Freud in psihoanaliza na udaru kritike: "Nekoč je priznal, da ni še nikogar ozdravil"

19. 6. 2024 | Uredništvo
Deli
Freud in psihoanaliza na udaru kritike: "Nekoč je priznal, da ni še nikogar ozdravil" (foto: profimedia)
profimedia

"Psihiatrija je verjetno najmanj znanstveno utemeljena med vsemi medicinskimi specializacijami, freudovska psihoanaliza pa je verjetno najmanj znanstveno utemeljena psihoterapija."

Freudove teorije so tekom časa postale pogost predmet kritike kot neznanstvene, zdravljenje duševnih motenj pa se je vse bolj usmerjalo v psihotropna zdravila in učinkovite terapije, kot je kognitivno-vedenjska terapija.

"Freudov vpliv na miselnost 20. stoletja je nesporen, vendar se je skoraj v vsem motil. Ni bil le znanstvenik, bil je tudi lažnivec in prevarant."

Tako vsaj trdi dolgoletni Freudov kritik Frederick Crews v knjigi Freud: The Making of an Illusion, za katero mnogi trdijo, da bo zabila zadnji žebelj v njegovo krsto.

Crews je imel dostop do gradiva, ki ni bilo na voljo prejšnjim biografom. Med drugim mu je bila na voljo tudi obsežna zgodnja korespondenca med Freudom in njegovo zaročenko Martho Bernays, ki je bila objavljena nedavno in zelo razkriva Freudove značajske napake, njegov seksistični odnos in redno uživanje kokaina.

Freud je bil izobražen kot znanstvenik, vendar je zašel s poti, sledil divjim slutnjam, se samovoljno spuščal v psevdoznanost, prikrival svoje napake in ustvaril kult osebnosti, ki ga je dolgo preživel, trdi Crews in dodaja, da je bilo Freudovo zgodnje znanstveno delo razpršeno in nedosledno.

"Spretno je kritiziral prezgodnje sklepe drugih, nikoli pa ni temeljito preveril nobene od svojih hipotez."

Bil je len, nerad je zbral dovolj dokazov, da bi se prepričal, da ugotovitev ni anomalija; posploševal je na podlagi posameznih primerov, celo sebe je uporabljal kot posamezen primer. V zgodnjem članku 'O kokainu' je pokazal slabo znanstvenost, saj je izpustil ključne reference, citiral reference iz druge bibliografije, ne da bi jih prebral, in delal neprevidne napake (napačno navedel imena, datume, naslove in kraje objave).

Freudovo zagovarjanje kokaina

Njegovo zagovarjanje kokaina je bilo nerazumno. Želel je upravičiti lastno uporabo droge, ki jo je jemal zaradi migren, prebavnih motenj, depresije, utrujenosti in številnih drugih težav, ter jo predstavil kot zdravilo. Trdil je, da je neškodljiva, in ni hotel videti jasnih dokazov, da povzroča zasvojenost. Ko je uporaba v nosu povzročila nekrozo tkiva, jo je zdravil tako, da je nanesel še več kokaina! Z njim je zdravil prijateljevo odvisnost od morfija in dosegel le to, da je bolnik postal odvisen od morfija in kokaina. Nato je trdil, da je bilo zdravljenje uspešno! V svojih poročilih se je skliceval na druge uspešne primere, ki niso nikoli obstajali. V številnih primerih se je zdelo, da je njegova lastna uporaba drog vplivala na njegovo presojo.

Objavil je znanstveno študijo o fizioloških učinkih kokaina na reakcijski čas in mišično moč. Njegov edini poskusni subjekt je bil on sam!

V svojem zapisu je najprej skušal pojasniti, da ni testiral drugih subjektov, nato pa je trdil, da je svoje rezultate potrdil s testiranjem kolegov, kar je bila laž. Študija je bila polna drugih metodoloških napak in Crews komentira, da se 'morda uvršča med najbolj neprevidne raziskovalne študije, ki so bile kdajkoli natisnjene'.

Charcot in histerija

Freud je nekaj mesecev preživel v Charcotovi bolnišnici Salpêtrière v Parizu. Drugi opazovalec, Delboeuf, je tam preživel le teden dni in hitro ugotovil, da so bili pacienti sadistično zlorabljeni in prisiljeni v stereotipne histerične predstave s pomočjo hipnoze, močne sugestije, pritiska vrstnikov in drugih vplivov. Freud je videl iste dokaze kot Delboeuf, vendar je zaradi svojega čaščenja Charcota in potrebe, da bi se prikupil svojemu mentorju, ostal slep za to, kar se je v resnici dogajalo. Verjel je, da je Charcot razumel in obvladal histerijo. Crews v knjigi zapiše: "Vsak odrski čarovnik upa, da bo njegovo občinstvo sestavljeno prav iz takšnih očividcev, kot je Freud."

Preden se je specializiral za zdravljenje histerije in nevroz, je opravljal splošno medicino in nevrologijo. Vsaj dve leti je izvajal neuporabno elektroterapijo in jo morda uporabljal tudi še po tem, ko je javno zatrdil, da je ne uporablja več, saj naj bi 'že sam kmalu' ugotovil, da gre za placebo.

Paciente je pošiljal v zdravilišča, kjer so bili gibalno ovirani in deležni 'terapij' hujšanja. Predpisoval je hidroterapijo. Paciente je usmerjal h ginekologu, ki je histerične ženske zdravil s kirurškimi posegi, kot sta histerektomija in izrezovanje klitorisa. Bolnike je po nepotrebnem ogrožal z impulzivnimi, včasih usodnimi napačnimi presojami. Nad kokainom je bil tako navdušen, da ga je preizkušal na vsem, celo na primeru davice, ki jo je napačno diagnosticiral kot 'krup v grlu'; prehodno izboljšanje simptomov je razlagal kot ozdravitev in ni opravil nobenega nadaljnjega nadzora.

"V nekem trenutku je Freud zasebno priznal, da še ni pomagal nobenemu bolniku."

V prvih letih svoje prakse se je ukvarjal z rangom in statusom svojih pacientv. Specializiral se je za 'bolezen bogatih', histerijo, ki je ni bilo mogoče ozdraviti in ki je prinašala nepretrgan prihodek. Ko se je pozneje izkazalo, da imajo nekateri njegovi 'histerični' pacienti organske bolezni, je še vedno trdil, da je histerija del klinične slike.

Nikoli ni priznal, da se je motil. V nekem primeru je celo dejal, da njegova diagnoza ni bila napačna, vendar tudi ne pravilna.

Dokazi o Freudovi nepoštenosti

Zdravil je razvajene bogataše. Njegov odnos do njih je bil ciničen; zagotavljali so mu stalen vir dohodka, ker niso bili ozdravljeni, in v nekem primeru je celo hitel nazaj k bolniku v strahu, da bi ta med njegovo odsotnostjo ne ozdravel.

Do svojih bolnikov ni imel veliko sočutja; večino ljudi, zlasti tiste iz nižjih družbenih slojev, je aktivno preziral. Bil je mizogin, ki je verjel, da so ženske biološko manjvredne, s svojo ženo pa je ravnal ogabno, je v knjigi neusmiljen Crews.

Le malo njegovih idej je bilo izvirnih. Plagiiral je. Ideje si je izposojal od tekmecev, vendar jih je nato za nazaj spremenil in jih obravnaval kot svoje. Kredo za ideje drugim je sprva priznal, a to 'sčasoma zatajil v korist lažnega sklicevanja na klinične izkušnje'.

"Pri prikrivanju svojih napak se je 'aktivno' izmikal, bil zlonameren in nepošten," piše Crews in navaja številne primere, ko je na novo spisal zgodovino in spreminjal zgodbo, da bi sebe postavil v boljšo luč.

Stvari si je izmišljeval sproti, nenehno je spreminjal svoje teorije in metode, vendar ni dosegel nobenega dejanskega napredka pri uspešnem zdravljenju.
Če se pacient ni strinjal z njegovo razlago ("Ne, nisem zaljubljen v svojega svaka."), ga je to le še utrdilo v prepričanju, da ima prav. Kršil je zaupnost bolnikov. Če se je nekdanjemu bolniku po zaključku zdravljenja stanje izboljšalo, si je pripisal zasluge. Ni se zavedal nevarnosti potrditvene pristranskosti.

Uredniki Freudovih pisem in drugih člankov so bili člani njegovega kulta, trdi Crews potem, ko je primerjal njihova pisanja z izvirnimi dokumenti. Slednji so pokazali, da so ti pogosto spreminjali besede in izpuščali odlomke, za katere so menili, da škodilo Freudovemu ugledu. Najbolj obremenjujoče dokaze so 'pospravili pod preprogo'. "Od 284 pisem, ki jih je Freud pisal Fliessu, jih je bilo predstavljenih le 168, vsa - razen 29 izmed njih - pa so bila diplomatsko in pogosto prikrito spremenjena."

Eden od temeljnih primerov psihoanalize, prototip katarzičnega zdravljenja, je bil primer 'Anna O', o katerem sta Breuer in Freud poročala v svoji knjigi. Trdila sta, da je po Breuerjevem zdravljenju ozdravela, vendar to ni bilo res. V resnici se ji je stanje poslabšalo in bila je hospitalizirana. Po opustitvi psihoanalitičnega zdravljenja si je pomagala sama in na koncu uspešno zaživela kot aktivistka, socialna delavka in pesnica.

Crews trdi, da je Freud svojo nišo našel predvsem kot pripovedovalec zgodb, saj je z anekdotami iz lastne zgodovine primerov ponazoril, kako se je njegov um 'rešil' zmede izvora skrivnostnih simptomov. Opisoval je dogodivščine intelekta. Njegova usmeritev je bila tako bolj literarna kot znanstvena.

"Freud je bil nekakšen specialist za pridobivanje dragocenih pričevanj od ljudi, ki jih ni bilo mogoče preveriti." Njegova 'običajna praksa je bila, da je očrnil svoje nekdanje sodelavce, takoj ko so ti predstavljali oviro za njegove cilje'.

Freudova obsedenost s seksom

S spolnostjo se je ukvarjal verjetno zaradi lastnih težav na tem področju, trdi Crews, njegova žena pa je njegovo psihoanalizo označila kar za 'obliko pornografije'.

Vse, kar je dojenček počel, je videl kot vir spolnega užitka, od sesanja mleka do izločanja. Bil je obseden z masturbacijo in verjel, da je vzrok za večino duševnih bolezni. Razvil je vrsto vprašljivih konceptov, kot so deviška tesnoba, zavist penisa in Ojdipov kompleks. Menil je, da je vsak histerični simptom prikaz spolne fantazije; neki deviški pacientki naj bi prostodušno rekel, da 'je njen kašelj le posledica nezavedne želje, da bi sesala očetov penis'.

Freudova psihoanaliza

Tudi ko je Freud ob poslušanju svojih pacientov prišel do spoznanja, da bi bile spolne zlorabe v otroštvu lahko vzrok psihonevroz pri odraslih, je kasneje pod pritiskom elitnih krogov in kolegov v svoji bolestni ambicioznosti temu prepričanju obrnil hrbet.

Še pred tem pa:

  • je verjel vsemu, kar so mu povedali pacienti, in si celo izmišljeval stvari namesto njih ter njihove sanje razlagal kot izkrivljene dokaze dejanskih dogodkov,
  • njihovih fantazij ni razlikoval od svojih, celo verjel je, da so mu telepatsko posredovali svoje misli, 
  • ko se mu je zdelo, da bi mu lahko uspelo, je prilagodil podrobnosti iz zgodovine primera, da bi podprl svojo trenutno teorijo.

"Dovolil si je izumljati, zamolčati, spreminjati in preurediti dejstva v interesu boljšega vtisa in teoretičnega dokazovanja," piše Crews, ameriški esejist, literarni kritik, zaslužni profesor angleščine na kalifornijski univerzi Berkeley, avtor knjig in dežurni Freudov kritik od mladih let.

Na tem mestu je zato morda primerno povedati naslednje: tudi Fredericka Crewsa kritizirajo mnogi. A ne zaradi dejstev o Freudu, do katerih se je dokopal s temeljitim raziskovanjem, temveč zaradi nekaterih lastnih sklepov in pavšalnih zaključkov, na katere je v svojem gnevu nad Freudom veliko preuranjeno pristal.  

Kritika kritike

Čeprav se Frederick Crews ne moti, ko pravi, da je bil Freud kriv grobega egoizma in brezčutnosti, pa avtorju knjige mnogi očitajo, da je šel v svoji kritiki predaleč, ko trdi, da nobena od Freudovih idej, tudi splošnih o spolnosti in nezavednem, nima nobene intelektualne ali terapevtske vrednosti, ter da je na njegovo presojo vplivala desetletja dolga obsedenost s kritiziranjem Freuda.

Kritiki kritike opozarjajo tudi na pomanjkljivost v Crewsovem argumentu, ki se nanaša na njegove napade na fenomen potlačenega spomina. Po njegovem naj bi freudovski establišment sprejel tezo o možnosti priklica potlačenega spomina samo zato, da bi na svojo stran pridobil razočarane psihologe in feministke, pri čemer Crews ne ponudi nobene alternative za ugotavljanje, ali so bila pričevanja spolnih zlorab otrok resnična, kar bi moralo biti pomembnejše od prepiranja o Freudovi zapuščini.

"Sem samo pustolovec"

Freud je sčasoma postal 'maničen špekulant', ki je pod vplivom kokaina pogosto fantaziral, razlagal in ugibal, trdi Crews.

V samo-obtožujočem priznanju, ki so ga njegovi uredniki umaknili, naj bi nekoč priznal:

  • "Pravzaprav sploh nisem znanstvenik, nisem opazovalec, nisem eksperimentator, nisem mislec. Po temperamentu nisem nič drugega kot konkvistador - pustolovec, če želite, da se to prevede - z vso radovednostjo, drznostjo in vztrajnostjo, ki so značilni za tovrstne ljudi."

Pokazal je vse večjo grandioznost, ko je trdil, da je psihoanaliza edini možni način zdravljenja določenih bolezni, in se ponašal z impresivnimi uspehi. V resnici ni dosegel niti ene same ozdravitve svojih pacientov.

Ker je vedel, da njegove trditve o ozdravitvi nimajo nikakršne podlage, je včasih pripomnil, da terapevtski uspeh tako in tako ni njegov glavni cilj; njegov cilj naj bi bil le, da se pacienti zavedajo svojih nezavednih želja.

Svojemu prijatelju je nekoč dejal: "Psihoanalizo delamo iz dveh razlogov: da bi spoznali nezavedno in ob tem zaslužili za življenje ... ne moremo pa s tem pomagati pacientu."

Trdil je, da njegovi kritiki nimajo pravice soditi o psihoanalizi, ker je ne razumejo. Merilo za resničnost njegovih idej pa je bila notranja skladnost in ne zunanja resničnost.

Freud je verjel, da lahko sanje razkrijejo skrivnostno znanje in da so natančnejše od zavestnih spominov, hkrati je verjel tudi v paranormalne pojave, numerologijo in okultizem, še ne pozabi dodati Crews.

Povzeto po pisanju Science Based Medicine in drugih virov.

Preberite si tudi:

Novo na Metroplay: Pogovor z Borutom Pahorjem | N1 STUDIO