospa B je bila deležna spolnega nasilja moškega sorodnika, vendar so ji okoliščine preprečile, da bi protestirala ali izrazila svojo tesnobo. Morala je celo nadaljevati delovanje pod strogim patriarhalnim režimom, ki ji ga je diktiral prav storilec. Gospa B je začela doživljati epizode, ko je prevzela identiteto na videz močnega moškega. V tem stanju je izražala svoj bes in se ni hotela držati pravil. Storilec je poskušal banalizirati njene simptome in jo podvrgel magično-religioznim praksam. Vendar so se simptomi stopnjevali in gospa B je postala še bolj agresivna do družinskih članov. Gospa B se po epizodah ni spominjala, kako se je vedla, so jo pa pestili občutki krivde, zato je neprestano molila, da bi se odvezala greha. Agresivna narava njenih disociativnih epizod je medtem povzročila veliko strahu v njeni družini. Na koncu je dosegla, da se je dinamika moči tako premaknila, da ji ni bilo več treba biti podrejena zlorabljevalcu in ji omogočila dostop do zdravstvene oskrbe.

Duševne motnje, še posebno disociativna motnja identitete, so pogosto podvržene negativnim sodbam in nerazumevanju.

Skepticizem in stigma do tega stanja skrajne disociacije sta povezana z idejo, da posamezniki z disociativno motnjo identitete zgolj 'iščejo pozornost' in da s simptomatiko 'pretiravajo' samo zato, da bi bili deležni posebne obravnave. To je ena od premis socio-kognitivnega modela disociativne identitete in je povezana s konceptom 'sekundarnega dobička', ki tradicionalno močno vpliva na to, kako družba vidi in razume disociacijo.

"Na žalost oznaka 'iskanje pozornosti' vodi do pristranskosti celo med strokovnjaki za duševno zdravje. Pozornost, ki jo pridobijo disociativni bolniki, pa je zato v veliki meri predvsem negativna, tako v smislu družbene kot poklicne stigme," pišejo raziskovalci in dodajajo: "Ob tem ne gre spregledati, da prav družina, družba in popularni mediji naravnost spodbujajo nekatere vidike psihopatologije disociativnih procesov pri posemezniku, četudi to morda počnejo nehote in zaradi nerazumevanja."

In prav o slednjem govori tudi naslednji primer.

Primer 3

Gospa C, stara trideset, je neporočena, zaključila je podiplomski študij in pripada srednjemu socialno-ekonomskemu razredu. Začela je izkušati epizode obsedenosti s strani močne ženske entitete, ki je ukazovala družinskim članom in jim dajala navodila, kako je mogoče rešiti trenutne družinske težave. Njena družina je te epizode pripisala paranormalnim močem in se nanje odzvala s strahom in vdanostjo. Gospa C je bila sicer izjemno podrejena, neodločna in nezaupljiva. Zanimivo je, da je družina zavračala nasvete gospe C, čeprav so bili ti pronicljivi in pragmatični, razen če je bilo to isto predlagano, ko je bila v disociativnem stanju. Gospa C je prestala več ciklov zdravljenja, a se je vedno znova vračala k magično-religioznim praksam, del katerih so bila paranormalna prepričanja. Ker pa so njene disociativne epizode resno škodovale njenemu socialno-poklicnemu življenju, saj je izgubila službo in zamudila na lastno poroko, je bila gospa C na koncu vendarle sprejeta v psihiatrično oskrbo in bila deležna strukturirane psihoterapije. Po tem kliničnem posegu se je število epizod znatno zmanjšalo, kar pa ni bilo najbolj všeč družini gospe C. Člani družine so se pritožili, češ da pogrešajo 'močno entiteto', ki je do takrat postala del družine, v kateri je igrala pomembno vlogo pri odločanju in moderiranju družinske dinamike.

Disociacija je lahko zdravilna

Disociacijo, ki povzroča spremenjena stanja zavesti, v določenih kulturah in pri določenih oblikah vedenjskega izraza ne vidijo kot patologijo.

Kar gre vzeti v obzir, če nam je mar za dobrobit človeka, ki se po sili neugodnih  okoliščin (in torej ne po lastni volji ali kaprici) zateka v disociacijo.

V večini vzhodnjaških kultur tudi nadvse čislajo neobsedena stanja transa, ki so kinetično inducirana z ritmično glasbo in plesom, saj veljajo za izraz pobožnosti in enosti z naravo. Te vrste praks lahko olajšajo skupno izražanje posameznikovega etosa, kar posamezniku daje sprejemljiv obnovitveni mehanizem za soočanje z notranjo stisko.

Oblika verske umetnosti 'Theyyam' v Severni Kerali je primer kulturno odobrenih stanj transa, ki jih skupnost uporablja za psihološko olajšanje.

Razumevanje pomena disociativnih simptomov kot kulturno sprejetega 'ventila' za olajšanje, omogoča terapevtom, da oblikujejo alternativne metode za obvladovanje stisk in ustreznejše samoizražanje, ki ustrezajo klientovi zgodbi o njihovem svetu.

Zahodnjaški medicinski model razumevanja disociacije, v kolikor ta ne upošteva kulturnega konteksta, namreč bolj škodi kot koristi. Tak pristop namreč vodi do nesprejemanja in odporov, tako osebe z močno disociativno simptomatiko kot njene okolice.

"Tudi če bolnik v kliničnem okolju sprejme medicinski model bolezni, lahko vrnitev v kulturo, ki močno in enotno zagovarja magično-religiozni model, povzroči njegovo izolacijo, večjo stigmo in celo izobčenje osebe," še opozarjajo raziskovalci.  

Pozveto po Sage Journal.

Preberite si tudi:

• Kaj je disociacija (in zakaj do nje pride)
• Disociativne motnje: ko je hudo in ne zmoremo več, nas psiha odklopi
• DISOCIACIJA: So začasni pobegi od realnosti zdravi ali škodljivi?