"Travma ni le psihološki proces. Je tudi fiziološki in biološki proces." - dr. Frank Putnam
Ko govorimo o posledicah otroške travme, večina ljudi najprej pomisli na čustvene rane, tesnobo, depresijo ali težave v odnosih. Toda eden najpomembnejših raziskovalcev na področju travme in travmatske disociacije, ameriški psihiater dr. Frank Putnam, opozarjaž, da so posledice veliko globlje.
V nedavnem pogovoru za podcast Healing My Parts je predstavil spoznanja skoraj štirideset let trajajoče raziskave otrok, ki so doživeli zlorabo in zanemarjanje. Njegove ugotovitve so osupljive: travma ne vpliva le na duševno zdravje, temveč dobesedno spreminja telo in pospešuje biološko staranje.
Vse to je vestno popisal tudi v svoji najnovejši knjigi Old Before Their Time (Prestari za svoja leta).
Travma pospeši staranje
Leta 1987 sta Putnam in razvojna psihologinja Penelope Trickett začela spremljati skupino približno 100 deklic, ki so bile žrtve zlorabe, ter primerjalno skupino deklic brez takšnih izkušenj. Danes, skoraj štiri desetletja pozneje, raziskava še vedno poteka.
V tem času so raziskovalci opazovali razvoj imunskega sistema, stresnih odzivov, hormonskih sprememb, telesnega zdravja in celo delovanja genov. Njihov zaključek je jasen: otroška travma pospeši biološko staranje.
To pomaga pojasniti, zakaj imajo ljudje z zgodovino hudih travmatičnih izkušenj pogosto več kroničnih bolezni in zakaj se te bolezni pojavijo prej kot pri ljudeh brez takšnih izkušenj. Ali kot pravi Putnam: "Ena največjih posledic otroške zlorabe je pospešeno biološko staranje."
Raziskovalci so ugotovili spremembe v delovanju stresnega sistema, drugačne ravni kortizola, spremembe v izražanju genov ter povečano tveganje za številne zdravstvene težave.
"Spremljali smo stresni odziv skozi čas in opazili, da je okoli 16., 17. ali 18. leta prišlo do pomembnega preobrata. Dekleta, ki so doživela zlorabo, so iz stanja povišanega kortizola prešla v stanje nižjih bazalnih ravni kortizola. Ta prelomnica pa je bila povezana tudi z drugimi spremembami v telesu. Ena od njih je bilo pridobivanje telesne teže. Ugotovili smo, da so pridobivale težo bistveno hitreje kot dekleta v primerjalni skupini."
Nekatere posledice travme na telo pa se prenašajo celo med generacijami, ve povedati Putnam.
Travma ima 'lovke'
Putnam pogosto uporablja prispodobo, da ima 'travma lovke'. Njene posledice namreč segajo v telesno zdravje, duševno zdravje, medosebne odnose, starševstvo, socialno funkcioniranje in celo v naslednje generacije.
Po njegovem mnenju je preprečevanje zlorabe otrok ena najpomembnejših javnozdravstvenih nalog sodobne družbe.
"Če bi lahko prekinili medgeneracijski krog nasilja, bi lahko resnično začeli razbijati družinski krog travme."
Toda kljub ogromnim človeškim in ekonomskim stroškom se družba še vedno težko sooča z razsežnostjo problema.
Disociacija kot strategija preživetja
Eden najzanimivejših delov pogovora se nanaša tudi na travmatsko disociacijo.
Putnam poudarja, da disociacija sama po sebi ni nujno patološka. Vsi ljudje se občasno disociiramo - ko se izgubimo v mislih, ko vozimo po znani poti in se ne spomnimo dela vožnje ali ko nas nekaj popolnoma prevzame.
Pri hudih travmah, zlasti v otroštvu, pa lahko ta sposobnost postane izjemno razvita in postane način preživetja.
"Disociacija je del odziva boj–beg–zamrznitev."
Otrok, ki ne more pobegniti in se ne more braniti, pogosto nima druge možnosti kot psihološki umik iz neznosne situacije.
Iz tega lahko nastanejo kompleksnejše oblike travmatske disociacije, vključno z disociativno identitetno motnjo in drugimi oblikami mnogoterosti.
Mnogoterost je pogostejša, kot si mislimo
Putnam meni, da je ena največjih zmot prepričanje, da je disociativna identitetna motnja izjemno redka. Po njegovem mnenju številni strokovnjaki preprosto ne vedo, kaj iščejo.
Veliko ljudi pričakuje senzacionalistične prizore iz filmov - dramatične menjave identitet, nenadne spremembe naglasa ali popolnoma očitne prehode med identitetami. Resničnost pa je običajno precej bolj subtilna.
Ljudje z disociativnimi identitetami pogosto leta ali desetletja uspešno prikrivajo svoje notranje doživljanje. Če jih srečamo le v enem okolju, njihove mnogoterosti pogosto sploh ne opazimo.
"Če veš, kaj iščeš, jo vidiš. Če ne veš, kaj iščeš, jo zlahka spregledaš."
O zlorabah otrok nočejo nič vedeti
Ena od osrednjih tem pogovora je bil tudi odpor, ki še vedno obstaja - tudi pri delu stroke, še posebno v ZDA - do travmatske disociacije in disociativne identitetne motnje.
Putnam meni, da razlog ni le pomanjkanje znanja.
Nekateri strokovnjaki se težko soočijo z razsežnostjo otroške zlorabe. Sprejeti realnost hudih travm pomeni sprejeti tudi dejstvo, da se takšne stvari dogajajo veliko pogosteje, kot bi si želeli verjeti.
Po njegovem mnenju je del odpora tudi psihološka obramba pred lastnimi izkušnjami ali pred neprijetnimi resnicami o družbi. "Nekateri ljudje preprosto nočejo vedeti," je bil jasen.
Od integracije k sodelovanju
Putnam se je v pogovoru dotaknil tudi sprememb v zdravljenju disociativne identitetne motnje.
V osemdesetih letih je bil cilj terapije pogosto popolna integracija vseh identitet v eno samo identiteto. Danes je pogled precej drugačen. V ospredju so komunikacija, sodelovanje in harmonija med različnimi deli sistema.
Mnogi ljudje z disociativnimi identitetami se bojijo izgube pomembnih delov sebe. Zato sodobni pristopi vse pogosteje poudarjajo sodelovanje in notranjo povezanost, ne pa nujno združevanja v eno samo identiteto.
Kaj naj bi terapevti vprašali najprej?
Putnam je izpostavil eno vprašanje, za katero meni, da bi ga morali terapevti postaviti veliko pogosteje: "Kako to vpliva na vas danes?"
Po njegovem mnenju terapevti pogosto prehitro začnejo raziskovati travmatične spomine, medtem ko je veliko pomembneje razumeti, kako travma vpliva na človekovo trenutno življenje, odnose, telo, zdravje in vsakodnevno funkcioniranje.
To je še posebej pomembno pri ljudeh s travmatsko disociacijo, kjer lahko prezgodnje poglabljanje v travmatične spomine povzroči dodatno destabilizacijo.
Travma spremeni telo
Ena od najpomembnejših Putnamovih ugotovitev je, da ljudje pogosto intuitivno vedo, da jih je travma telesno spremenila.
Mnogi poročajo o kronični mišični napetosti, utrujenosti, avtoimunskih boleznih, prebavnih težavah, bolečinah ali drugih zdravstvenih težavah.
Po njegovem mnenju stroka teh povezav še vedno ne jemlje dovolj resno.
"Ko ljudje rečejo, da jih je travma spremenila tudi telesno, imajo prav."
To ni domišljija in ni pretiravanje. Vedno več raziskav kaže, da travmatične izkušnje puščajo merljive biološke posledice.
Obstaja tudi upanje
Kljub resnosti ugotovitev pa Putnam ni pesimist.
Posebej ga navdušujejo raziskave epigenetike, ki kažejo, da so nekatere spremembe, povezane s travmo, tudi reverzibilne.
Če bomo bolje razumeli mehanizme, prek katerih travma pospešuje staranje, bomo morda nekoč lahko zmanjšali tudi njene dolgoročne telesne posledice. To bi lahko pomenilo ne le boljšo kakovost življenja, temveč tudi daljšo življenjsko dobo ljudi, ki so preživeli hude travmatične izkušnje. Zanje namreč ta hip velja, da umirajo 20 let pred ljudmi, ki za sabo nimajo zgodovine kronične travme.
Njegovo sporočilo ljudem, ki so bili zaradi svojih izkušenj preslišani, napačno diagnosticirani ali jim ni bilo verjeto, je preprosto:
"To je resnično. Vi to veste. Ne dovolite, da vas kdo prepričuje, da je drugače."
Celoten pogovor z dr. Frankom Putnamom si lahko ogledate tukaj:
