Ste že kdaj pomislili ali začutili, da v svojem delovanju, v situacijah, v katerih se znajdete, v odnosih, v katerih ste, ne izražate tega, kar v resnici ste? Ste že kdaj začutili, da je vaš pravi jaz zakrit? Morda celo pred vami samimi?
Številnim ljudem je izredno težko živeti to, kar so. Živeti tako namreč pomeni izražati to, kdo smo, kaj čutimo, kaj si želimo … se pravi naše bistvo, nekaj, kar je najgloblje v nas. Prav to pa velikokrat, tudi nezavedno, skrivamo zaradi strahu, da nas take, kot smo, drugi ne bodo imeli radi, nas ne bodo sprejeli, nas bodo obsojali, bojimo se izgubiti nadzor nad njihovimi odzivi na našo iskrenost in pristnost. Zato si raje nadevamo maske, ki nas varujejo pred tem, da bi bili ranjeni.
Z masko je živela tudi klientka Ana (ime je spremenjeno).
Že odkar pomni, si je prizadevala biti sprejeta, čutiti pripadnost in povezanost. Ko je bila še otrok, sta bila njena starša močno zasedena sama s seboj in vsak s svojimi težavami.
Ana se je naučila, da jo najbolj sprejemata takrat, ko je pridna, prijazna, ustrežljiva, ko z njo nimata nikakršnega dela ali težav. Kasneje se ji je zdelo, da če želi biti sprejeta med sošolci, prijatelji in v službi, mora delati tako in tako, govoriti tako in tako, biti taka in taka. Potem bo sprejeta, bo ugajala ali celo navdušila druge.
Nosila je številne maske – eno na delovnem mestu, kjer je bila pozitivna, optimistična, solidarna …, drugo doma, kjer je bilo na njej, da ustvarja vzdušje, da so se vsi dobro počutili, da je bila vedno razpoložena, vsem na voljo …, trejo med prijatelji, kjer je bila razumevajoča poslušalka, tista, ki ji ni bilo težko pomagati …, četrto ob starših … Svoji družini, celo svojemu možu, in prijateljem je le redko povedala, da je potrta, žalostna, da jo je strah prihodnosti.
Ob vseh teh maskah, ki si jih je nadela za različne ljudi in priložnosti, je pozabila, kdo v resnici je, in le-te so sčasoma postale del nje. Doživela je izgorelost, počutila se je poraženo in izgubljeno, brez stika s seboj.
To je bil zanjo prelomni trenutek – spoznala je, da tako ne more naprej, da mora nekaj v svojem življenju spremeniti. Vstopila je v terapevtski proces in na pot prepoznavanja, kaj jo je zaznamovalo, kaj je v vseh teh letih nosila, kaj vse je potlačila in s čim vse se je obdala, da bi bila sprejeta.
Morala se je podati tudi na pot ranljivosti, tvegati in začeti izražati tudi tiste dele sebe, ki niso bili samo dobri in pozitivni, ampak tudi težki in boleči, včasih ne lepi. Res je, da so bile maske v otroštvu in kasneje njen obrambni mehanizem, ki ji je služil in s katerim se je zavarovala pred bolečino nesprejetosti, res pa je tudi, da so zdaj postale nekaj, kar ji je preprečevalo, da bi lahko živela to, kar je.
Ko se je počasi začela zavedati svojih mask, so le-te lahko začele odpadati, lahko je začela postajati vedno bolj ona sama – bolj pristna v odnosu do sebe in drugih.
Se lahko tudi mi kdaj pa kdaj ustavimo in se vprašamo, ali smo si v situaciji, v kateri smo pravkar bili, oz. v odnosu z ljudmi, s katerimi smo bili, nadeli masko? In če smo si jo, pred čem nas je varovala?
Polona Marc, Zakonska in družinska terapevtka, voditeljica Skupine za ženske
- Preberite si še: Kar potlačimo v enem odnosu, nato prenašamo na druge ljudi
- Dr. Gabor Mate: "To, kar naša družba sprejema kot normalno, ni niti zdravo niti naravno."
- Psihoterapevtka Romana Čolić: "Izgorelost ni posledica zgolj prekomernega dela, temveč predvsem odnosov"