"V življenju sem dobila veliko diagnoz. Zadnjo, Aspergerjev sindrom, sem dobila pri svojih 30 letih."
V 80-tih letih prejšnjega stoletja se je psihiatrija poskušala uveljaviti kot legitimna veja znanstvene medicine s sprejetjem biomedicinskega modela, ki je duševne motnje opredelil kot možganske bolezni.
Ta pristop je ponudil (veliko preveč) preprosto razlago: 'Duševne bolezni so posledica bioloških motenj, kot so kemična neravnovesja, in zahtevajo farmakološko zdravljenje.'
Ena najvplivnejših zgodb, rojenih iz tega modela, je bila serotoninska teorija depresije, ki je trdila, da je depresija posledica nizke ravni serotonina v možganih.
Model duševnih motenj kot 'možganskih bolezni', ki so ga potrdile strokovne organizacije, kot so Ameriško psihiatrično združenje (APA), Nacionalni inštitut za duševno zdravje (NIMH), učbeniki in vplivni raziskovalni članki, je naslednjih 40 let predstavljal temelj tako psihiatrične prakse kot laičnega razumevanja duševnih stisk. Farmacevtska podjetja so porabila milijarde za oglaševalske kampanje, ki so promovirale psihotropna zdravila kot rešitve za ta kemična neravnovesja. Pobude za ozaveščanje javnosti pa so obljubljale, da bo te vrste razumevanja duševnega zdravja zmanjšalo stigmo okoli duševnih bolezni.
Kako zelo so bili v svojih sporočilih učinkoviti, pa kažejo nedavne raziskave. Kar 80–90 % ljudi v ZDA danes verjame, da depresijo zares povzroča kemično neravnovesje.
40 let slepe ulice psihiatrije
Danes je bolj kot kadar koli pred tem jasno, da je biomedicinski model zgolj marketinška zgodba in slepa ulica, ali pa kar slepič, psihiatrije.
Milijarde dolarjev, ki so bile vložene v nevroznanstvene raziskave, tekom desetletij niso uspele odkriti jasnih in prepričljivih dokazov o biološki podlagi za duševne motnje.
- Preberite si tudi: Desetletja raziskav, ki so stale 8 milijard dolarjev: "Ni genetske podlage za shizofrenijo"
Po zaslugi vseprisotnega biomedicinskega modela v ZDA se danes duševne motnje uvrščajo med vodilne vzroke za invalidnost, ameriško gospodarstvo pa stanejo več kot 280 milijard dolarjev letno.
Od leta 2022 več kot eden od petih odraslih v ZDA – 59,3 milijona ljudi – poročal o diagnozi duševne bolezni. Pri mladostnikih, starih od 13 do 18 let, pa je ta stopnja še višja. Kar 49,5 % – skoraj eden od dveh najstnikov – ima najmanj eno psihiatrično diagnozo.
Biomedicinska teorija depresije ovržena
Zlasti serotoninska teorija depresije ni uspela postreči z dokazi in je bila leta 2022 ovržena s sistematično metaanalizo. Kljub temu teorija kemičnega neravnovesja ostaja prevladujoča kulturna pripoved o depresiji v Združenih državah Amerike.
Vodilna avtorica sistematičnega krovnega pregleda iz leta 2022, dr. Joanna Moncrieff, je kmalu po objavi izsledkov študije, ki so dvignili zares veliko prahu, povedala, da ljudi, ki jim 'rečejo, da imajo problem z napačno delujočimi možgani', to oropa vsakršne osebnostne moči. Takšna sporočila namreč spodkopavajo človekov občutek svobodne volje in so še posebej škodljiva za mlade ljudi v razvoju.
"Kot najstnica, ki je padla v sistem duševnega zdravja, ki temelji na biomedicinskem modelu, sem ponotranjila prepričanje, da je z mojimi možgani nekaj bistveno narobe in da nimam nadzora nad svojim vedenjem. Danes je moja zgodba živo pričanje o osvoboditvi od omejitev tega medicinskega okvira, pa tudi okrevanju in povrnitvi občutka osebne avtonomije v mojem življenju," piše Christina Buttons v svojem blogu Nor si ti ali pa sem jaz, katerega del je tudi zgornji povzetek zgodovine biomedicinskega modela duševnega zdravja.
- Preberite tudi: Zakaj so psihične težave otrok vse pogostejše
Zgodba Christine Buttons
"Ko danes gledam nazaj, vidim zgodnje znake iz otroštva, ki se ujemajo z lastnostmi, pripisanimi Aspergerju, ampak prave težave so se zame začele šele v zgodnji adolescenci, ko se je moja družina preselila v novo mesto in sem začela hoditi v srednjo šolo. Nisem bila družbeno uspešna in drugi otroci so me zbadali."
Socialna zavrnitev jo je močno prizadela, zaradi česar je postala vse bolj samokritična in umaknjena. Kmalu zatem je začela izkušati občutke telesne dismorfije in hiperosredotočenosti na vse svoje (tudi zgolj domnevne) pomankljivosti.
"Vsak dan sem nosila isto široko črno jopico in raztegljive modre kavbojke. Prepričana sem bila, da sem grozna in ogabna, zato sem svoj obraz skrila za steno las."
Iz stiske se je nato porodila kompulzivna motnja dermatilomanije. Pri Christine je bila ta videti tako, da si je v iskanju samotolažbe pulila lase.
"Pri pouku sem vedno znova risala iste postave in obraze ter se umikala v domišljijski svet – najprej Sailor Moon, nato Legenda o Zeldi, nato Gospodar prstanov – da bi pobegnila iz resničnosti."
Leta 2002, ko je bila stara 13 let, je njeno 7-letno sosedo Danielle van Dam posilil in ubil njihov 49-letni sosed David Westerfield, kar je njo in celotno tamkajšnjo skupnost močno prizadelo.
"Pozorno sem spremljala sojenje in zbirala časopisne izrezke o zadevi. Takrat sem začela trpeti zaradi nespečnosti in razvila nove obsesivno-kompulzivne navade. Ponoči sem hodila po hiši, neprestano preverjala, ali so vsa vrata zaklenjena, in si umivala roke, dokler te niso postale čisto rdeče."
Njeno duševno zdravje se je nato še slabšalo, kar je izdatno načelo njen odnos s starši.
"Pri štirinajstih sem se začela rezati z noži in britvicami. Moja zunanjost je začela vse bolj odsevati zatemnjenost mojega notranjega sveta. Lase sem si pobarvala na rdeče in nanesla močno črtalo za oči. Postala sem anoreksična in mučiti so me začele misli, da bi bilo najbolje, če bi kar umrla."
Leta 2003 je po nekaj minutah pogovora s psihiatrom dobila diagnozo hude depresivne motnje. "To je bilo prvič, da sem slišala depresijo opisati kot 'kemično neravnovesje' v mojih možganih. Ta interpretacija me je oropala vsakega upanja. Pomenila je, da so moji možgani nekako okvarjeni, da sem se s tem rodila in da nimam nobene moči, da bi kaj spremenila. Med tem sestankom s psihiatrom sem si v kopalnici z britvico zarezala po roki, sledil je obisk urgence in moje prvo bivanje v psihiatrični bolnišnici."
Leto kasneje je bila ujeta v cikel kriz, zaradi česar je vedno znova obiskovala urgenco, bila ponovno hospitalizirana, obiskovala ambulantne programe in bivala v skupinskih domovih. "Različni psihiatri so mi postavili številne diagnoze in predpisali vrsto psihiatričnih zdravil v visokih odmerkih – vključno z enim, ki je povzročil smrtno nevaren izpuščaj, in drugim, ki je zahteval redne preglede z EKG."
Nobeden od teh psihiatrov ni opazil simptomov Aspergerja. Morda zato, ker je takrat veljalo, da je to 'motnja dečkov', medtem naj bi bile deklice le 'čustveno motene'.
Njena okolica do takrat v njej že videla samo še 'duševnega bolnika' in nič več Christine, ona pa je ta sporočila ponotranjila. Sledilo je še bolj 'noro' in tvegano vedenje. Posegati je začela po drogah in alkoholu, vse pa se je še poslabšalo, ko je na Myspaceu v stik z njo stopil 47-letni spolni predator in jo kot 15-letno posilil. "Čustvena bolečina je bila potem tako neznosna, da sem se hotel obesiti."
Iz sobe za nujne primere so jo nato namestili v drugo psihiatrično bolnišnico - a tokrat ni bilo več vrnitve domov. Iz nekaj bolnišnic je pobegnila, a so jo našli, potem so jo premeščali iz enega programa v drugega, dokler ni na koncu pristala v zloglasni 'šoli' za problematične najstnike Provo Canyon School, ki jo je v svojem dokumentarcu povsem razgalila tudi Paris Hilton. Tam je v strogo zaprtem in zlorabljajočem okolju preživela leto dni, močno medikalizirana.
Pri njenih 17-tih so se stvari začasno nekoliko umirile, da bi pri 19-tih odšla od doma in zaživela na svoje s fantom, ki ga je takrat ravno spoznala. Ko se je njuno razmerje končalo, je ostala sama s precejšnjim finančnim dolgom in neplačano najemnino. V hudi finačni stiski je pristala na ponudbo, da bi snemala filme za odrasle. Čeprav ji je bilo rečeno, da bodo posnetki objavljeni zgolj na zaprtih spletnih straneh, temu ni bilo tako. Takrat so na spletu namreč že pričele dominirati prosto dostopne porno strani.
Potem se je raje odločila sodelovati z agencijo, ki je posredovala dekleta za spolne usluge. "To se mi je zdelo bolj varno, a se je izkazalo drugače. Poslali so me v hotelsko sobo k moškemu s kamero, ki me je tam dušil, me poškodoval in ignoriral moje solze in prošnje, naj neha."
Čeprav so jo v agenciji prosili, naj z delom pri njih nadaljuje, je z njimi prekinila vse stike. "Bilo mi je vsega dovolj. Sploh pa sem v tistih treh tednih in pol zaslužila dovolj, da sem odplačal svoj dolg in se izognila brezdomstvu."
Christine danes ve, da jo je na življenjsko obrobje prignala silna duševna stiska. "Moje vedenje je odražalo moj občutek lastne vrednosti. Videla sem se kot duševno bolnico, degenerirano zgubo, in se temu primerno tudi vedla."
Christine je potem delala kot samostojni grafični umetnik, se še vedno opijala in omamljala.
Končno ozdravljenje
Vse skupaj se je spremenilo šele, ko je bila stara 22 let, in začela delati za delodajalca, katerega družina je postala njena nadomestna družina.
"Verjel je vame, videl potencial, ki ga jaz nisem zmogla videti v sebi, in me spodbudil, naj se vrnem v šolo. Prvič se je zgodilo, da je nekdo od mene pričakoval več in me ni obravnaval, kot da sem bolna oseba, ali me poskušal izkoristiti. Navdušil me je za znanost, ki je hitro postala moja strast."
Christine, ki je dotlej nihče ni podučil o pomenu kritičnega razmišljanja, je pričela na ta način raziskovati tudi sebe, svoja prepričanja in odločitve.
"Všeč mi je meme, ki pravi: 'Tesnoba je samo teorija zarote o vas samih.' Spoznala sem, kako pomembno je razkriti takšne teorije zarote in zaznati logične zmote v lastnem razmišljanju. Ta miselni premik mi je izjemno pomagal. Odkrila sem tudi stoično filozofijo, ki me je naučila, da se lahko odločim, da se ne bom odzvala na čustvene sprožilce in da nihče ne more zmotiti mojega notranjega miru, razen če jaz tega dovolim. To je bilo nekaj, česar se sploh nisem zavedala, da je mogoče."
Christine danes verjame, da številni izzivi duševnega zdravja izhajajo iz prepričanja, da nimamo nadzora nad svojimi mislimi in čustvi.
"Resnica pa je ta, da lahko spremenite in trenirate svoje možgane. Um je kot mišica. Tako kot ne bi pričakovali, da boste svoje telo preoblikovali v enem samem dnevu v telovadnici, tudi krepitev uma zahteva dosleden trud in trdo delo. Če vztrajaš pri tem, postajaš vsak dan močnejši."
Tekom okrevanja je imela Christine največje težave z negativnim samogovorom. "Po več kot desetletju hude samokritičnosti, katastrofiziranja in črno-belega razmišljanja se je zdelo, da je zlom teh miselnih vzorcev skoraj nepremostljiv. Toda ta proces - v bistvu kognitivno vedenjska terapija v praksi - je bil transformativen. Čeprav lahko terapevt nudi dragocene smernice, pa pravi napredek prihaja z dosledno uporabo teh strategij v vsakdanjem življenju."
S tem delom na sebi je Christine zlagoma razvila notranji lokus nadzora in občutek delovanja, ki ji je manjkal večino življenja. Prvič v življenju se tudi ni več videla kot 'duševno bolno osebo, ki ji je usojeno neuspešno življenje'.
"Končno sem se počutila, kot da sem resnično jaz tista, ki sem odgovorna za svoje misli, svoja dejanja in svojo prihodnost."
Sčasoma se je ponovno povezala s svojo družino in zdaj so si zelo blizu. Prav tako so ji, pri njenih tridesetih, diagnosticirali Aspergerjev sindrom. "Ta se pri deklicah pogosto kaže drugače in lahko ostane dolgo neodkrit, saj se komorbidne motnje ponavadi pojavijo okoli pubertete in tako premaknejo pozornost stran od osnovne motnje."
Psihiatrija si ne zasluži našega zaupanja
Christine, ki o vsem skupaj ne piše zgolj bloga, ampak tudi knjigo, ne skriva, da je vse, kar je doživela, močno omajalo njeno zaupanje v psihiatrijo, še posebno pa biomedicinski model, ki se mu ta še vedno noče odreči.
"Odmakniti se moramo od biomedicinskega modela duševnih bolezni in ponovno razmisliti o tem, kako razumemo življenjske težave. Neželene misli in čustva niso posledica nekakšne nenormalne možganske kemije, ki bi zahtevala farmacevtsko korekcijo. V veliko primerih jih je mogoče spremeniti že z lastnim trudom in vztrajnostjo. Vendar se ta proces lahko začne šele, ko zavrnete idejo, da sprememba ni v vaši moči," trdi Christine in svoje pisanje zaključi z besedami: "Na duševno bolezen ne bi smeli gledati kot na trajno stanje ali opredeljujoč vidik posameznikove identitete. Namesto tega je treba na to gledati kot na nekaj, kar si gre prizadevati premagati. Verjamem, da se je v večini primerov mogoče ozdraviti tudi od resne duševne bolezni."
"Verjemi, da si bolan, in boš bolan. Verjemi, da lahko ozdraviš, in boš ozdravel." - Christine Button
Preberite si tudi:
- Kaj mislimo, ko rečemo NORMALNO? Preizpraševanje terapevta
- Kako je indijansko gostoljubje ozdravilo travmo Archibalda Peltona
- ODPRTI DIALOGI: kako sodelovati, ko je stiska prehuda