"Tisto minuto, ko sem junija 1968 prvič stopil na evropska tla, sem se počutil bolje."
Robert Dole je za Mad in America delil svojo življenjsko zgodbo. Zgodbo, ki je lahko v navdih vsem, ki se soočajo s stiskam v duševnem zdravju (tudi tistih najhujših), in hkrati v razmislek ter poduk tistim, ki verjamejo, da je z odnosom strokovne (in laične) javnosti do duševnega zdravja vse 'v redu in prav'.
Prostovoljno v izgnanstvo
"Preplavila me je radostna gotovost, da me ameriški psihiatri ne bodo nikoli več mogli doseči na drugi strani Atlantskega oceana. Štiri leta so me mučili, od šestnajstega do dvajsetega leta starosti, najprej zato, ker so trpeli v zmoti, da je moja homoseksualnost duševna bolezen, nato pa zaradi prepričanja, da je moja shizofrenija, ki so jo oni sami ustvarili, neozdravljiva," takoj razloži Dole.
"Ko sem po lastni volji odšel v izgnanstvo v Evropo, sem bil star dvaindvajset let in vse, kar sem imel s seboj v žepu, je bila diploma s Harvarda ter znanje francoskega, nemškega in italijanskega jezika. Odločen sem bil, da bom živel svoje življenje pod svojimi pogoji, ne da bi me bilo kdaj brigalo, kaj si drugi mislijo o meni. Svoje življenje sem želel posvetiti tistemu, v čemer sem užival, in sicer: jezikom, knjigam, potovanjem in ljubeznim. Ameriški psihiatri, moji starši, profesorji in duhovniki nimajo pojma, kako zelo sem užival v življenju, v katerem sem lahko počel najrazličnejše stvari, ki jih oni ne bi odobravali."
Robert Dole je pred desetletji tako obrnil nov list v svojem življenju in svojo srečo nato našel šele v izgnanstvu.
V zadnjih 57 letih mu je šlo odlično tudi glede duševnega zdravja. Tekom vsega tega časa ni potreboval niti enega posveta s kakšnim psihiatrom, prav tako ves ta čas ni jemal nobenih psihiatričnih zdravil. Življenje na drugem koncu sveta ga je dobesedno ozdravilo psihoze, bolj natančno akutne paranoične shizofrene psihoze, kar je bila diagnoza, ki jo je dobil med svojim bivanjem v bolnišnici McLean, ko je bil star komaj osemnajst let.
"Prognoza je bila takrat izjemno črna, saj so bili psihiatri prepričani, da je shizofrenija neozdravljiva."
Robert Dole v to ni bil tako zelo prepričan. Vedel je namreč nekaj, česar psihiatrom v McLeanu ni povedal, saj mu ti tega takrat ne bi verjeli. "Prepričan sem, da je za poslabšanje mojega duševnega zdravja kriv moj prvi psihiater, ki me je skušal na silo 'ozdraviti' moje spolne usmerjenosti."
Dokazal sem, da se psihiatri motijo
"Če imam prav, ko trdim, da lahko izgnanstvo nekoga ozdravi shizofrenije, potem sem dokazal, da se psihiatri motijo, ko trdijo, da je duševna bolezen posledica kemičnega neravnovesja v možganih," je danes jasen Robert.
"Zase dobro vem, da je bila moja psihoza posledica številnih travm, ki niso imele nobene zveze s kemikalijami v mojih možganih. Vsakič, ko sem v obdobju dveh let prišel v ordinacijo k svojemu prvemu psihiatru, sem tam vedno znova slišal, da je zaradi moje spolne usmerjenosti gotovo nekaj z menoj hudo narobe, kar je bilo vsakič znova travmatično. Seveda pa je bila najhujša travma od vseh ta, da so me zaprli proti moji volji in da sem bil petnajst mesecev podvržen na milost in nemilost silni psihiatrični krutosti in nesposobnosti."
- Preberite si tudi: Slepa ulica biomedicinskega modela psihiatrije: "Verjemi, da si bolan, in boš zbolel!"
Robert nato za bralce Mad in America razčleni, v čem (glede na lastno izkušnjo) vidi prednosti izgnanstva za ljudi, ki okrevajo od psihoze.
Ena od teh je nadvse preprosta, če smo se sposobni nekoliko vživeti v njegovo kožo. Namreč 'oseba, ki živi v izgnanstvu, je osvobojena skrbi za svoj ugled, saj tega nima'.
"Status prišleka prinaša svobodo, ki je doma nikoli ne bi imel. To, da sem bil tujec, mi je dalo občutek resnične varnosti, saj sem si rekel, da če bom kdaj rekel kaj zares norega, bodo ljudje mislili, da se verjetno še nisem dobro naučil njihovega jezika. Podobno se je zdelo, da če bi naredil kaj norega, bi ljudje moje čudno vedenje verjetno prav tako pripisali statusu tujca. Domnevali bi, da so moje nenavadnosti pač značilne za državo, iz katere prihajam."
Le nekaj najboljših Robertovih prijateljev v Evropi je vedelo vse o njegovi zgodovini shizofrenije in homoseksualnosti, a se zaradi tega nikoli niso počutili niti najmanj ogrožene. Večini drugih ljudi, ki so ga spraševali, zakaj je zapustil ZDA, je Robert povedal, da je to storil, ker je nasprotoval vietnamski vojni, kar pa je bilo le do neke mere res.
Leta 1974 je Robert na irskem veleposlaništvu v Bonnu postal irski državljan in se odpovedal ameriškemu državljanstvu.
"Spomnim se, da sem hodil po središču Bonna, kjer sem poučeval na univerzi, in na ušesa slučajno ujel glasove ameriških turistov. Nemško sem razmišljal, nemško sanjal, nemško govoril, nemško bral, nemško pisal in kar naenkrat sem zaslišal ameriške glasove. Naježil sem se. Že samo zvok govora Američanov mi je obudil spomine na travme, ki sem jih doživel v ZDA. Izgnanstvo je bila zdravilna izkušnja."
Zadnjih oseminštirideset let pa si Robert jemlje za izjemen privilegij in veliko čast, da je lahko živel na bregovih reke Saguenay v kanadskem Québecu. "Québec premore nedvomno najlepšo pokrajino na svetu in najbolj prijazne ljudi na planetu."
Toksična in nasilna ameriška družba
"Velikokrat sem si rekel, da bi, če bi ostal v Ameriki, verjetno vse življenje hodil po psihiatričnih bolnišnicah, se zdravil pri številnih nesposobnih psihiatrih in jemal antipsihotično zdravilo z uničujočimi stranskimi učinki," je prepričan Robert, ki ZDA vidi kot najmanj ugodno okolje za doseganje dobrega duševnega zdravja.
"Amerika je nasilna družba in duševno bolni ljudje preprosto niso opremljeni za soočanje s toliko nasilja. Pravi škandal je, da Američani niso samo ustvarili to nasilje, ampak da so se zavestno odločili spodbujati nasilje s svojimi zakoni in družbenimi običaji."
Združene države so ena tistih redkih držav na svetu, v kateri je ljudem dovoljeno nositi strelno orožje v javnosti. Vseprisotnost strelnega orožja pojasnjuje visoko stopnjo umorov, strelskih pohodov in dejstvo, da ima Amerika najvišjo stopnjo samomorov na svetu.
"Prišel sem do zaključka, da si Američani lahko le težko opomorejo od duševnih bolezni, če so še naprej obkroženi z drugimi Američani. Nasilje, vulgarnost, nespoštljivost, nevljudnost, sovražnost in zlobnost, ki prežemajo vse pore današnje Amerike, otežujejo doseganje stanja resničnega duševnega zdravja," je danes prepričan Robert Dole, ki v zaključku svojega pisanja zato svetuje: "Poskusite raje z izgnanstvom."
Celoten blog zdaj upokojenega profesorja angleščine, ki je poučeval na univerzah v Metzu, Bonnu, Lodžu in Québecu ter govori sedem jezikov, si lahko preberete na Mad in America. Robert Dole je sicer tudi avtor štirih knjig, treh v francoščini in ene v angleščini.
Preberite si tudi:
- "Rešitev ni v še več terapijah. Čas je za spremembo politik."
- Ko ustrahujete druge, to škodi vašemu zdravju, prijaznost ga krepi
- Jaakko Seikkula: "Psihoza ni bolezen, temveč preživetvena strategija."
Novo na Metroplay: "Ljudje v življenju potrebujemo več mehkobe" | Tereza Poljanič