Kako je Freud zasnoval psihoanalizo (in odkril pogovorno terapijo)

Ne le študentje psihologije, ampak tudi tisti, ki se v psihologijo nikoli niso pretirano poglabljali, poznajo freudovsko psihoanalizo - miselno šolo, ki jo je zasnoval Sigmund Freud.

Če na Freudovo teorijo na kratko povzamemo, ta govori o tem, da:

• na človekovo vedenje vplivajo nezavedni spomini, misli in nagoni,
• psiha pa je sestavljena iz treh vidikov: id, ego in superego.

Eden največjih Freudovih prispevkov k psihologiji je bila pogovorna terapija in spoznanje, da prav pogovor o težavah pomaga pri njihovem reševanju. 

Pogovorna terapija Sigmunda Freuda 

Teorijo pogovorne terapije je Freud razvil, ko je svojemu tesnemu prijatelju in kolegu Josefu Breuerju svetoval pri primeru pacientke, ki je danes znana pod slavnim psevdonimom kot pacientka Anna O.

Čeprav Anno O. pogosto opisujejo kot eno od Freudovih pacientk, se v resnici nikoli nista srečala.  

Njeno pravo ime je bilo Bertha Pappenheim, Breuerjeva pacientka pa je postala po napadu bolezni, ki so jo takrat imenovali histerija.

Pacientka doktorja Breuerja je bila enaindvajsetletno dekle visoke intelektualne nadarjenosti. Bolezen, ki je trajala več kot dve leti, se je izrazila v vrsti hudih telesnih in psihičnih motenj. Trpela je za rigidno paralizo in izgubo čutnih seznacij na obeh desnih okončinah telesa, enake težave pa so jo občasno pestile tudi na levi strani. Njeni očesni gibi so bili moteni, sposobnost vida pa podvržena številnim omejitvam. Imela je težave z držo glave. Občasno jo je mučil živčni kašelj. Imela je odpor do hranje in ob neki priložnosti več tednov ni mogla piti kljub močni žeji. Njene govorne sposobnosti so bile zmanjšane, celo tako, da občasno ni mogla govoriti ali razumeti povedanega. Vsake toliko je tudi za več ur in dni zapadla v stanje odsotnosti, zmedenosti, delirija in spremembe celotne osebnosti.

Breuer je opazil, da je razpravljanje o njenih izkušnjah nekoliko ublažilo njene simptome, Pappenheim pa je zdravljenje začela imenovati kar 'govorna terapija'.

Njen primer je vzbudil Freudovo radovednost, zato je o njej pogosto razpravljal z Breuerjem. Leta 1895 sta na podlagi njenega zdravljenja napisala knjigo z naslovom Študije o histeriji.

Freudova ugotovitev, da je bila histerija pacientke Anne O. posledica spolne zlorabe v otroštvu, je na koncu pripeljala do prekinitve Freudovega in Breuerjevega poklicnega sodelovanja in prijateljstva.

Čeprav Anna O. ni bila Freudova pacientka, je njen primer pomembno vplival na njegovo delo in poznejše teorije terapije in psihoanalize. 

Freudova teorija osebnosti 

Freud je osebnost razlagal skozi vplive različnih dejavnikov, med katerimi so kateksa in antikateksa ter instinkti za življenje in smrt.

Po Freudovi psihoanalitični teoriji vso psihično energijo ustvarja libido. Freud je menil, da na naša duševna stanja vplivata dve konkurenčni sili: kateksa in antikateksa. 

Kateksa je bila opisana kot vlaganje mentalne energije v osebo, idejo ali predmet, antikateksa pa naj bi vključevala ego, ki blokira družbeno nesprejemljive potrebe id-a. Potlačevanje nagonov in želja je ena od pogostih oblik antikatekse, ki pa vključuje precejšnje vlaganje energije. 

Če ste na primer lačni, a ne morete (ali si ne dovolite) poiskati hrane, lahko ego uporabi nekaj energije iz id-a, da si vi poiščete drugo dejavnost, ki je povezana s to željo, npr. prelistate kuharsko knjigo ali brskate po svojem najljubšem blogu z recepti. 

Po Freudovi teoriji je na voljo le omejena količina libidinalne energije. Če je veliko energije namenjene zatiranju nagonov z antikatekso, ostane manj energije za druge procese.

Med instinktoma za življenje in smrt

Freud je tudi menil, da večino človeškega vedenja usmerjata dva gonilna instinkta: instinkt življenja in instinkt smrti. 

Instinkt življenja (Eros) so tisti, ki so povezani z osnovno potrebo po preživetju, razmnoževanju in užitku. Vključujejo potrebe po hrani, zavetju, ljubezni in spolnosti.

Instinkti smrti (Thanatos) so posledica nezavedne želje po smrti, ki jo po Freudovem mnenju imajo vsi ljudje. Samouničevalno vedenje je bilo po Freudu eden od izrazov nagona smrti. Vendar pa je verjel, da so ti nagoni smrti v veliki meri ublaženi z nagoni življenja. 

Teorija psihe Sigmunda Freuda 

Po Freudovi teoriji je človeški um sestavljen iz dveh glavnih delov: zavestnega in nezavednega uma. 

Zavestni um vključuje vse stvari, ki se jih zavedamo ali jih zlahka ozavestimo. 
Nezavedni um pa vključuje vse stvari zunaj našega zavedanja - vse želje, hrepenenja, upanja, nagone in spomine, ki se jih ne zavedamo, vendar še vedno vplivajo na naše vedenje. 

Freudova psihologija primerja um z ledeno goro. Konica ledene gore, ki je dejansko vidna nad vodo, predstavlja le majhen del uma. Po drugi strani pa ogromna površina ledu, ki se skriva pod vodo, predstavlja veliko večje nezavedno. 

Ni povsem jasno, ali je slavno prispodobo o ledeni gori ustvaril Freud sam ali eden od njegovih biografov, saj nekateri raziskovalci navajajo, da ledena gora v Freudovih spisih ni bila omenjena.

Poleg teh dveh glavnih sestavin uma Freudova teorija deli človekovo osebnost na tri glavne sestavine: id, ego in superego. 

• Id je najprimitivnejši del osebnosti, ki je vir vseh naših najosnovnejših nagonov. Id je v celoti nezaveden in služi kot vir vse libidinalne energije. 
• Ego je tisti del osebnosti, ki se ukvarja z resničnostjo in pomaga zagotoviti, da so zahteve id-a zadovoljene na način, ki je realen, varen in družbeno sprejemljiv. 
• Superego je del osebnosti, ki hrani vse ponotranjene moralne norme in standarde, ki smo jih pridobili od staršev, družine in širše družbe. 

Freudova teorija psihoseksualnega razvoja 

Freudova teorija pravi, da otroci med razvojem napredujejo skozi vrsto psihoseksualnih stopenj. Na vsaki stopnji je energija libida, ki išče užitek, osredotočena na drug del telesa. 

Teh pet stopenj psihoseksualnega razvoja je naslednjih: 

• 1. Oralna faza: 1: libidinalne energije so usmerjene v usta.
• 2. Analna faza: libidinalne energije so usmerjene v anus.
• 3. Falična faza: libidinalne energije se usmerjajo na spolne organe: libidinalne energije so osredotočene na penis ali klitoris.
• 4. Latentna faza: V tem obdobju je libidinalnega interesa malo.
• 5. Genitalna faza: V času, ko je spolni odnos v fazi genitalne aktivnosti, se pojavijo spolne motnje: libidinalne energije so usmerjene v genitalije. 

Uspešen zaključek vsake faze vodi k zdravi osebnosti v odrasli dobi. Če pa konflikt na posamezni stopnji ostane nerešen, lahko posameznik ostane fiksiran ali obtiči na določeni točki razvoja. 

Fiksacija lahko pomeni pretirano odvisnost ali obsedenost z nečim, kar je povezano s to razvojno fazo. Na primer oseba z 'oralno fiksacijo' naj bi obtičala na oralni razvojni stopnji. Znaki te fiksacije lahko vključujejo kajenje, grizenje nohtov ali prehranjevanje.

Freudova teorija analize sanj 

Nezavedno je imelo ključno vlogo v vseh Freudovih teorijah, sanje pa so bile po njegovem mnenju eden ključnih načinov za vpogled v to, kar je zunaj naše zavesti. 

Sanje je poimenoval "kraljevska pot v nezavedno" in verjel, da lahko s preučevanjem sanj vidimo ne le, kako deluje nezavedni um, temveč tudi, kaj skuša skriti pred zavestjo. 

Freud je menil, da lahko vsebino sanj razdelimo v dve različni skupini:

• Manifestna vsebina sanj je vključevala vso dejansko vsebino sanj - dogodke, podobe in misli, ki so jih sanje vsebovale. Manifestna vsebina je v bistvu tisto, česar se sanjač spomni, ko se zbudi.
• Latentna vsebina pa so vsi skriti in simbolični pomeni v sanjah. Freud je menil, da so sanje v bistvu oblika izpolnjevanja želja. S tem, ko ljudje sprejmejo nezavedne misli, občutke in želje ter jih preoblikujejo v manj ogrožajoče oblike, lahko zmanjšajo tesnobo ega. 

Freud je analizo sanj pogosto uporabljal kot izhodišče za svojo tehniko prostih asociacij. Pri delu s stranko se je osredotočil na določen sanjski simbol, nato pa je s prostimi asociacijami preveril, katere druge misli in podobe so se stranki takoj pojavile v mislih. 

Freudova teorija obrambnih mehanizmov 

Tudi če Freudovih teorij še niste preučevali, ste verjetno že slišali za izraz 'obrambni mehanizmi'.

Ljudem je na voljo mnogo različnih obramb, od katerih so nekatere bolj, druge pa manj znane. Če vam zdi, da se nekdo noče soočiti z bolečo resnico, lahko sklepate, da uporablja obrambo 'zanikanja'. Kadar pa nekdo drug skuša poiskati logično razlago za svoje nesprejemljivo vedenje, temu rečemo 'racionalizacija'.

Zanikanje in racionalizacija predstavljata različne vrste obrambnih mehanizmov ali taktik, ki jih ego uporablja za zaščito pred tesnobo. Med najbolj znanimi obrambnimi mehanizmi so zanikanje, zatiranje in regresija, vendar jih je še veliko več. 

Freudova teorija ženske psihologije 

Freudov pogled na ženske je bil in je še vedno eden od njegovih najbolj kontroverznih.

Ena od njegovih teorij o ženski psihologiji je znana kot Elektrin kompleks, včasih imenovan tudi zavist penisa. 

Po Freudovem mnenju so deklice najprej blizu svojim materam. Ko ugotovijo, da nimajo penisa, naj bi začele mamo sovražiti, ker jih je pohabila. Deklice naj bi se takrat čutile bližje z očetom, a hkrati posnemajo mamo, ker se bojijo, da bi izgubile njeno naklonjenost.

Elektrin kompleks je nasprotje Ojdipovega kompleksa, za katerega je Freud trdil, da se pri otroku moškega spola razvije spolna navezanost na mamo, na očeta pa gleda kot na spolnega tekmeca.

Freudova teorija religije 

Freud je trdil, da so verska prepričanja v bistvu blodnje in da se je bolje odvrniti od tovrstnih ideologij, saj religija ne vodi k sreči in izpolnitvi, temveč je struktura prepričanj, ki ne temelji na dokazih. 

Freud je bil prepričan, da so človekova verska stališča vsaj deloma posledica njegovega odnosa z očetom.

Menil je, da si ljudje svojo predstavo o 'Bogu' običajno predstavljajo na podlagi lastnosti in značilnosti očetovske figure v njihovem življenju in da se te lastnosti spreminjajo, ko se spreminja njihov odnos z očetom. 

Na Freudovo teorijo o religiji je vplival njegov odnos z lastnim očetom.

Freudov vpliv močan še danes

Čeprav so bile Freudove teorije deležne številnih kritik, številni sodobni psihologi pa zavračajo nekatere od njegovih idej, te ostajajo pomembne, ker so pomagale postaviti temelje psihologiji, kot jo poznamo danes. 

Raziskave so do danes uspele potrdile učinkovitost različnih oblik pogovorne terapije, npr. učinkovitost zdravljenja anksioznosti s pomočjo psihodinamične in kognitivno-vedenjske terapije.

Freudovo prepričanje, da je duševne težave mogoče rešiti s pogovorom o njih, je pripomoglo k revoluciji v psihoterapiji. 

Freudove teorije so sprožile tudi velike spremembe v našem pogledu na duševne bolezni, saj so pokazale, da nimajo vse psihološke težave fizioloških vzrokov.

Freudovi prispevki so vplivali tudi na temeljno znanost, ki jo danes poznamo iz psihologije. Njegova ideja, da so naše misli večinoma nezavedne, je na primer prestala znanstveno preverjanje in ohranila svoj pomen pri razumevanju človekovega razvoja in vedenja.

Freud je vplival celo na razmišljanje o tem, kako se je družba oblikovala v to, kar je danes. Nekateri menijo, da njegove teorije pomagajo pojasniti nekatere uspehe sodobne družbe, hkrati pa pojasnjujejo tudi nekatere njene neuspehe, so še jasni na Very Well Mind.

Preberite si tudi:

• Kaj je glavna razlika med močnim in šibkim človekom? (Po Freudu)
• Kako je Freud obrnil hrbet resnici
• Jungovska psihoterapija: učinkovita, ker resnično naslavlja vzroke duševnih stisk